Samsung UE55KS8002: Prvak v sliki, zaostankar v priročnosti
Matjaž Ropret 13. januarja 2017 ob 16:45

Samsung je vodilna znamka televizorjev skoraj povsod po svetu. Razen v Sloveniji, kjer največji tržni delež, okrog 40 odstotkov, vztrajno drži Philips (pod to znamko TV-je proizvaja podjetje TP Vision). Korejci so se na prvo mesto povzpeli s kombinacijo dobrih ocen za kakovost slike, zglednega razmerja med ceno in funkcionalnostmi, obsežnega marketinga, naslanjanja na širši ekosistem naprav in še česa. Ogledali smo si njihov aktualni model serije 8 v 55-palčni diagonali za ravnim zaslonom, da bi ugotovili, če je celokupno vzeto še vedno pred konkurenco.

Konkretno je to model UE55KS8002 s pripisom SUHD. Zadnja oznaka pomeni, da ima zaslon s t. i. kvantnimi pikami, ki menda izboljšujejo barvni razpon in še kaj. Po novem bodo v Samsungu uporabljali oznako QLED. Najbrž zato, ker je bolj podobno OLED-u, tega pa vsi hočejo doseči ali celo preseči s cenejšimi in večjimi zasloni LCD. Glede na videno, ima tehnologija organskih svetečih diod vendarle prednost pred vsem, kar inženirji in proizvajalci poskušajo pri LCD-jih. Več o tem v opisu slike. Najprej še to, da televizor seveda prinaša razločljivost UHD (ali 4K, kakor koli hočete), podporo za HDR in teče na Samsungovi platformi, ki temelji na operacijskem sistemu Tizen.

To je letos višek ponudbe pri Samsungu, če nočete ukrivljenega zaslona. Glede na prodajne rezultate ga večina noče in kot sem že večkrat zapisal, krivina ima smisel, če sediš tik pred njo, je dovolj velika in si edini gledalec. V vseh ostalih primerih prisegam na raven zaslon. Serija osem dobro izpolni svoje poslanstvo, saj je sposobna prikazati sliko, ki se lahko kosa z vsako drugo v tem cenovnem razredu. Še posebej barvni in kontrastni razpon sta res impresivna. Z barvno nastavitvijo je resda treba iti nekoliko v »toplo« območje, da slika postane živahna, sicer je rahlo bleda, vendar se tudi takrat opazi široka lestvica odtenkov. Tudi svetlost je hvalevredna, še posebej v načinu HDR, kjer se vidi ogromno podrobnosti, ki bi brez njega ostale skrite. Nasploh je detajlov veliko, nad jasnostjo prikaza se nihče ne bo mogel pritoževati. Ni pa tiste najbolj temne črnine, ki bi jo pričakoval za zaslon najvišjega razreda. Celo kakšen konkurenčen model za podobno ceno prikaže bolj črno črno, še dražji LCD-ji in seveda sploh OLED-i pa še toliko bolj.  Za res lepe hitre prehode je treba nastavitev naviti skoraj do konca, sicer se lahko opazi nekaj zatikanja. »Globine« je nekoliko več kot pri kakšnem konkurenčnem zaslonu, kjer filmi izgledajo vse preveč dvodimenzionalno, a tudi tu bi si je želeli več, da slika izgledala nekoliko bolj naravno, bolj kinematografsko. O kakšnem trodimenzionalnem načinu ni več ne duha ne sluha.

Signal HDR televizor sicer prepozna, a ga je vseeno treba v razdelku poseben način ogleda ročno vključiti.

Pri nastavljanju slike me je še najbolj zmotila nujnost ročnega preklapljanja na način HDR in nazaj. Za razliko od televizorjev philips ali sony, ki sami prepoznajo signal z visokim dinamičnim razponom in prilagodijo nastavitev (prvi izbranemu profilu doda parametre za HDR, drugi preklopi na poseben način), je tu treba v nastavitvah vključiti sliko HDR. In nato še nekoliko prilagoditi nastavitev svetilnosti zaslona. Težava je, ker potem to ostane vključeno tudi pozneje, ko je signal običajen, kar pomeni precej napačen prikaz barv. O zvoku težko rečem kaj drugega, kot to, da ni nič posebnega. Pač zvočniki televizorja. Kdor ima (skoraj) dva tisoč evrov zanj, jih ima verjetno še kakšnih 300 ali 400 za vsaj približno spodoben zvočniški sistem.

Glede platform je trenutno v televizijskem svetu kar nekaj konkurence. Nekateri (Philips, Sony, …) so skoraj popolnoma prešli na Android, LG ima svoj Web OS, Panasonic Firefox OS. Morda bi kdo pričakoval, da imajo androidni največ aplikacij, a to ne drži nujno. Samsungova platforma izgleda vsaj enako dobro založena, na nekaterih področjih je celo spredaj. Aplikacij za spletni video na zahtevo je denimo več. Poleg Netflixa in Voya, ki sta tudi na Androidu, sta tu na voljo še Amazon Prime Video in HBO go. Tudi ponudba iger in igric izgleda kar pestra. Po drugi strani seveda ni možno neposredno na televizorju dostopati do filmov v Googlovi trgovini Play (in seveda tudi ne v Applovi iTunes) ali predvajati vsebin prek protokola chromecast. Zato pa je mogoče svoje fotografije in videe enostavno pošiljati na veliki ekran s pomočjo aplikacije Samsung smart view, ki deluje na vseh androidnih telefonih. Tako se mi zdi, da sta androidna in Samsungova televizijska platforma nazadnje nekako izenačeni. Ena ponuja te, druga one prednosti, pri vsaki je malo odvisno od tega, kateremu ekosistemu pripada uporabnik, nobena pa ni idealna. Kar se tiče uporabniškega vmesnika je Samsungov v osnovi kar prijazen, ampak konkretnemu televizorju manjka daljinski upravljalnik z osnovnimi tipkami.

V Samsungu so si zamislili, da mora »daljinec« izgledati čim bolj čisto, brez navlake. Kar pa v praksi pomeni, da je skoraj za vse treba levo-desno-gor-dol po zaslonu, da gledalec najde in potrdi tisto, kar hoče. Niti številk za izbiranje programov ni. Nekoliko pomaga omenjena aplikacija, ki ponuja številčnico. Mogoče je v prodajnih škatlah tudi običajen daljinec, v tej preizkusni ga nisem našel. V primerjavi s televizorji Philips, ki imajo tako vse nujne tipke za vsakodnevno uporabo TV-ja kot celotno tipkovnico na zadnji strani, je Samsungova poteza za moj okus korak v povsem napačno smer. Verjetno se da marsikaj doseči z glasovnimi ukazi, podobno kot pri Sonyjevih modelih, ampak s televizorji se pač nočem pogovarjati. Kako že pravi pregovor, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni?

Vizualno mi zaradi svoje noge ta televizor skorajda bolj deluje kot računalniški monitor, kot pa ekran za prominentno mesto na sredi dnevne sobe. Dobro, vse skupaj je svetleče kovinsko šik, ampak oblika se ne poda prikazovalniku za dva tisočaka. Zadevo še poslabša dejstvo, da se ta noga razteza 30 cm za zaslon, ki tako nikakor ne more stati povsem ob steni, ampak vsaj toliko od nje, kolikor je tega podstavka. Zato je tudi povsem nerazumljivo, da je TV precej tanek in so praktično vsi priključki v posebni, ločeni škatli, ki je s televizorjem povezana z enim kablom. To je model, ki dobro izpade na stenskem nosilcu. Za postavitev na regal pa sem med modeli letnika 2016 videl bolj estetske in tudi uporabnejše oblikovalske rešitve.

V razredu malo pod dvema tisočakoma ni slabih televizorjev. Podrobnejša primerjava pride na vrsto kdaj drugič, mogoče bi v njej Samsungov KS8002 res za drobec zmagal, kar pa ne pomeni, da ostalim ne pušča priložnosti. Adut tega modela je uravnotežena in dinamična slika. Tudi platforma Tizen in povezanost s telefoni in tablicami je kar zgledna. Bi si pa želel več posluha za potrebe kupcev pri oblikovanju in daljinskem upravljalniku, saj je tokrat forma prevladala nad uporabnostjo.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja