Matjaž Ropret 9. novembra 2016 ob 17:45

Kitajska je center elektronske industrije. Tudi če v njej še vedno prevladujejo korporacije iz ZDA, Japonske in Koreje, so vse naprave najmanj sestavljene, če ne v celoti izdelane na Kitajskem. Zato bi pričakoval, da je tam meka tudi za kupca. Še posebej, če se znajde v Shenzenu, mestu, ki je od leta 1980 naprej iz vasi zraslo v več kot desetmilijonsko hektičnost. In kjer se je v zadnjih letih nakopičil velik del razvoja in proizvodnje vsega, kar ima kakršno koli povezavo z zabavno elektronike.

Predel mesta za elektronske nakupe je Huaqiangbei, kakšna dva kilometra ali dve postaji s podzemno železnico od centra. Če v Shenzenu sploh lahko čemu rečemo center, ker so mesto zelo očitno širili na vse strani, brez prvotnega središča in načrta, in je zato “centrov” več. Od postaje se je treba sprehoditi še nekaj sto metrov ob aveniji Shennan road do tamkajšnjega potrošniškega vrveža, ulice Huaqiang. Ta od tega križišča v naslednje pol kilometra na obeh straneh gosti blagovnice, tržnice z brezštevilnimi manjšimi in večjimi “prodajalnami”. Težko je najti pravi izraz za te trgovine, ker pri nas takega koncepta praktično ne poznamo, še najbližje so mu pokrite tržnice, kjer se na odprtem prostoru gnetejo posamezne trgovinice, kioski, “pajzli”, včasih dobesedno samo pulti. Obstajata pa tudi tam dva tipa tržnic. Na začetku ulice, ob ploščadi pred enim največjih nebotičnikov v mestu (SEG Plaza) je osemnadstropna SEG electronics market (SEG menda pomeni Shenzen electronics group) in na drugi strani ceste je še ena, malo manjša podobna blagovnica. V teh so trgovci posejani po celotni površini, povsem odprto, praktično eden zraven drugega. Drug tip tržnice pa so od štiri do šestnadstropni bloki neskončnih hodnikov. Tu kupec hodi mimo lukenj, velikih nekaj kvadratnih metrov in vse skupaj je bolj temačno, na čase že rahlo strašljivo, mogoče sicer manj kaotično, ampak zato tudi težje zapomnljivo, ker je hodnikov res toliko, da po dveh ali treh nadstropjih ne veš več, v katerih si že bil, in kje si kaj videl, če bi slučajno hotel nazaj.

Obisk ulice Huaqiang smo seveda začeli v stolpnici SEG. To je prvo, kar nevednemu obiskovalcu, ki se je šele zjutraj pri hotelskem receptorju pozanimal, kam se v Shenzenu gre po elektronsko robo, pade v oči. Potem, ko vsaj približno obdela vseh osem nadstropij in na ploščadi spredaj kupi razstavni iPad, se lahko začne odkrivanje drugih skrivnosti te ulice. Ampak že markantna tržnica osupne vsakogar, ki česa podobnega še ni videl in doživel v živo. Zunaj je nekaj trgovin s telefoni, ki izgledajo precej podobno našim in kjer še pravladujejo znane znamke. Ko človek stopi noter, pa je prizor povsem drugačen. Nadrealističen. Konec je bleščavosti, urejenosti, šminkiranja. Pritličje in tudi prva nadstropja notranjosti zavzema krama. Vse komponente, ki si jih je možno zamisliti. Čipi, kondenzatorji, take in drugačne matične plošče, kupi kablovja. Malo višje pridejo na vrsto končni izdelki. Najprej ceneni in manj potrebni. Nadzorne kamere, avtomobilska ogledala z zasloni, kamere za vetrobransko steklo, prosojni zasloni, raznorazne “pametne” naprave. Potem pomnilniške kartice in drugi shranjevalni mediji.

Še posebej situacija s karticami je povsem nora in neobvladljiva. Nasvet vseh, ki se kolikor toliko spoznajo na to sceno pa je enak – na teh tržnicah se pomnilniških kartic ne kupuje! Pri nekaterih prodajalcih so še kolikor toliko smiselno in urejeno razpostavljene pod steklenim pultom ali za njim, pri drugih jih je stotine in stotine razmetanih po kupih, ki jih kakšno dekle počasi in vztrajno sortira v velike škatle s razdelki za različne velikosti in hitrosti. Mislil bi si, da je v tej zmedi nemogoče najti želeno, ampak ti, ki poslujejo tu, imajo vse pod kontrolo in točno vedo, kaj lahko ponudijo, in za izpolnitev kakšne želje se morajo sprehoditi ali poslati kakšnega mulca nekaj stojnic stran po ustrezno robo. V vsakem primeru pa je možnost, da je kartica res taka, kot piše na njej (kaj šele na embalaži, če jo ima), najbrž približno podobna, kot zunaj pred blagovnico dejansko dobiti najnovejši Applov izdelek za tretjino cene.

Nasploh, kako vedeti, da je roba, ki jo kupiš tu, originalna? Nemogoče. Večina zadev izgleda pristnih, a ima vsaka reč vsaj nekaj možnih izvorov. Lahko gre za preprodajanje pravih izdelkov, mogoče tudi s kakšnim švercanjem iz Hong Konga in s tem utajevanjem kar visokih kitajskih uvoznih davkov. Lahko so sem zašle določene “izgubljene” količine originalov, proizvedenih v bližnjih tovarnah. Lahko so popolni ponaredki, ki so jih lahko spravili skupaj, ker je itak vsa izdelava tu in ni težko najti pravih načrtov in ustreznih nadomestnih ali celo enakih sestavnih delov in komponent. Ali pa so celo te komponente v različnih tovarnah malo porazgubili in zdaj tu sestavljajo končne izdelke, ki izgledajo enako kot originali. Na lastne oči sem videl tako dokončevanje Samsungovih (ali »Samsungovih«) brezžičnih polnilnikov. To niti slučajno niso samo trgovine, ampak najmanj še sestavljalnice, ker skoraj na vsakem koraku (večinoma) punce nekaj lotajo. Najbolj impresiven prizor pa je bilo izdelovanje iphona v enem od prostorčkov. Mladenič je imel na mizi kopico čipov, uporov in ostalih gradnikov, v rokah prazno ohišje z matično ploščo, nanjo je potrpežljivo spajkal vse prej omenjeno, in počasi je nastajal telefon, ki so ga potem verjetno prodajali za nekaj tisoč yuanov (en evro je približno sedem yuanov, vse kar je dražje od 50 yuanov, torej sedmih evrov, pa je v teh trgovinicah že resna roba). Poleg manufakture so to za prodajalce – po videnem bi rekel, da so trgovinice večinoma družinski posli – tudi dnevni bivalni prostori. Prinesejo si hrano in jo pojedo tam, otroci se igrajo v kotu, če je obiska manj, se kratkočasijo z videi na telefonih. Opazovanje celotnega ustroja in načina delovanja tamkajšnje družbe je za nas zahodnjake precejšen kulturni šok.

Še višje gor se začnejo bolj običajne in tudi manj zanimive stvari. Računalniki (škatle in prenosniki), fotoaparati, objektivi, droni in še marsikaj. Presenetljivo pa zelo malo telefonov. Več jih je drugem tipu tržnic, pa tudi tam ne ravno na pretek. In predvsem je ta roba draga. Nič cenejša kot doma, ob tem, da še ne veš, kaj si sploh kupil. Zanimivo se je sprehoditi, popasti zijala, si ogledati še kakšno sestavljanje računalnika in zakulisje bolj zalednih stojnic – v osrednjem delu so tu v zgornjih nadstropjih že čisto spodobne trgovine v trgovini – in vse skupaj pustiti pri miru. Z nekaj sreče uporabni nakupi so pri kramarjih spodaj ali naprej po ulici in noter v hodniških labirintih. Tam, kjer so večinoma doma drobnarije, dodatki, komponente, rezervni deli in podobno. In kjer se je mogoče za ceno pogajati. Glihati. Barantati. SEG electronics market je fascinanten prizor, mogoče za domačine, ki se znajo s prodajalci kaj pametnega dogovoriti, tudi uporabna blagovnica, mi pa smo imeli več uspeha drugje. In tudi več nenavadnih prizorov smo videli bolj v osrčju predela Huaqiang.

Tam najprej stopiš v hišo, misleč, da boš obiskal majhno trgovino ali miniaturno tržnico. Ampak v Shenzenu ni miniaturnih zadev. Je samo megalomanstvo. Ko greš mimo prvih nekaj prodajalcev presenečen ugotoviš, da se zadeva kar nadaljuje. Ko prideš do konca hodnika ta zavije in potem spet in spet, in po stopnicah navzgor in naprej. Vsaka od teh tržnic ima vsaj štiri nadstropja, obhodili pa smo najmanj pet takih stavb, verjetno več. Hodili pa mimo vsega mogočega. Kablov, polnilnikov, stojal in selfijevskih palic, zaslonov vseh vrst, očal VR, majhnih neumnosti, kot so ventilatorji s priključkom USB, in malo večjih, recimo vohunskih kamer. Nekaj je telefonov, v glavnem treh znamk (Apple, Huawei in Samsung), malo manj tablic, precej slušalk in drugih dodatkov smo tudi videli, in še veliko, veliko drugega, za kar si evropski radovednež komajda predstavlja, kje in kdaj bi mu lahko prišlo prav.

Nakar se začnejo ovitki in torbice za telefone. Prvih nekaj trgovinic in hodnikov so še zanimivi. Čeprav telefone večinoma nosim v izvirni podobi, ne spravljene v kakšno dodatno plastiko, sem se vrgel v iskanje primernih darilc za nekaj drugih uporabnikov. Predvsem takih z jabolčnimi telefoni, ker, tako kot povsod, prevladuje ponudba za te modele. Pa še za galaxyje s, najbolj pogoste huaweije, kakšne druge kitajske izdelke in konec. »Imate kaj za xperio z1 compact?« povprašam dve ali tri prodajalke? »Sony no have, no have.« (Ni Sonyja v polomljeni angleščini) In tako nadstropje, dve, tri. OK, tu so samo še ovitki, gremo naprej, ven in skozi naslednji vhod. Zgodba se ponovi, samo, da se tam ovitki začnejo že nižje. Dejansko drugo polovico tržnic zasedajo sami ovitki za telefone. Na kupe in tone teh reči. Brskati med njimi je misija nemogoče, včasih sploh prebijanje do tistih, ki te zanimajo. Zraven so še vsiljivi prodajalci ali prodajalke, ki ti dajo le malo miru za ogledovanje in naključno iskanje. To je poligon za preprodajalce na debelo. Sicer ne vem, kako bi se bilo pametno lotiti takega posla, verjetno bi bilo treba priti tjakaj za vsaj en teden in po dolgem in počez prečesati sceno, kar najbrž že zdaj počne stotine drugih, tako da je konkurenca huda. Ampak zaslužki so potencialno veliki. Med vsemi ovitki, ki sem jih kupil, noben ni stal več kot 30 yuanov ali štiri evre. Pa še ti so bili (domnevno) leseni. Ostali so me stali od evra do dva po kosu. Na letališču v Hong Kongu so zelo podobne, najbrž enake, samo z dodanimi logotipi znamk, prodajali po 30, 40 ali celo 50 evrov. Niti vsi stroški prevoza, carin in davkov ne morejo  pridelati dvajsetkratnega povečanja cen. Še posebej, ker sem kupoval posamezne ovitke. Pri vseh prodajalcih, ki sem jih v Shenzenu vprašal za ceno, sem najprej dobil protivprašanje – koliko komadov? Že cena za pet je bistveno drugačna kot za enega. Če je en polnilnik 10, se tri zlahka dobi za 20. Ko gremo na sto, tisoč ali več je pogovor čisto drugačen.

S cenami je sploh hecno. Obvezno je treba barantati, vsaj pri zadevah, ki stanejo dva evra in več. Pri drobnarijah za pet yuanov, kar je manj kot evro, ne popuščajo, niti če jih vzameš celo pest. Ampak na splošno velja, da so ne glede na to, kako poceni se stvar zdi, kupca verjetno prinesli naokrog, če je plačal prvotno zahtevan znesek. Po navadi smo s prvo ponudbo udarili na polovico ali največ dve tretjini izhodiščne cene. Takrat so nas po navadi zaigrano z gnusom zavrnili. »Your price a joke!« (Tvoja cena smešna) Ampak ko vztrajaš pri odločnem, hladnem pogledu, ne trzaš in še nekajkrat ponoviš, koliko si pripravljen dati, se nasprotna ponudba počasi spušča. Včasih smo počasneje ali hitreje prišli skupaj, včasih ne. In ko odkorakaš, se lahko zgodi, da bo čez nekaj metrov Kitajec že za tvojim hrbtom in ti stvar kar naenkrat prodajal po točno taki ceni, kot si mu jo ponujal pred minuto in se mu je zdela nezaslišano nizka. Kar samo pove, kakšen zaslužek bi imel pri svoji. Ni pa pravila, a v splošnem velja, da se splača popustiti za kakšen yuan, če bi stvar res rad imel, in vztrajati pri najnižji ponudbi, ki še ni nesramna, če bi zadevo kupil samo iz firbca. In bolj ko greš stran od glavne avenije in višje ko se vzpenjaš po stopnicah, nižje so cene že v izhodišču. Ampak tudi izbira in roba slabša. Vsaj tak vtis sem dobil po kar nekaj urah, ki smo jih prebili v tržnicah na ulici Huaqiang.

To sicer ni edina možnost za zapravljanje za elektroniko v Sehnzenu, mesto je pač preveliko, da bi bilo vse skoncentrirano na enem mestu. Splača se obiskati vsaj še t. i. mesto ponaredkov (Luohu commercial city) malo bolj proti vzhodu, tik ob meji s Hong Kongom. Ta petnadstropna zgradba je sploh svet zase. V njej je nekaj trgovin z elektroniko, kjer se da kupiti kaj atraktivnega, na primer slušalke bluetooth, kakršnih Bose v resnici sploh nima v portfelju. Ampak tja se gre kupovat ponarejene ure, torbice, sončna očala in druge modne dodatke. Za razliko od tržnice SEG so tu trgovinice zaprte, sistem pa je tak, da se na hitro malo razgledaš, potem poveš, kaj te zanima, šef(ica) družinskega biznisa (pomočnik, po vsej verjetnosti brat, že na postaji čaka potencialne kupce, da bi jih zvabil prav v njeno prodajalno) pošlje enega od mladincev ven in čez nekaj minut se ta vrne s polno vrečo, boršo ali torbo v polivinilaste vrečke zavitih ur. Nato se začne izbiranje in barantanje. Spet po ustaljenem postopku, samo zneski so višji. Takoj ko vidijo tujca in zavohajo denar, začnejo z cenami nad 700 yuani (stotimi evri) in potem še intenzivneje kot njihovi kolegi z elektroniko hlinijo zgražanje, ko jim ponudiš 150 ali 200 (20-25 evrov). Nazadnje pritečejo za teboj, ko pri tvojih 250 in njihovih 500 vstaneš in greš do naslednjih vrat. Najbolj zabavno pa je, ko po nekaj poskusih že v drugo ali v tretje na mizo dobiš isto malho ur. Dobaviteljev pač ni neomejeno veliko, zadev pa v trgovinah prav veliko ni »na zalogi«. Kako varno se je s tako uro na roki sprehoditi mimo rentgenskih in carinskih pregledov na letališčih ne vem, ker se mi izdelava ohišij in paščkov pri večini »heuerc«, ki sem jih izbral za svoj poskus nakupa, ni zdela na dovolj visokem nivoju, tudi če so mešetarji nazadnje pristali na mojo ceno.

Marsičesa pa v teh bazarjih res ni pametno kupiti. Koliko zaščite pred žarki UV ponujajo tamkajšnja sončna očala raje ne bi ugibal. Poskusil sem z res poceni induktivnimi polnilniki za telefone, ampak nisem prepričan, da ne oddajajo škodljivih nivojev sevanja. Tudi univerzalni kabel (micro USB, lightning, USB-C) sem kupil, ampak ker sem zanj plačal evro in pol, sem vsakič, ko sem nanj priključil telefon, prekrižal vse prste v upanju, da ga ne bo skurilo. Dokler nisem zadeve raje pospravil v predal in pozabil nanjo. Tako ali tako je uporabna samo za polnjenje, prenosa podatkov seveda ne omogoča.

Brskanje po vsej tej kitajski krami je nepozabno doživetje, kaj pretirano uporabnega pa nekdo, ki tja ne pride s točno določenim ciljem, iz Shenzena ne odnese.

***

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja