Renault Megane GT Grandtour: Karavan s šarmom in posebnimi učinki
Matjaž Ropret 14. februarja 2018 ob 11:41

Konkretnih podatkov nimam, toda pogled na ceste in parkirišča mi razkriva, da ima ideja hitrega družinskega karavana tudi v Sloveniji dovolj pristašev. Še posebej določen češki model se zdi kar priljubljen, a še zdaleč ni edini. In Renault se s športno naravnanimi avti ukvarja že dolgo, zato je Megane z dodatkom GT povsem logična izpeljava. V dizelski različici, presenetljivo, tudi bolj posrečena od bencinske.

GT ima vse pritikline takega modela. Dovolj prostora, vpadljivo barvo in zunanje dodatke, lasvegaške svetlobne učinke in piskanje, gedžete na vsakem koraku, sedeže, ki te uklenejo, pod sprednjim pokrovom pa zalogo konjenice za malo hitrejše manevre od večine ostalih na cesti. Zakaj mi je všeč, da jo napaja nafta? Ker sem kmalu po začetku prodaje te generacije Megana vozil bencinskega GT-ja s še več moči (205 »konjskih moči« proti 165), sicer petvratnega, a to bi moralo biti glede vozniških užitkov še bolje, pa me je ves čas frustriral. Enostavno se nisem mogel privaditi kombinaciji zelo zmogljivega motorja in samodejnega menjalnika, ki mu nekako ni uspel slediti, rezultat pa je bilo ali preveč ležerno (za tak avto) ali pretirano agresivno delovanje. V navezi z dizlom je bilo svetlobna leta bolje, prav uživaško. In nasploh ta avto ponuja dovolj atrakcij, da bi ga zlahka uvrstil v ožji izbor, če bi kupoval ne prevelikega karavana.

Prva od nesporno zanimivih lastnosti je prav omenjeni motor. Za dizla je presenetljivo tih in umirjen – v teku, ne po zmogljivostih –, pa tudi lepo zvezno krivuljo ima. Predvsem pa mu ne zmanjka zaloge, tudi v polnem in obteženem avtu. Seveda ni poanta v tem, da zmore potegniti v kakšen klanec, ampak da to počne že skoraj malo pobalinsko, z drugimi besedami divjaško. Da se peljati zelo hitro, prehitro. Stratosferskih pospeškov pa vseeno ni. Za moj okus ponuja prav lepo ravnovesje med športnim in lagodnim, komu pa se bo verjetno zdel premalo nabrit. Ta bo moral pogledati h kakšnemu RS-u ali čemu podobnemu. Kot rečeno pa me je tokrat samodejni menjalnik razveseljeval, ne jezil. Ni sicer idealen, je pa precej bolje uglašen z motorjem kot pri bencinski izpeljavi, sploh v športnem načinu. V običajnem je lahko malce lenoben.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Pri takih avtih se pričakuje in tudi spodobi, da so malce trši, da potnike premetavajo čez luknje. Pa tu sploh ni pretirano kritično. Samo podvozje je prej na mehkejši kot trši strani in lepo blaži, je pa hod blažilnikov krajši in (18-palčne) gume so nižje, zato bo za svileno udobno vožnjo treba razmisliti o čem drugem. Skozi ovinke pa k okretnosti in dinamičnosti precej pripomore sistem 4control, ki obrača vsa štiri kolesa (zadnja seveda manj od sprednjih), zato gre kot po tračnicah pri večjih hitrostih od večine drugih predstavnikov tega razreda. Pomaga pa ta sistem tudi pri parkiranju. Omenjeni školjkasti sedeži so odlični, kar se tiče oprijema, v osnovi dovolj udobni, a se na daljših poteh lahko začne čutiti njihova trdota, predvsem pa nisem prepričan, kako sprejmejo kakšno konkretneje širšo zadnjico od moje. Drugače s prostorom ni težav in voznik se počuti res dobro. Položaj je odličen, volan zelo prijeten, za njim priročni lopatici za ročno prestavljanje (kadar je treba malo hitreje v ovinek ali držati navor v klanec), tudi tipke so večinoma lepo dostopne in na pravih mestih, razen antičnega stikala za tempomat in omejevalnik, ki se ga Renault kar ne more znebiti in je tokrat blizu prestavne ročice. Razen te starodavnosti je notranjost, sploh spredaj, hudo futuristična. Svetlobni in zvočni učinki so prisotni povsod in venomer, komur tako igralniško vzdušje ni po godu, kupuje napačen avto. Ampak tudi funkcionalne opreme je veliko, še zdaleč ni vse samo v bleščavosti.

Testni primerek je imel v opremi bolj ali manj vse, kar se k že sicer najbolj založenemu paketu GT še da dokupiti. Tako sem lahko tudi ocenil, kateri dodatki so povsem nepotrebni oz. samo zvišujejo ceno čez 30 tisoč evrov  od izhodiščnih nekaj manj kot 28 tisoč. Pravzaprav že osnova pokriva bolj ali manj vse želje in potrebe. Če kaj, bi dokupil še paket Varnost plus 2, ki za 650 evrov prinaša aktivni tempomat, opozorilnik varnostne razdalje in samodejno zaviranje v sili. Mogoče še ogrevane sprednje sedeže za 290 evrov. Zlahka pa bi se odpovedal samodejnemu parkiranju (650 evrov), stekleni strehi (800 evrov), oblazinjenju v alkantari in usnju (900 evrov) in verjetno tudi prosojnemu zaslonu (350 evrov) ter zvočnemu sistemu Bose (700 evrov). Parkirni pomočnik res pomaga samo pri bočnem parkiranju, vzvratno konstantno sili v parkirane avte namesto v prostore med njimi. Res pa je, da brez tega paketa kupec ostane tudi brez kamere, ki pa je dobrodošla in priporočljiva, ker se nazaj ob majhnih steklih vidi slabo, zato se vseeno splača premisliti. Zvočniki Bose vključno z nizkotoncem ustvarjajo prepričljivo bobnenje, vseeno pa se mi ne zdijo nujno potrebni in omenjeni basovec zavzema prostor v prtljažniku – kjer bi bilo sicer dvojno dno ali pa rezervno kolo. Projekcijski zaslon pa je zanimiv in pomaga držati pogled na cesti, toda ni najnovejše sorte, s precej opaznim stekelcem in ne najbolj sodobno grafiko, poleg tega pa tudi rahlo odveč ob velikem zaslonu pred voznikom.

Prav ta zaslon je z vozniškega sedeža ena večjih zanimivosti. Kot pri drugih novodobnih renaultih je mogoče izgled na zaslonu do neke mere prilagoditi svojemu okusu, tako barvno kot glede prikaza informacij, temu se potem prilagaja še notranja ambientalna osvetlitev. Mogoče vse skupaj že meji na absurdno, toda tehnonavdušenci se bodo najbrž počiti domače. Pa tudi kar veliko podatkov naenkrat bodo dobili, na koncu je manj sprehajanja med različnimi prikazi kot pri klasičnem potovalnem računalniku.

Osrednji infozabavni sistem R-Link pa še naprej ostala razpret nekje med visokoletečimi željami in realnostjo, ki jim ne sledi popolnoma. Zaslon je velik in dokaj lep, o grafiki bi se dalo razpravljati, večino pričakovanih funkcionalnosti so pri Renaultu zagotoviti, nazadnje tudi podporo za Android Auto in Apple Carplay. Je pa vmesnik zmeden, preveč podmenijev in izbir je treba včasih preklikati, pogosto uporabnik ne ve, še posebej pri določenih barvnih kombinacijah, ali je določena izbira vključena ali ne, dostop do klimatizacije bi bil lahko preprostejši, tipke po zaslonom kaj dosti ne pomagajo pri upravljanju z njim. Zadeva deluje in se ji da privaditi, bi se pa lahko tudi sama bolje prilagodila uporabnikom.

Zgodba z aktivnimi šoferskimi pomočniki je podobna. Preprečevanje prehoda na drug pas je izvedeno s tresenjem in slišnim bobnjenjem, česar se vsak prvih nekajkrat novi lastnik avta bolj ustraši, kot da bi mu pomagalo. Po drugi strani so žarometi LED izvrstni in tudi kar uspešno znajo preklapljati med »dolgimi« in zasenčenimi, edino v naseljih pogosto domnevajo, da je v redu voziti s polno osvetljavo. Radarski tempomat pomaga in razbremeni šoferja, zdaj deluje do 160 km/h (prejšnja različica je imela omejitev pri 140) je pa na žalost kar daleč od najboljših. Ti bolj »pametno« držijo razdaljo, lepše pospešujejo in zavirajo, točneje ocenijo pravi trenutek za akcijo, manj »paničarijo«.

Ne glede na nekaj manjših tehnoloških zamer mi ugaja taka kombinacija družinske prostornosti in razigranosti. Megane GT ima dovolj prostora za štiričlansko družino, tako v kabini kot v prtljažniku, in zlahka zadovolji očkove dirkaške ambicije (kadar se vozi sam 😊). Vsa tehno-akustično-vizualna maškarada pa doda nekaj karakterja, ki ga pri marsikaterem avtu pogrešam. Cena se prav tako ne zdi pretirana in res bi v konkretnem primeru izbral dizelski motor, je zelo prijeten in sposoben sopotnik, pa tudi ne pretirano dražji od (resda bolj zmogljive) bencinske možnosti. Karavani še imajo svoje prednosti in šarm, ni vse v visokih terencih.

Hotels Combined INT
Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja