Roborock S50: Največ, kar pri robotskih sesalnikih dobite za zmerno ceno! #VIDEO
Marjan Kodelja 31. januarja 2018 ob 06:29

RAZSODBA: Vse mentalne ovire, ki smo jih imeli, ko je iz daljnega vhoda prispela neugledna kartonska škatla, so dokaj hitro padle. Roborock S50 se je po intenzivnem testu izkazal za mnogo boljšega od pet let stare tekmice v svetu robotskih sesalnikov bolj zvenečega imena. Kar pa se tiče njeni naslednic, seveda onih iz najvišjega cenovnega razreda – brez težav jim je enakovreden na vseh področjih tlake robotskega sesalnega pomočnika, rezen na enem. Dobite ga za okoli pet stotakov (s kodo RBRVCM je cena trenutno 433 evrov, brez “carine”, iz evropskega skladišča), dočim so primerljive tekmice za okoli dva stotaka dražje. Ker pa ne more biti vse idealno, smo identificirali tudi dve težavi, ki pa jih ta trenutek ne moremo niti potrditi niti zanikati. Ne vemo, kako dolgoživo je sestavljen, bo brez težav zdržal tri in več let. Na otip je morda res manj kompakten (in bolj plastičen), kot omenjena pet leta stara »fata«, ampak takšne so tudi njene mlajše sestre. In ker ga je moč kupiti le na spletu, ne vemo, kako bo s servisom in dosegljivostjo potrošnega materiala. Krtačo, metlico, krpo ter filtre posode za vodo bo treba vsake toliko zamenjati. Tu pa pridemo še do ene posebnosti »espetdesetice«. Poleg sesanja lahko tla obriše z vlažno krpo. Čeprav smo mnenja, da v primerih, ko neka stvar opravlja več nalog na enkrat, običajno niti ene od teh ne opravi res dobro, moramo tokrat to načelo odmakniti na stran. Dodatek za brisanje tal, ko ni nameščen ne vpliva na sesanje, ko pa je, pa do neke mere, a tedaj nam je zato vseeno. Najboljši scenarij uporabe je namreč redno vsakodnevno sesanje, brisanje tal pa enkrat na teden.

HVALIMO:

  • Izredno dobra navigacija robota v prostoru
  • Primerna kapaciteta baterije (do 200 metov z enim polnjenjem)
  • Premaguje ovire visoke do 2 cm.
  • Dobro čiščenje prostora.
  • Aplikacija je preprosta za rabo.
  • Dokaj preprosto čiščenje in vzdrževanje.
  • Možnosti določanja področja čiščenja.
  • Pralni filter, dostop do posode za smeti in njega prostornina (pol litra).
  • Izredno razmerje med kakovostjo in ceno (kaj dobimo za svoj denar).

GRAJAMO:

  • V kompletu ni navideznega zidu.
  • Med brisanjem tal z vlažno krpo ne zazna preproge (in se ji izogne).
  • Brisanje tal je dobrodošel dodatek, vendar kakovost ni primerljiva specializiranim brisalcem tal.
  • Strežnik, prek katerega deluje aplikacija, da dostopa do robota je na Kitajskem.
  • Uporabni dodatki znotraj aplikacije so uporabni le, če robot naredi tloris stanovanja.
  • Ni servisa v bližini, ne vemo, kako bo s potrošnim materialom.

(Skoraj) vse, kar potrebujemo

Pred dvema letoma je kitajski Xiaomi presenetil svet z robotskih sesalnikom Mi Robot Vacuum (če kupuješ, vpiši kodo EU5XMVC za znižanje cene na 239 evrov), ki je z po kakovosti daleč presegel vse, kar je do tedaj prispelo od tam. Mnogo kasneje se je izkazalo, da gre za izdelek manj znanega podjetja Roborock, ki je lani predstavilo drugo generacijo, robota S50. Ta sicer nosi ime matičnega podjetja, še vedno pa uporablja aplikacijo Mi Home za nadzor nad napravami pametnega doma. Med katere kajpada sodi.

V kompletu je skoraj vse, razen navideznega zidu!

V preprosti nič kaj lični kartonski škatli je (skoraj) vse, kar potrebujemo za takojšno uporabo. Poleg samega robota to pomeni še polnilna postaja, posoda za vodo z dvema krpama ter dodatni zračni filter. Mimogrede filtra lahko očistimo pod curkom tekoče vode. Ni pa navideznega zidu (magnetni trak, ki ga položimo na tla), opcijsko ga je sicer moč dokupiti, kar je tudi zaradi delovanja aplikacije in dejstva, da imamo skoraj vsi doma področja s »prepovedjo vstopa«, majcena škoda. Kot smo dejali. Da se tudi brez njega, vendar zna biti zamudno. Navzven je s50 podoben, pa naj jih omenimo, roombam, torej je okrogel nizek robot, z enako konfiguracijo dveh velik pogonskih in enega manjšega kolesa in tipal, a ima na hrbtu »izrastlino« v kateri je lasersko tipalo. Tozadevno pa je podoben Neatovim robotom.

Hitro, preprosto, a z manjšimi težavami

Pri modernih napravah je vedno tako. Bodisi gre vse kot po maslo in ni nikakršnih težav, ali pa se te pojavijo, pa še to običajno zato, ker »pametno« predvidevamo, kako postopek prve nastavitve poteka in se nam ne ljubi prebrati tistih nekaj stani izredno preprostih navodil. Gre pa takole. Polnilno postajo priključimo v električno vtičnico in nanjo postavimo robota. Običajno ta takoj nekaj začeblja. Na telefon namestimo aplikacijo Mi Home in znotraj nje ustvarimo uporabniški račun. To se splača narediti prej, mar ne. Potem pa le še sledimo navodilom na zaslonu, ko aplikacija poišče napravo v svoji bližini in se nanjo poveže. Vpisati morate še geslo domačega brezžičnega omrežja in to je načeloma to. Robota sicer lahko uporabljate tudi ne da bi bil povezan v omrežje in brez aplikacije, a v tem primeru ne boste imeli dostopa do nekaterih možnosti, ki so dosegljive le prek nje. Na robotu so namreč le tri tipke, velika srednja za začetek ali zaključek sesanja, manjša leva za vrnitev na postajo in desna za tako imenovano »točkovno« sesanje (robot posesa kvadrat s stranico 1,5 metrov okoli svojega položaja).

Na začetku smo imeli nekaj težav, ko smo med delovanjem robota skakali iz in v aplikacijo, saj je postala občasno brezžično omrežje za krajši čas neodzivno. Čemu? Tega po pravici povedano nismo raziskali. Ker se je omrežje vedno dokaj hitro postavilo nazaj in ker kasneje te težave nismo več opazili. Če se bodo težave pojavile tudi v drugem omrežju, ne le v enem, potem pa se bomo tudi s to zadevo dodatno pozabavali. Razlogov zanjo je namreč lahko veliko.

Hitro sukajoče oko

Glavno tipalo, ki ga robot koristi za premikanje v prostoru, zaznavanje ovir, je laserski skener. Kajpada pa ima pod sabo še običajna tipala, ki preprečijo, da bi prek roba zgrmel v globino, na prednjem delu pa veliko mehansko tipalo dotika, zaradi katerega se lahko premika blizu robovom oziroma oviram. Dodatno tipalo dotika ima tudi »ohišje« laserja, to pa zato, ker ta štrli iz drugače enovitega ohišja.

Laserski skener se v ohišju vrsti okoli svoje osi, da svetlobni žarek »pregleda« tloris prostora in ovir v njem v »milimetrskem« območju natančnosti. Kaj robot vidi, lahko sproti spremljamo na zaslonu aplikacije. Ko začne delati, v par sekundah pridobi podatke o vidni okolici, nakar se začne previdno premikati po robovih tistega, kar on zazna kot prostor čiščenja. Ne glede na to, kako velik je, ga razdeli na manjša področja (velika največ 3×3 metre), ki jih posesa eno za drugim. Najprej obkroži, nato pa notranjost prevozi v vzporednih pasovih. Kot trdijo to počne, da je čiščenje boljše, saj je vožnja naravnost robotu vožnja vedno velik izziv. Naj bo vodenje še tako natančno, vedo gre malo »postrani« in daljša je premočrtna linija, večji je na koncu odmik od idealne poti. Pri premikanju v vzporednih pasovih pa bi to lahko povzročilo, da robot nekaterih delov ne bi posesal. Ves čas sesanja laser pregleduje okolico in v kolikor najde »odprt« prehod v naslednji prostor, se vanj poda, ko on meni, da je čas za to. Postopoma tako v njegovi »glavi« nastane tloris vseh sob stanovanja, ta pa nam je omejen čas na voljo tudi v aplikaciji.

Tlorisa stanovanja pa ne moremo »posneti« za vedno in s tem potrditi, da je pravilen. Vsake toliko ga sesalec ponastavi in začne oblikovati na novo, bodisi to naredi, ko smo ga med sesanjem zaustavili in premaknili (prenesli) drugam. To sicer tudi kaže, da algoritem, ki je zadolžen za določanje trenutnega položaja robota v prostoru, ni najbolj natančen? Podobno sicer počnejo vsi roboti, tudi oni, ki za zaznavo prostora uporabljajo kamero, prvenstveno zato, da se lažje prilagodijo oviram, ki jih med predhodnim čiščenjem v prostoru ni bilo. Opazili pa smo tudi nekaj tozadevnih slabosti. Robot je ponastavil tloris, če smo ga premaknili že za nekaj decimetrov, če dela ni začel s polnilne postaje in če kakšen dan ni bil v funkciji. S tem je povezana še ena težava. Če na primer fizično odnesete robota v drug prostor in potem, ko tam konča s sesanjem želite, da se sam vrne na polnilno postajo, se zna zgoditi, da je ne najde. Tudi, če je tloris v njegovem spominu, na njem pa označen položaj postaje. Ta namreč v prostor oddaja signal (je svetilnik), ki se bolj kot ne širi pravočrtno in če ga robot ne »vidi« (med postajo in njim ni optične vidljivosti), potem je ne najde in javi, da ga moramo nanjo odnesti.

Nekateri menijo, da je »laser« najboljši za »vid« domačega robota. Poleg tega, da je natančnejši, mimogrede nobene nevarnosti ni za vid človeka, ima tudi manj težav v slabših svetlobnih razmerah ali celo temi. Kajpada pa ima tudi »slabosti«. Prva je posledica položaja tipala v izboklini na hrbtu, ki ima odprtine, skozi katere seva žarek. Nežne zavese ali celo resice le teh se lahko zmuznejo skozi luknje, mehansko tipalo dotika, s katerim je opremljeno ohišje »laserja«, jih ne zazna, lahko v notranjosti povzročijo v skrajnem primeru tudi okvaro. Sicer se to nam ni pripetilo, se pa je robot znašel za njimi in kot kaže so, kot megla blokirale laserski žarek in robot je javil napako (v bistvu je prosil, da ga odnesemo drugam).

Omejene možnosti brez aplikacije

Večina nastavitev delovanja robota, med temi sta na prvem mestu urnik samodejnega delovanja in delovanje sesalnega dela, lahko nastavimo le v aplikaciji. Ko smo že pri moči sesanja, smo prepričani, da je najbolje uporabiti »najmočnejšo«, pa čeprav robot takrat hitreje prazni baterijo in je za odtenek glasnejši. Pomembno je namreč, da dobro opravi nalogo, zaradi katere ga imamo, ne pa, da je tih. Mar ne? V aplikaciji je veliko možnosti, nima smisla opisati vse. Pregledujemo lahko še zgodovino čiščenj, čase do predvidenih večjih vzdrževalnih del (menjanje krtače, filtra,….), damo robota v skupno rabo, ga krmilimo, pri čemer telefon deluje kot daljinec in podobno.

Bistvene stvari pa so povezane s prej omenjenim tlorisom. Najbolj preproste možnosti so zagon/prekinitev čiščenja ter pošiljanje robota na želen položaj na tlorisu ali na postajo. Skoraj vse to lahko sicer storimo tudi z onimi tremi gumbi na robotu. Tisto več pa je označevanje površin(e), ki naj jih robot posesa, pri čemer ni treba do so med seboj povezane. Uporaba ji sicer na oko preprosta, a zahteva nekaj natančnih dotikov zaslona. Ko pritisnemo na to možnost, se na tlorisu pojavi pravokotnik, ki mu lahko spreminjamo mesto in položaj. Tako »imenovanih« con, po slovensko območji, lahko naredimo več, potem pa jih bo robot »obdelal« eno za drugo. Zadeva je uporabna, ko želimo posesati le en prostor, na primer kuhinjo po kuhanju ali ko želimo preprečiti, da bi robot z mokro krpo pobrisal preprogo (ves prostor razen dela, kjer je preproga označimo z dvema ali več območji). Na žalost pa ni možnosti obrnjene filozofije. Da bi označili področje (ali področja), kjer sesalca ne želimo. Takisto vse to dobro deluje le, če je na zaslonu še vedno tloris zadnjega čiščenja. Če ga ni, se sicer da označevati tudi na pamet, tam kjer se nam zdi, da so, vendar je to dokaj nenatančno. Opazili pa smo tudi eno slabost. Ako na primer ovira preseka območje, potem sesalec obdela del, ki do katerega je brez težav prišel, drugega dela, do katerega bi prišel le, če bi zapeljal izven območja in se nato vanjo vrnil, pa ne! Pa še območja niso stalna, ne moremo jih nekaj posneti in kasneje ponovno uporabiti. Vedno jih moramo »risati« na novo.

Zgolj z eno krtačo

Vse zapisano bi bilo popolnoma brezpredmetno, ako bi bil sesalni del slab. Roko na srce, tega smo se tudi najbolj bali, še posebej, ko smo videli, da ima robot le eno krtačo, namesto dveh nasproti se vrtečih. Še vedno menimo, da je podvojenost krtač učinkovitejša »konfiguracija«, vendar se je ena sama, pri čemer ima tako gumijasti kot ščetinasti del, dokaj dobro izkazala. Ima sicer težava pobirati večje »tanke« zaplate smeti (del papirja na primer), ki se »zalepijo« za podlago, vendar če je šel sesalec dvakrat preko, potem mu jih je večino nekako uspelo pobrati. Kar pa se tiče ostale nesnage, podajmo preprosto oceno. V tednu dni je pobral vsaj toliko smeti, kot že omenjena pet let stara roomba (ki pa je bila ob nakupu v vrhu ponudbe). Glede na izkušnje z njenimi novejšimi sestrami pa lahko ocenimo, da tudi v primerjavi z njimi S50 ne zaostaja. Morda se le za odtenek slabše obnese na preprogah. Pohvalno je tudi, da ima dostop do pol litrske posode za smeti od zgoraj in da je filter pralni.

Ves čas smo uporabljali »najvišjo« moč sesanja. Poraba baterije se ni ravno opazno povečala, 55 kvadratnih metrov neto površine je posesal brez težav in se vrnil s še vedno več kot pol »soka« v bateriji. Sicer naj bi ta zadoščala za 200 kvadratov v enem mahu, zaradi narave delovanja, pa se lahko sesalec vrne, napolni baterije in kasneje nadaljuje čiščenje, kjer je bil primoran končati. Manjše težave med sesanjem pa smo opazili pri robovih pod okvirji vrat omaric. Zaradi onega hrbtnega izrastka ni kazal velike želje, da bi se stisnil pod »krila« in sesal tik ob robu, zato so tam smeti redno ostajale. Drugače pa se podobno kot večina, vozi tik ob robu, da metlica pomete smeti pod krtačo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Nasvet: Če imate manjši prostor, kot je naših 55 kvadratov, potem naj gre sesalec dvakrat preko stanovanja, kajti tako bo to čistejše. Ne pozabite, da roombe, ki se premikajo naključno, večino površine obdelajo več kot enkrat.

Ne pomiva, le nežno obriše

Popolna novost, kot je nam znano, česa podobnega nima noben tekmec, je dodatek za brisanje tal. Sestavlja ga tanka posoda za dober deci vode, na kateri je krpa. Najprej natočimo vodo, zmočimo in ožamemo krpo ter jo namestimo na spodnji del dodatka (vodilo in ježki). Tega nato pritrdimo na spodnji zadnji del sesalnika. Ko je nameščen, krtača nima učinka, saj je malce dvignjena nad tlemi, zato je brisanje priporočljivo po sesanju in nikakor ne namesto njega. Voda iz posode prek ventilčkov, ki ji je treba menjati (štirje so v kompletu), le vlaži krpo, zato z njo lahko brišemo tudi občutljivejša tla. Zadošča pa za pol ure brisanja, po katerih moramo dodatek odstraniti, dodati v posodo vodo, oprati krpo ter ga dodatno namestiti, da nadaljuje z brisanjem tal.

Med brisanjem se robot premika enako kot med sesanjem. Kljub temu, da med sesanjem ve, kdaj se pelje prek preproge (takrat poveča moč sesanja), tega »vedenja« ne zna uporabiti, ko briše tla z mokro krpo. Tozadevno je primerno uporabiti možnost območnega čiščenja. Še eno omejitev ima brisanje tal. Zaradi oblike in postavitve »krpe« ne more brisati čisto do roba, zato pušča nekaj centimetrov širok »neobdelan trak«.

Nasvet: Sesati se splača vsak dan (ali vsaj vsak drugi dan), prek nastavljenih urnikov, ko nas ni doma. Brisanje tal je le dobrodošel dodatek, izvedemo ga enkrat na teden, ko smo doma in le na temu primernih površinah.

Zaključek

Za približno 500 evrov ta hip na trgu po našem mnenju ni moč dobiti boljše »robofate«. Sicer so nekateri modeli »roomb« cenejši, a se z robotom S50 ne morejo meriti v zmogljivosti, one, ki se lahko, pa so dražje. Sicer ne opravi vsega »perfektno«, kar pomeni, da imajo na voljo še dovolj prostora za izboljšave. Marsikatere pa bodo posledice dodelavi programske opreme, ne zamenjave strojne opreme in ker je robot povezan v internet, so nadgradnje preproste. Kot pa smo omenili na začetku. Muči nas le, za kako dolgoživega se bo robot na koncu izkazal. Robotski sesalniki niso namreč naprave, ki jih menjajo vsake kvatre, ko je na trgu nekaj novega. Kupimo jih za dlje časa in pričakujemo, da bodo leta zadovoljivo počele, kar pač morajo početi!

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja