Samsung DeX približa sanje o telefonu kot namiznem računalniku malce bližje resničnosti
Matjaž Ropret 16. avgusta 2017 ob 12:28

Dolgo že sanjamo o tem, da ne bi bilo treba imeti več računalnikov, da bi bil tisti v žepu tudi edini. Res je pametni telefon že nadomestil kopico drugih naprav, za ta zadnji korak pa mu je vedno doslej nekaj zmanjkalo. In četudi je Samsung z dodatkom DeX za svoja Galaxyja S8 (Plus) koncept še nekoliko izpopolnil, je hkrati znova pokazal, kako težka je ta prelevitev v polnokrvni PC. Pa mogoče niti ne pretirano smiselna.

V osnovi je stvar podobna, kot jo je nazadnje poskušal Microsoft pri Lumijah 950. Vendar je Continuum precej več obetal, kot je nazadnje izpolnil. Problema sta bila (poleg ostalih) dva – aplikacije so tekle zgolj v celozaslonskem načinu in, kar je bilo še huje, pognati se je delo zgolj manjši del že tako ne ravno izjemnega nabora aplikacij v sistemu Windows Phone oz. kasneje Windows 10 (Mobile). Toda strojna zasnova je bila zelo podobna, srčika vsega je prilagojevalnik z USB-C na HDMI. Le da ga je Samsung vgradil v stojalo, ki vsebuje še napajalnik, omrežni priključek in vhoda USB (še stara, ne tipa C) ter zvočnik in ventilator za občasno hlajenje. Predvsem pa telefon prepozna to stojalo in zažene okolje DeX, z običajnim »adapterjem« je na monitorju preprosto zrcaljenje zaslona.

Razlika je v tem, da je Samsungovo okolje prilagojeno namiznemu izgledu. Z opravilno vrstico in okni, ki jih je (večinoma) mogoče poljubno prilagajati. Izgled neizbežno nekoliko spominja na Okna, čeprav je seveda še vedno prepoznavni Android, z osnovnimi komandami na levi (namesto na dnu zaslona) in obvestilno vrstico na desni (namesto na vrhu). Vmes so ikone odprtih aplikacij. Seveda pa je mogoče odpreti tudi vizualni pogled tega, kar teče v ozadju, kot na telefonu.

Z miško in tipkovnico, priključi se ju na USB ali po bluetoothu, oboje deluje brez težav, to res postane skoraj namizni računalnik. Priložnosten, ampak kulski. Velika prednost pred Microsoftovo rešitvijo je v tem, da aplikacije niso izbirčne, v osnovi so delovale vse, kar sem jih pognal. Tako ima lahko uporabnik odprt urejevalnik besedil, brskalnik, predvajalnik glasbe, e-poštni odjemalec, aplikacije za družabna omrežja, galerijo in kakšen preprost obdelovalnik fotografij. Načeloma vse, kar potrebuje za vsakdanje delo. In zadeva je odzivna, teče res lepo, samo občasno ventilator malce shladi telefon, ki se kar segreje – to se občuti, ko ga vzamemo iz podstavka. Če lahko že na telefonu urediš večino zadev, ki jih moraš ali želiš urediti, jih s tem dodatkom še lažje. In če doma ne rabiš resnega računalnika za delo, je DeX s kakšnim 24-palčnim monitorjem FHD ter brezžično miško in tipkovnico zelo fino, minimalistično okolje za tiste priložnosti, ko se ti zahoče večjega zaslona.

Tudi telefonske plati niso problem. Ko kdo kliče, se na monitorju pojavi okence s klicem in možnostjo prevzema ali zavrnitve. In ko se uporabnik oglasi, se odpre enako okno, kot je med klicem na zaslonu telefona. Zvok pa gre privzeto na zvočnik v podstavku. Podobno se vsa obvestila, od sms-ov do drugih, prikažejo nekje v kotu zaslona. Telefon je med računalniško uporabo polno funkcionalen. In se seveda tudi polni (zelo hitro), kar je tudi verjetno eden od razlogov za segrevanje.

Ko gremo na polje zahtevnejšega se koncept tudi Samsungu začne lomiti. Aplikacije delujejo, ampak mnoge ne povsem pravilno. Še posebej tiste za video (Netflix, Tvin, …) ostajajo v oknu, ki mu ni mogoče spreminjati velikosti niti ga raztegniti čez cel zaslon. Enako velja za igre. Zanje je enostavno bolje prijeti telefon v roke in se zabavati na ta način. Za igranje na velikem zaslonu pa si je treba omisliti konkretno konzolo. Prehajanju iz domačega v mobilno igranje je za zdaj najbližje prišel Nintendov Switch. Brskalnik Chrome strani, celo Googlova iskanja, privzeto zelo rad odpira v mobilniškem načinu in ga je treba prisiliti, da jih pokaže v namiznem. Zemljevidi predpostavljajo dotikanje zaslona in tako nimajo komand za povečevanje ali pomanjševanje pogleda. In tako naprej. Aplikacije pač niso prilagojene namiznemu pogledu in uporabi z miško in hitro se pokažejo pomanjkljivosti tega.

Naslednja omejitev je glede zaslona. Največja izhodna ločljivost je namreč Full HD (1920 x 1080), zato je daleč najbolje, če monitor dejansko ima prav toliko točk. Na mojem, ki je bistveno širši, pa tudi po višini ima več točk (1440), je bilo na levi in desni veliko črnine, slika pa ni bila povsem ostra, ker je sistem pač ločljivost 1080 raztegnil na 1440 točk. V načinu zrcaljenja je bil prikaz precej lepši. Zvočnik je slab, celo slabši od tega v telefonu. Za pogovore in mogoče poslušanje podcastov je v redu, za gledanje videa in še posebej poslušanje glasbe pa mu hudo manjka frekvenčnega razpona, globine, čistosti in še česa. Ker zvok ne gre po HDMI-ju v monitor (ti imajo pogosto vgrajene bistveno boljše zvočnike) in ker izhod za slušalke ni dostopen, na podstavku pa ga ni, se je treba znajti drugače. Edino, kar mi pride na misel, so slušalke ali zvočnik bluetooth.  Zgornja stran stojala bi lahko, kadar je zaprto, delovala kot brezžični polnilnik, pa so žal pri Samsungu poleg vgradnje boljšega zvočnika zamudili tudi to priložnost.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Ena od možnosti (poslovne) uporabe tega sistema bi bila kot odjemalec za dostop do oddaljenega namizja. Spet pa je proizvajalec podprl nekatere rešitve, drugih ne. Mogoče bo podpora prišla kdaj v prihodnosti, ampak na to se težko zanašamo. Kar se tiče zmogljivosti, nimam pripomb. Videa na DeX-u nisem montiral, z igrami ni težav, kar je ločljivost celo nižja kot na samem telefonu, obdelovanje fotografij v Lightroomu ni bilo bliskovito, kot je v Affinity Photo na iPadu Pro, čakati pa me procesor tudi večinoma ni puščal. Vsekakor ima zadeva še nekaj zaloge v moči, če bi vse skupaj bolje prilagodili namiznemu delu.

Razumem, zakaj mnogi še vedno sanjajo, da bi jim telefon zamenjal računalnik. Bil sem v tej skupini ljudi, a so me pretekle slabe izkušnje in realna situacija, ki narekuje uporabo bolj zmogljivih (namenskih) naprav, malo oddaljile od takih sanj. Samsungov DeX sem seveda preizkusil z veseljem, ker je že na predstavitvah kazal precej večji potencial od vseh poprejšnjih poskusov. In tudi v praksi ga je večinoma potrdil. Je pa vseeno hkrati navdušujoč in frustrirajoč. Fino je kar telefon povezniti v podstavek in na večjem zaslonu in s konkretno tipkovnico delati naprej. Potem pa ob vseh omejitvah, posebej zaradi neprilagojenih aplikacij, pridejo trenutki, ko bi esosmico spet najraje vzel v roke in preprosto podrsal po zaslonu, namesto, da se trudiš z miško. Če ti kje čepijo kakšen odvečen monitor FHD, miška in tipkovnica, je DeX lahko zanimiv nakup za postavitev v nek kot v vlogi občasnega računalnika. Resen PC pa to še vedno ni. Kot žal tudi ne večpredstavnostni predvajalnik.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja