Rož’ca, le kako je tebi ime?
Marjan Kodelja 29. maja 2017 ob 07:08

Ni mi dišalo letati po gozdu ali travniku z gobarskim priročnikom v rokah za vsak primer, če bi našel glivo, ki je še ne poznam. Enkrat sem sicer poskusil, pa ni šlo. Ni imelo smisla, zato nikoli niti pomislil nisem, da bi podobno vzel s sabo knjigo o rožicah, drevesih ali zeliščih. Po drugi strani pa imam pametni telefon vedno kje v bližini, dostop do interneta pa je pri nas dober skoraj povsod. Razen v kakšnih soteskah, priznam. In če lahko s kamero telefon prepozna človeka, zakaj ne bi zeli?

Pošlji fotografijo in upaj na uspeh

Kljub stalnemu napredku in ravno nasprotnemu leporečenju lokalnega prodajalca, so zmogljivosti telefona še daleč premajhne za hitro in pravilno prepoznavanje stvari iz okolja. Zato morajo telefoni fotografijo najprej »nekam« poslati, da jo tamkajšnji hudo zmogljivi računalniki primerjajo z goro posnetih slik, mi na drugi strani pa lahko le upamo, da bodo našli »enako«. Napačne prepoznave pa so pogoste, kajti računalnik se (za zdaj) še ne more kosati z možgani. Razen izpopolnjenih načinov prepoznavanja predmetov na fotografijah, ki se sklicujejo na umetno inteligenco, nevronske mreže in strojno učenje (če ne veste, kaj to je, nič hudega, saj ni pomembno), je večina algoritmov namreč hudo butastih. Dospelo fotografijo primerjajo s fotografijami znanih stvari, ki jih imajo na razpolago. Uspeh je temu primeren. Ako je fotografij nečesa bore malo ali celo nič, tega noben algoritem ne more prepoznati. Tako preprosto je to!

Pozna jih šest tisoč

Ampak nič ne de, kjer je želja ali potreba, se tudi kaj najde. Ker me je hčerka spraševala o skoraj vsaki rožici, ki jo je videla, in ker sem nekajkrat ustrelil kapitalnega kozla, sem se zadeve lotil bolj metodično. Našel in naložil sem mobilno aplikacijo pl@ntnet. Ni vsemogočna, da ne bo pomote, ne pozna slovenskih imen.

Pogosto rastline, pa če je bila še tako vsakdanja, in sem menil, da bi jo morala, ni prepoznala. A po drugi strani se je vseeno izkazala za boljšo, kot sem pričakoval. Predvsem zaradi možnosti, da vpišemo ime fotografirane rastline in s tem prispevamo k zmožnosti kasnejših pravilnih prepoznav. Predvsem pa je preprosta za rabo. Rastlino ali njen del fotografiramo, pri čemer moramo paziti, da je dobro vidna, da izstopa od drugih v njeni bližini ter da je fotografija ostra. V megli (zamegljena fotografija) tudi mi ničesar ne prepoznamo. Po slikanju pošljemo fotografijo na njihov strežnik z oznako, ali gre za cvet, list, steblo ali plod, in v primeru, da ta najde nekaj vsaj približno podobnega, vrne nekaj slik rastlin, za katere meni, da bi lahko ustrezale. Običajno jih je več, zato moramo med njimi najti pravo. Če ne gre ali pa aplikacija javi, da rastline ne prepozna, potem lahko upamo, da jo bo »pravilno« označil kateri od uporabnikov.

Sicer pa se mi zdi, da je uspešnejša pri prepoznavi cvetov in plodov kot celih rastlin. Ni imela, na primer, težav pri travniški vijolici ali trobentici, listi regrata in cela rastlina pa sta ji povzročala nekaj preglavic. Sam sem sicer več težav imel z latinskimi imeni rastlin, ki jih preprosto ne poznam. Ampak to je ta hip največ, kar po mojem vedenju tehnologija omogoča pri »samodejni« prepoznavi rastlin. Tako pa bo še nekaj časa. Za one, ki razvijajo izpopolnjene tehnologije, prepoznave rastlin komercialno niso tako zanimive kot kakšna druga stvar.  

Sorodno

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja