Samsung HW-K450: Dostopno dnevnosobno ozvočenje iz učbenika
Matjaž Ropret 20. novembra 2017 ob 13:00

V preizkusih televizorjev zvoku zelo pogosto namenim zgolj poved ali dve. Ker preprosto ni napisati kaj drugega, kot priporočilo za dokup boljšega zvočniškega sistema. Pred nekaj leti, ko je prostorski zvok prodiral iz kinematografov v naše dnevne sobe, smo vanje razporejali komplete šestih ali celo osmih zvočnikov (5.1 oz. 7.1), v zadnjem času pa so precej bolj priljubljene integrirane zvočne škatle, s tujko soundbari. Te v eni palici nadomestijo vse sprednje zvočnike, zraven je običajno še ločen nizkotonec, pri nekaterih pa še zadnja dva. Samsungov HW-K450 je točno tak primerek. V osnovi kupec dobi sprednji soundbar z brezžičnim nizkotoncem, lahko pa dokupi še prav tako brezžični zadnji komplet za pravo vseobsegajoče bobnjenje.

Pri takih zvočnih palicah velja preskočiti najcenejše, ki ne samo, da niso prav velika muzikalična nadgradnja piskal v televizorju, ampak jim običajno manjka vsaj priključek hdmi, ki je za večino uporabnikov verjetno najbolj prikladen način povezave TV-ja in soundbara. Preizkušeni Samsung je z zahtevanimi 280 evri nekje v srednjem cenovnem razredu, se ga pa v tujini dobi za skoraj sto evrov manj kot v Sloveniji, kar ga postavlja že bližje vstopnim modelom, od katerih pa je bistveno boljši. Skoraj vsi tovrstni sistemi poleg predvajanja zvoka z naprav, priključenih po kablih, ponujajo še bluetooth in tale ni izjema. Za razliko od nekaterih pa ga je mogoče z aplikacijo Audio Remote tudi upravljati z androidnega telefona, povezanega z modrim zobom.

Proizvajalec sistem označuje kot 2.1, kar pomeni, da ima štiri stereo zvočnike, po dva srednje- in visokotonca v palici in dodaten nizkotonec. Manjka ločen srednji kanal za govor v filmih, kar glede na ceno niti ni presenetljivo, pa tudi ni večja pomanjkljivost. Vhodi so štirje. Klasičen 3,5 mm, optični in dva hdmi. Za najboljšo kakovost verjetno pride v poštev optika, toda bolj se splača speljati kabel hdmi iz enega od priključkov v televizorju. Reč namreč na enem od priključkov podpira protokol hdmi-arc (audio return channel), povratni zvočni kanal, kar pomeni, da televizor lahko pošilja digitalni signal zvočniku, hkrati pa je mogoče tega upravljati s televizorjevim »daljincem«. To pa je velika pridobitev, saj tako lahko tistega od zvočniškega sistema pospraviš v predal. Še posebej, če takrat, ko vrtiš muziko čez bluetooth, uporabljaš omenjeno aplikacijo, ki nadomešča tudi daljinski upravljalnik. Zaradi podpore za hdmi-arc je vredno pri izbiranju ozvočenja izbrati takega, ki stane nekaj deset evrov več. Zadeva deluje ne glede na znamke posameznih naprav. Drugi hdmi je namenjen priklopu kakšne dodatne naprave, če je na televizorju premalo tovrstnih priključkov. Drugače pa je lahko konzola ali predvajalnik blu-ray priključen na televizor in prek hdm-arc vse deluje brezhibno. Samo morebitno zakasnitev je treba izključiti v nastavitvah TV-ja. Zvočnik podpira kodeka dolby digital in dts, s čimer se prav tako povzpne nad vstopne modele, ki pogosto razumejo samo prvi signal, drugega pa ne.

Namestitev HW-K450 je hitra in enostavna. Ko priključil sem kabel hdmi, je televizor sam preklopil na zunanje zvočnike, samodejno pa se je povezal tudi brezžični nizkotonec, ki sem ga taktično vključil šele za glavno enoto. Na njej je enovrstični matrični prikazovalnik, tako da uporabnik vidi, kakšna je glasnost, kateri vhod ima izbran ali nastavi določene parametre. Se pa to prikaže samo ob pritiskih na daljinec, potem pa izgine in pred televizorjem je samo črna, dokaj neizrazita, a vseeno na pogled dovolj ugledna reč. Je tudi dovolj nizka, da pri nobenem televizorju ne sili v sliko. Priloženi pa so še nosilci za pritrditev na steno. Težka škatla z nizkotoncem je tako ali tako skrita nekje v kotu sobe. Kaj veliko nastavljanja sicer ni. Mogoče je izbirati med enim od peščice zvočnih načinov, vključiti simulacijo prostorskega zvoka ali raje po svoje prilagoditi izenačevalnik. Za povezovanje predvajalnikov bluetooth ni nikakršnih navodil, ampak izkaže se, da je treba zvočnik zgolj prestaviti v ustrezen način, in je viden drugim napravam. S kolikimi naenkrat je lahko »sparjen« ne vem, zagotovo pa z večimi.

Ocena za zvok je nekoliko odvisna od kraja nakupa. Mogoče se to sliši hecno, vendar če za ta sistem plačaš slovensko ceno, dobiš solidno ozvočenje. In zagotovo je v tam do 300 evrov naprodaj tudi kaj bolj kakovostnega. Za slabih 200 evrov v tujini pa je godba super in z malo konkurence. Zvok ima precej več globine od televizorjevih zvočnikov, seveda precej večji frekvenčni razpon in glasnost. Bas je morda malce premočan, a z znižanjem nivoja v izenačevalniku je v redu. Želel bi si tudi nekaj več čistosti in dinamike pri višjih tonih, toda zavedam se, da to ni vrhunski zvočniški sistem. Spremljanje televizijskega programa dobi povsem drugačno dimenzijo. Pri filmih je vzdušje zaradi globokega basa tudi bistveno bolj cinematično in kdor bo pogrešal šviganje sem ter tja si lahko za dobrih sto evrov privošči še zadnja zvočnika skupaj s sprejemno enoto (SWA-8500S). Sam tega nisem preizkusil. Za glasbo je ta sistem tudi čisto spodoben, malce sicer zmanjka na tem ali onem koncu spektra, vendar je vseeno bolj kakovostno in uravnoteženo kot pri kakšnih zvočnikih bluetooth, ki so danes kar pogosti za poslušanje muzike. Predvsem pa stereo, četudi razdalja med zvočniki ni ogromna.

Nekatere zvočne palice ponujajo še kakšne dodatne funkcionalnosti, kot je omrežna povezava, predvajanje prek protokola google chromecast in drugo. Vendar pogosto na račun zvočne kakovosti. Samsung je pri temle sistemu ubral kar dobro srednjo pot. Vgradil je vse nujne priključke in funkcionalnosti, dodal še aplikacijo, wi-fi in druge bonuse pa izpustil, a zagotovil za ta razred nadpovprečno kakovosten zvok. Zato je HW-K450 dobra izbira za varčne in z avdiofilskimi znamkami neobremenjene kupce.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja