Samsung vodi s tehnološko naprednostjo, ne z vizionarstvom
Matjaž Ropret 5. aprila 2018 ob 10:46

Tole ne bo klasičen »test« Galaxyja S9 in njegovega večjega brata S9+, teh je bilo, že preden smo v Sloveniji sploh dobili nova telefona na preizkus, mogoče na stotine prebrati in pogledati na vseh koncih interneta. Zato sledi bolj razmišljanje o njiju, uporabi, razlikah in podobnostih, nakupu in lastništvu najdražjih korejskih adutov, Samsungovih pravilnih odločitvah in zablodah.

Najprej naj odženem vsake dvome o kakovosti te dvojice. Sta absolutno na vrhu najmanj androidne piramide, z njima se lahko kosa Galaxy Note8, morda se lahko vsaj glede opisov in publicitete bojijo prihajajočega Huaweija P20 Pro, vsi ostali pa so vsak v nekaterih pogledih v resnem primanjkljaju. In tudi na jabolčni strani ni kaj veliko boljšega od njiju. Kdor trenutno izbira, z S9 ali S9+ zagotovljeno dobi eno najboljših mobilnih naprav, kar se jih da kupiti. Na žalost pa ne tako dobre, kot bi lahko bila z nekaj drugačnimi odločitvami pri razvoju in proizvodnji. Še dodatna težava je tudi v tem, da resničnega napredka v primerjavi z S8, kaj šele Note8 ni prav veliko. In vsi ti predhodniki so se že konkretno pocenili.

Najprej poglejmo, kje devetici blestita in zakaj sta neizpodbitno boljši od konkurence. Še vedno je Samsung daleč spredaj pri zaslonih. Lepota njegovih OLED-ov je trenutno nedosežena. Edino iPhone X ima podobno fantastičen prikaz, ker je Apple pač za visoko ceno naročil zaslone pri oddelku Samsung Display. In se po vrhu vsega še potrudil z barvno kalibracijo, da barve niso čisto pretirane in bela res bela. Korejci na »pravilnost« ne dajo dosti, tako ekran kot fotoaparat dokazujeta, da stavijo na »všečnost«. Taktika, ki jo je s fotoaparati in tiskalniki že zdavnaj osvojil Canon. Ne glede na kalibracijo, ki jo je mogoče tudi malenkost prilagoditi, je prikaz res osupljiv. Je pa treba najprej v nastavitvah postaviti zaslon na pravo ločljivost, privzeto je znižana, za kar ni nobenega opravičljivega razloga. Letos bo dvojica esdevet očitno tudi med redkimi brez nepotrebne zareze, kar prav tako nekaj šteje.

Naslednje očitno področje, kjer je večina ostalih pretendentov najmanj za odtenek slabših, je fotografija (in video). Pri fotoaparatu smo tokrat dočakali nekaj napredka, ker ga od sedmice do osmice skoraj ni bilo. Kako se primerja s konkurenco, smo že pokazali in si lahko še enkrat pogledaš. Na kratko pa – je povsem v isti ligi kot iPhone 8/X in Googlov Pixel 2 (XL), jih pa ne prekaša. Ne glede na odličnost in oglasne slogane S9 bistveno ne zvišuje letvice pri mobilniški fotografiji. In nisem prepričan, da gredo izboljšave sploh v pravo smer.

Superpočasni posnetki so kul, toda povsem nenujni, že 120 ali 240 sličic na sekundo je povsem dovolj, in prav lahko se znajdejo med funkcionalnostmi, ki jih lastniki telefonov uporabijo natanko trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Zum se vedno sliši atraktivno in silno uporabno, v praksi pa večino fotografij, tudi s pravimi aparati, naredimo z goriščnicami do 35 mm. Torej bolj v širokokotnem območju. Še najbolj pa me bega zapiranje zaslonke na f2,4. To bi v teoriji moralo prinesti večjo odpornost proti presvetlitvam, ostrejše posnetke in še kakšno dobrobit pri fotografiranju na soncu. V praksi pa razlik v primerjavi z odprto zaslonko s krajšimi časi osvetlitve praktično ni. In ker imajo Samsungovi telefoni tendenco nadosvetljevanja, je večina motivov še vedno pretirano svetlih, celo tako, da so se pojavljajo »prežgani« predeli. Ostro pa je zaradi hudega ostrenja robov tako ali tako vse.

Algoritmi za HDR (visok dinamični razpon) so bistveno manj sposobni od Googlovih in tudi Applovih, »sharpeninga« in navijanja kontrastov ter barv je še vedno preveč za moj okus. Da ne bo pomote. S9 je fantastičen fotoaparat, nanj se lahko zaneseš, ponuja ogromno, pri vseh načinih je dober in z nekaj ukvarjanja se da iz njega iztisniti še več kot zgolj s prepuščanjem vsega »avtomatiki«. Je pa Samsung mogoče nekoliko zaspal pri t. i. računski fotografiji, ki premaguje fizične omejitve (slabšo svetlobno moč, pomanjkanje optičnega zuma, …) s hitrim zajemanjem velikega števila posnetkov, neprestanim izračunavanjem različnih parametrov in združevanjem vsega tega v en visokokakovosten posnetek. In rad bi videl večje tipalo, nekaj nadzora nad tem, kakšni naj bodo rezultati (drsniki za ostrino, kontraste, barve in nasičenost) ter manj obremenjevanja uporabnika z nesmisli kot so Bixby Vision in AR emoji. Ti so zabavni za otroke in za ustvarjanje avatarjev za družabna omrežja, nimajo pa nikakršne praktične in uporabne vrednosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Čez hitrost se prav tako težko pritožujem, razen občasnega ne povsem gladkega pomikanja po časovnici v facebooku. In potem je tu še množica lastnosti, ki jih na kupu drugje preprosto ne moreš najti. Fino je, da Samsung ohranja marsikaj od tega, kar ostali neupravičeno opuščajo. Izhod za slušalke, režo za pomnilniško kartico, brezžično polnjenje. Da je dodal zelo spodobno izvedbo stereo zvočnikov in da je premaknil čitalnik prstnih odtisov na približno smiselno mesto, zraven pa še poenostavil registriranje posameznega prsta – samo čez tipalo ga je treba »zapeljati«. Zamer proti temu, kar S9 prinaša, je res zelo malo. Čeprav imam nekaj pripomb glede ergonomije. Prepoznava prstnih odtisov je še vedno nezanesljiva. Vse prepogosto se mi je dogajalo, pri obeh telefonih, da se po začetnem božanju tipala ni zgodilo nič. Malo kasneje pa je čitalec kar naenkrat zaznal prst in odklenil telefon. Tipka Bixby je odveč in se je ne da povsem ignorirati, ker se pogosto nehote sproži med vlečenjem telefona iz žepa. Tipka za glasnost pa je prav tako na levi, precej visoko nad to bixbyjevsko, kar skoraj onemogoči enoročno fotografiranje. V vlogi sprožilca je predaleč, tudi če jo dosežem, se prst vidi na motivu.

Vseeno pa moram še kakšno reči glede zmogljivosti in energijske varčnosti. Samsung je postal največji svetovni proizvajalec procesorjev, večinoma resda na račun izdelave za druge naročnike, tudi Apple, a nekaj k temu pripomorejo tudi lastni čipi Exynos, ki poganjajo različne galaxyje. In s hitrostjo se ti procesorji vsekakor lahko pohvalijo. A medtem ko drugi dodajajo še marsikaj za premetavanje fotografskih informacij, čim večje varčevanje z energijo, predvidevanje z umetno inteligenco in tako naprej, je korejska korporacija rahlo zanemarila nekatere od teh vidikov. O zaostanku pri računalniški pomoči v fotografiji sem že govoril. Precej povprečna je tudi baterijska vzdržljivost. Pri ameriških modelih s Qualcommovim procesorjem Snapdragon 845 je v tem opazno boljša. Pomagata hitro in induktivno polnjenje, vseeno pa bi nekaj več zavzetosti pri podaljševanju trajanja baterije prišlo prav. In mislim, da bi morali opustiti proizvajanje najboljših telefonov z različnimi procesorji. Kot prvo kupci ne dobijo povsod enakega izdelka, kot drugo pa optimizacija zaradi nujno trpi. Čipa ima povsem drugačno zasnovo, ne blestita v istih nalogah in S9 (pa tudi Note8 in S8) enostavno ni tako dober, kot bi lahko. Tako izpiljen, kot je iPhone X ali navsezadnje Huawei Mate 10 Pro, kjer so razvijalci programske opreme točno vedeli, s katerim strojnim jedrom imajo opravka.

Vedno vključen zaslon je pri Samsungu najboljši med vsemi proizvajalci.

Podobno lahko ugotovim za programsko opremo. Preveč skakanja na vse konce in premalo fokusa. Osredotočiti bi se morali na bistveno in na čimprejšnje nadgradnje. Še vedno je vsega preveč. Možnosti, (podvojenih) aplikacij in predvsem nadležnih obvestil, ki stalno motijo uporabnika, a mu ne povedo ali ponudijo nič pametnega. Taram-ta-ta-tam. Neprestano nekaj cinglja. Občutek imam, da je sistem (Bixby?) tako navdušen, ker je uganil, kaj počnem, da mi mora to na vsak način povedati. Sam vmesnik mi je sicer kar všeč, je ličen in prijeten s posnemanjem Googlove izvedbe dostopanja do celotnega seznama aplikacij (»app drawer«) s potegom prsta navzgor ter stranskim predalom (edge panel) iz ukrivljenega zaslona. Ko bi le imel še s črno podlago, beline je za zaslon OLED res preveč. Zato pa je prikaz informacij na izključenem zaslonu daleč najboljši, kar jih trenutno obstaja. Kako toplo-hladne občutke o korejski programski izkušnji imam, pa najbolje ponazarja aplikacija za fotoaparat. Omogoča res veliko, a pogosto tako narobe registrira premike prstov, da me spravlja ob živce. Namesto premikanja drsnika za osvetlitev vedno preklapljam med zadnjim in sprednjim objektivom, ali pa po pomoti menjujem fotografske načine. Hotel pa bi loviti motiv, ki bo sicer ušel. Res zoprno in nadležno, a preprosto ne uspem biti bolj natančen.

Mešane izkušnje imam tudi glede posodobitev. Pri S7 edge je šlo prvo leto zelo lepo, mesečno so prihajali varnostni popravki, kdaj vmes še kakšna nadgradnja sistema. Toda po predstavitvi S8 se je ustavilo in šele pol leta kasneje, tik preden sem telefon prodal, je dobil prvo posodobitev po tistem začetnem valu. Nadgradnja na Nougat pa je telefon, še posebej fotoaparat, kar opazno upočasnila. Nedavno smo izvedeli, da za S6 ne bo več posodobitev, kar ni presenetljivo. Je pa daleč od tega, kar za svoje naprave zagotavlja Apple. Zato sem mnenja, da bi moral Samsung iz nabora črtati večino ostalega, prodajati samo linijo Galaxy S in ji raztegniti podporo na precej daljše obdobje.

A se navsezadnje tudi z manj posodobitvami v androidnem svetu preživi. Veliko bolj me moti, da korejska korporacija očitno niti ne razmišlja, kako bi uporabo telefona pomaknila naprej, jo izboljšala, prilagodila sodobnemu hardveru. Ne razvija samega koncepta, ampak predvsem razmišlja v okvirih zdaj znanega in uveljavljenega. Apple je opustil tipko »domov« in iznašel upravljanje s potegi prsta. Samsung vztraja pri starem vzorcu, navidezno tipko pa naredi celo vibrirajočo, čeprav enako prime tudi ob povsem nežnem dotiku. Interakcija z jabolčnim fonom je prava osvežitev, četudi gre to nekaterim na živce. Apple se je odrekel tudi prstnim odtisom kot glavni biometrični avtentikaciji. Še vedno mislim, da brez potrebe, toda prepoznavo obraza Face ID je res premislil in že v prvi generaciji neverjetno dodelal. Vse ostale rešitve, vključno s Samsungovo, so v najboljšem primeru polovičarske. Osnovno zaznavanje prave »face« deluje, kadar je dovolj svetlobe (ne preveč ne premalo) in kadar človek na sebi nima preveč dodatkov, ki jabolka niti malo ne vržejo iz tira. Za kombiniranje še s šarenico pa je treba telefon pogledati bolj naravnost in še potegniti po zaslonu, kar je odveč. Nobenega izboljšanja uporabe v primerjavi s prstnim odklepanjem.

Skupaj s premalo ambicioznim izboljševanjem energijske vzdržljivosti in fotografskih sposobnosti to pušča dovolj manevrskega prostora za druge proizvajalce. Že kmalu utegne Huawei pokazati precej večji premik naprej na fotografski sceni. Xiaomi je po prvih vtisih tujih novinarjev novega Mi Mix 2s, ki je malo izboljšani Mi Mix 2, precej približal esdevetici. Morda kakšen presežek prinese tudi Oneplus 6. Prav to je tisto, kar pri S9 pogrešam. Nekaj, kar bi me premaknilo, presunilo. Telefona sta vrhunska, a že S8 in S8+ sta bila. Danes pa sta za tretjino cenejša.

In če bi se že odločil za eno od devetic, pa nisem prepričan, da bi se, še vedno ne vem, katero bi izbral. Lani sem bil dolgo prepričan, da je mali S8 pravi. Bolj prijeten za rokovanje, atraktivnejši – večji mi pri enaki obliki ni tako lep –, zaslon še vedno dovolj velik in vse ostalo v bistvu enako. Toda kasneje me je daljša uporaba spreobrnila, ker je bilo trajanje baterije slabo, in tako smo se vmes navadili na šestpalčne in večje zaslone, da bi verjetno vseeno raje imel S8+, večji širini in dolžini navkljub. Letos sem zaradi večjih razlik med njima pričakoval, da se bodo občutki še bolj nagnili v prid Plusa. Več pomnilnika in dodaten fotografski objektiv poleg zmogljivejše baterije in obširnejšega zaslona bi moralo tehtnico jasno prevesiti na to stran. A se, nenadejano, spet nagibam k manjšemu. Razlike v delovanju ni, kljub dvema gigabajtoma pomnilnika manj. Baterija je vsaj v tem tednu testiranja zdržala solidno. Ali drugače povedano, niti Plus glede vzdržljivosti ni blestel, tako da večje pridobitve v tem oziru ne bi bilo. In niti z zumom pri fotografiranju je v resnici na ljubo ni. Včasih približno 50 mm pride prav, vseeno pa veliko pogosteje izbiramo motive, ki zahtevajo širši kot ali pa vsaj z njim izpadejo bolj zanimivo. Zato sto evrov cenejši in v primerjavi s Plusom dlanem prijaznejši S9 sploh ni napačna izbira.

Za oba pa me jezi, da Samsung ni izdelal najboljših  možnih telefonov, ampak še naprej poskuša ugajati na preveč koncih (Bixby, AR emoji?!) in se raje prilagaja optimizaciji dobav in proizvodnje, namesto optimizaciji končnega proizvoda.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja