Samsung QLED Q7: Med nebom in zemljo
Matjaž Ropret 18. avgusta 2017 ob 13:31

Nekaj časa je izgledalo, da je izbiranje televizorja postalo dokaj enostavno. Plazemski so odšli v zgodovino, izbira je bila samo med slabšim ali boljšim LCD-jem, slednjim z oznako UHD. Poželjivi OLED-i so bili predragi, česa drugega prelomnega pa ni bilo na obzorju. Toda to se spreminja, saj cene zaslonom z organskimi diodami počasi padajo, po desni pa jih poskušajo prehiteti še LCD-ji s tehnologijo kvantnih pik. Sony, ki jih vgrajeval pod oznako triluminos, jih je sicer menda opustil, toda nanje resno stavi Samsung in poskuša z vsemi inženirskimi in marketinškimi prijemi pokazati in dokazati, da je to trenutno najbolj smiselna tehnologija. Po mojih izkušnjah z modelom Q7 (konkretna oznaka testiranega je bila QE65Q7FAMT), letošnjim vstopnim v svet kvantnega prikaza, je resnica nekje vmes. Ne bom ravno rekel, da so televizorji QLED na nikogaršnji zemlji, vsekakor imajo svoje adute, za enako ceno kupec dobi za razred večjo diagonalo kot pri OLED-u (65 namesto 55, itd), cenejši ekrani so pri korejskem proizvajalcu občutno inferiorni. So pa novinci nekako hladni. Tehnološka popolnost ne da vedno najbolj prijaznih rezultatov.

Osnova je v tem, da naj bi (pogojnik zato, ker je to v domačem okolju in pri običajnih vsebinah izjemno težko dokazati) ti zasloni zmogli prikazati veliko večji barvni volumen kot katera koli konkurenčna tehnologija. V Samsungu govorijo o volumnu, ne zgolj barvnem spektru, ker se po njihovih trditvah barve ne popačijo z višanjem svetilnosti zaslona. Drugod je hitro opazno, da pri bolj svetlem prikazu lepo zrel paradižnik postane napol oranžen, trava ni več temno zelena, itd QLED naj bi pravo nasičenost in celotno paleto odtenkov ohranil tudi takrat, ko signal HDR narekuje ekstremno sijanje. Rekel bi, da to kar drži. In vsekakor gre svetlost v vrednosti, ki jih drugi televizorji večinoma ne dosegajo. Ta reč res zasije, včasih skoraj preveč za temne prostore in je treba to v nastavitvah nekoliko korigirati. Vendar se ne bo nihče pritoževal na pretemnim prikazom, denimo pri Netflixovih serijah, posnetih s HDR-jem, ki zahtevajo precejšnjo svetilnost ekrana za res uživaško gledanje. Vseeno pa nisem tako navdušen na reprezentacijo barv kot Samungovi predstavniki.

Problem je v izvoru svetlobe – vse skupaj dosegajo s stimuliranjem mikroskopsko majhnih kristalov z modro svetlobo. Kristali potem oddajajo svetlobo zelo natančne valovne dolžine, torej točno tistih barv, kot bi morale biti. A ker vse temelji na hladni modri, tudi končnemu rezultatu ne glede na vse umerjenosti, filtre in ostalo malce manjka topline in živahnosti. Ekrani OLED imajo res lepe, saturirane, a hkrati precej naravne barve. Rdeča izstopa, a ni moteča, zelena je zelo pravilna, prav tako noben drug zaslon ne prikaže tako verne kože. In modri odtenki ne prevladujejo. Q7 ima sicer ob pravem viru, denimo nečem dobro posnetem na UHD blu-rayju z zapisom HDR, izvrstne barve. Samsungov lastni standard za HDR za zdaj nikjer ne pride v poštev, na srečo pa televizor podpira tudi večino ostalih (HDR10 in HLG, ne pa tudi Dolby Vision). Pri običajnem televizijskem signalu je zelo težko doseči tisto prijaznost zaslonov z organskimi diodami. Zelena pri nogometu ni nikoli čisto prava, nastavitev barv je treba nujno imeti na toplih odtenkih. Za moj okus, in več novinarskih kolegov se s tem strinja, imajo zasloni OLED preprosto lepšo, očem prijetnejšo sliko. Je pa nekaj res. Za igričarje je QLED veliko boljša izbira, ker ima bistveno manjše zakasnitve.

Zelena je odlična ob pravem viru, pri običajnih športnih prenosih pa ni čisto prava.

Preden povzročim kakšen nesporazum, moram vseeno poudariti, da je slika odlična. Jasna, barvita, ostra, kontrastna, dokaj lepo gibajoča, čeprav bi to zadnje dalo še izboljšati. Vse to nerganje okrog barv je v resnici drobnjakarstvo. Ampak pri izdelkih za tri in več tisoč evrov (preizkusni primerek v 65-palčni diagonali se že približa štirim tisočakov), ki naj bi bili superiorni nad vsem ostalim na trgu, drugače kot secirati podrobnosti pač ne gre. Kot rečeno, v Samsungovi paleti so to trenutno daleč najboljši televizorji, vsi ostali modeli ne pridejo niti blizu.

Še posebej glede prikaza črne in tudi globine. Slednje je mogoče malo manj, kot bi si je želel, a mnogo več kot pri večini LCD-jev, kjer vse izgleda, kot da bi igralci stali pred kuliso. Glede črnine pa so korejski inženirji pravzaprav naredili največji korak naprej. Lanski model KS8002 ni bil slab, toda čiste črne ni bil sposoben prikazati. Q7 se temu idealu zelo, zelo približa. Rekel bi, da je nekje na ravni Sonyjevega ZD9, za potrditev, ali je dejansko boljši ali slabši bi ju moral postaviti skupaj, vendar te priložnosti nisem imel. Vsekakor se ni mogoče pritoževati nad tem, črna dejansko ni siva, kontrasti so prepričljivi, še vedno pa ni tistega učinka kot pri OLED-u, kjer se res vidi, da določene točke na zaslonu ne svetijo.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Zvočno ta televizor ni slab, se pa ne ponaša s kakšno inovacijo ali dodatkom. Philips POS901F ima denimo vgrajen naprednejši zvočni sistem (soundbar), Sonyjev A1 pa zvok ustvarja s kombinacijo tresenja zaslona in posledično resonanco ter namenskega globokotonca, kar mu uspeva presenetljivo dobro. Pri Q7 priporočam dokup konkretnih zvočnikov za pravi užitek, se le spodobi, da izvrstno sliko spremlja še prepričljiv zvok.

Še vedno mi ni všeč zasnova stojal pri Samsungovih televizorjih v zadnjem času. Noga gre zadaj toliko proč od zaslona, da vsa njegova tankost izgubi pravi smisel, ker mora stati dobesedno sredi prostora, saj ga zaradi tega podstavka ni mogoče potisniti do stene. Spredaj pa stojalo preveč privablja poglede, namesto da bi z minimalizmom prepustilo sliki, da pove svoje.

Črna je zelo blizu prave črne.

Podobno nisem navdušen nad daljinskim upravljalnikom. Ta dejansko je minimalističen, ampak preveč. Kako spreminjati glasnost in se pomikati med programi ni prvi pogled očitno, še posebej ne za gledalke (pa nočem s tem nikogar užaliti, taka so moja opažanja). Res je, da so izbirniki televizorja lični in sodobni ter omogočajo razpostavljanje najbolj gledanih programov na hitro dostopna mesta, vseeno pa bi moral upravljalnik imeti številke za izbiranje programov. Potovati med ciframi s smernimi tipkami je nepotreben napor. Želel bi si tudi kakšnih bližnjic za najbolj uporabljane funkcije (vir slike, nastavitve, skok nazaj na televizijski program, netflix, …). Saj se da v izbirnikih vse to prilagoditi, vseeno pa je treba vsakič znova pritiskati tipko domov in se sprehajati med kockami na zaslonu. Veliko odvečnega dela z upravljalnikom. Drugače pa je Samsungova platforma Tizen z njenim izgledom in naborom aplikacij še vedno precej pred televizijskim Androidom. Zdi se tudi, da bolj napreduje, medtem ko robotek stagnira.

Odlična ideja je prestavitev vseh priključkov v ločeno škatlo – pri tem modelu je ogromna –, ki se s televizorjem poveže z enim, tankim kablom in jo je mogoče postaviti nekam v omarico pod zaslonom. Potrebuje še napajanje, kar je drugi kabel, ampak to je to. In vsi vhodi HDMI in USB, reža za kartico conax ter vse ostalo je pri roki. Rešitev je še toliko bolj priročna, ker Q7 zaradi trapastega stojala kar kliče po montaži na steno.

Samsung je s Q7 ne glede na vse adute tega izdelka v težkem položaju, na kar mogoče nakazujejo tudi zadnje prodajne akcije (popusti) tako v Slovenij kot v tujini. Za večino kupcev so ti televizorji pač predragi in realno tudi predobri za spremljanje nacionalke in komercialnih programov z ne ravno blestečo kakovostjo slike. Kdor pa ima na voljo res vrhunsko posnete vsebine in mu evri ne predstavljajo problema, ga zagotovo vsaj mikajo modeli OLED, ki so vseeno nekaj posebnega. Za pravo ceno je linija QLED lahko odličen nakup, brez popustov je njena smiselnost malo bolj vprašljiva.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja