Razvoj umetne inteligence in povezav med stroji
Marjan Kodelja 20. septembra 2017 ob 11:32

Stroji bodo obvladali sposobnost samoohranitve, to, ali se zavedajo obstoja, pa ni tako pomembno. Kaj bo z ljudmi? Spremenili se bomo v kiborge in iskali vrelec modrosti, če nas stroji ne bodo poteptali kot mrčes.

Louis del Monte, fizik, poslovnež in avtor knjige Revolucija umetne inteligence, je v pogovoru z novinarjem časnika Business Insider že pred leti povedal nekaj krepkih.

Ne obstaja zakon, ki bi omejil inteligenco strojev in njihovo medsebojno povezavo. Če bo razvoj tehnologij tudi v prihodnje potekal po enaki eksponentni krivulji, bi tehnološka singularnost lahko nastopila v naslednjih treh desetletjih. Od tistega dne dalje glavna vrsta na planetu ne bomo več ljudje.

Predstavil je teorijo o trenutku časa, ko bo inteligenca strojev presegla inteligenco vseh ljudi skupaj. To naj bi se po njegovem zgodilo čez trideset let. Vendar nas ne straši in ne napoveduje scenarija filmske uspešnice Terminator. Vsaj neposredno ne. Po njegovem naj bi stroji poskusili ljudi spremeniti v kiborge (pol ljudje, pol stroji), zaradi česar bomo skoraj nesmrtni. Vprašanje pa je, ali nas bodo prepoznali kot nepredvidljivo in nevarno vrsto oziroma na nas gledali, kot mi gledamo na mrčes. V svoji knjigi namreč opozarja, da postaja tehnologija umetne inteligence vse bolj razvita, sprejmemo pa jo prelahko, le kot še en tehnološki pripomoček. Pri tem nas spomni na preizkus, s katerim so znanstveniki dokazali, da se roboti lahko naučijo lagati. Več robotov so programirali tako, da s skupnim delom iščejo vredne vire (na primer energijo) ter se umikajo nevarnim. Izkazalo se je, da so se roboti naučili lagati drug drugemu, da bi zase obdržali čim več najdenih virov. Koncept laganja za stroje ni nedosegljiv. V odnosu človek–stroj bo prišlo do prelomne spremembe, ko se bodo stroji naučili samoohranitve, ko bodo prepoznali nevarnost in bili pripravljeni napasti človeka, da bi se zaščitili. Ali se bodo pri tem zavedali tudi svojega obstoja, ni toliko pomembno.

Prelomni dogodek

Deseti julij 2013 bi bil zgolj eden od umirjenih počitniških dni, če se ne bi nekje na morju ob vzhodni obali Združenih držav Amerike dogajalo nekaj posebnega. Petdeset marincev in znanstvenikov na letalonosilki ameriške vojske je napeto pričakovalo vrnitev eksperimentalnega reaktivnega letala, ki je poletelo nekaj minut prej. Najprej so ga zagledali, nato je pristalo. Posebnost letala X-47B je, da nima pilota. Prvič v zgodovini razvoja vojaške tehnologije je na palubi letalonosilke popolnoma samostojno pristal robot in naredil nekaj, kar je bilo tedaj rezervirano le za najbolj izkušene pilote.

Letalo je popolnoma samostojno. Pred poletom operater v njegov pomnilnik naloži podatke o letu in cilju, letalnik nato naredi vse sam. Vzleti, leti po optimalni poti, najde cilj, nameri, sproži, leti nazaj in pristane. Kjer mu operater ukaže, da pristane. V primeru pristanka na letalonosilki je robot, ko je prišel v doseg sistema, brezžično pridobil vse podatke za pristanek. Položaj in hitrost ladje, podatke o vetru itd. Skupaj s tipalom na krovu (GPS in ostalimi) je računalnik, bolje rečeno program v njem, izračunal optimalno pot približevanja in kot pristanka. Kar ni tako preprosto, kot se sliši, in je težko tudi za izkušene pilote. Paluba letalonosilke je majhna, ladja se premika, giba na valovih, letalnik med približevanjem premetava, ogromno je torej spremenljivk, ki jih mora računalnik obdelati v realnem času.

Osem let je trajal razvoj letala, ki ga brez tehnologije umetne inteligence ne bi bilo. Prostor za orožje, v katerem lahko nosi dve toni tovora, je ostal pri tem preizkusu prazen, saj je letalo prototip in daleč od operativnega. Ameriška vojska je javnost takoj obvestila o doseženem uspehu. Manj pa je govora o nadaljevanju preizkušanja, med katerim so tudi ognjeni preizkusi (preizkusi z orožjem). Prav tako mora robot še dokazati, da lahko deluje na palubi letalonosilke skupaj z drugimi letali, ki jih upravljajo piloti. To bo pokazalo, ali umetna inteligenca lahko tekmuje z inteligenco človeka oziroma to celo presega.

Poznavalci niso bili presenečeni

Pristanek robota na letalonosilki za znanstvenike ni bilo presenečenje. Sposobni smo simulirati človeška čutila, sluh, vid, vonj in dotik, in izdelati umetna tipala, ki prekašajo naša. Pri »imitaciji« logičnih miselnih procesov so človeški možgani še v majhni prednosti pred stroji, vendar tem niso kos, ko gre za čisto hitrost računanja (procesorske zmogljivosti stroja) in sposobnosti hranjenja velike količine podatkov. Pomemben del umetne tehnologije so »veliki podatki«, sposobnost, da v ogromnem kupu podatkov najde (opazi) vzorce. Človeški možgani tega ne zmorejo. In zakaj bi. Skozi evolucijo so se možgani razvijali za obstoj v stvarnem svetu, ne v navideznem. Prvega opisujejo oprijemljive stvari, drugega le podatki. Umetna inteligenca je potemtakem že danes v svojem navideznem svetu inteligentnejša od človeka, ki vanj vstopi.

Bi nas moralo skrbeti, da bomo izgubili mesto prevladujoče vrste, ker imajo stroji boljša tipala in kognitivne sposobnosti? Na stopnji razvoja, na kateri so stroji danes, verjetno še ne. Gola moč računanja (procesiranja) nad podatki ni dovolj. Pred raziskovalci umetne inteligence je pomembna ovira, človeška inteligenca, sposobnost sprejemanja racionalnih odločitev kljub negotovim, nepopolnim ali nejasnim informacijam. Povedano drugače: prototipno letalo ne bi moglo uspešno pristati na krovu letalonosilke, če bi med pristajanjem izgubilo nekatere za ta postopek pomembne podatke. Pilot pa bi verjetno pristal, tudi če bi imel na voljo manj podatkov. V tem pogledu so obstoječi sistemi umetne inteligence še vedno slabi. Nimajo sposobnosti improviziranja. Morda bo ovira nekoč odpravljena, a glavni cilj raziskav umetne inteligence ni posnemanje sposobnosti človeka. Ne želijo izdelati Frankensteinovega umetnega človeka (ki se je v romanu spremenil v pošast), temveč poskušajo izdelati umetno inteligenco, ki podpira sposobnosti ljudi oziroma te izboljša, v skrajnem primeru pa bi lahko ob okvari bioloških sistemov te tudi zamenjala.

Umetna inteligenca lahko pomaga

Kako lahko umetna inteligenca pomaga, so pokazali Nemci, natančneje podjetje Daimler s projektom Future Truck 2025. Po nemški avtocesti je peljalo tovorno vozilo, ki ga je za vsak primer spremljal varnostni avtomobil. Bližnji pogled pokaže, da se voznik ne dotika volana, namesto tega se je igral s tabličnim računalnikom. Kot vojaško letalo je tovornjak robot, z vgrajenim sistemom za samodejno vožnjo po avtocesti, podkrepljen s kamerami, radarskim sistemom, drugimi potrebnimi tipali in sistemom, prek katerega se robotska vozila pogovarjajo, izmenjujejo podatke. Voznik mora prevzeti volan le med prehitevanjem, pa še to zaradi zakonskih omejitev. Robot pač ne sme prehitevati, drugače pa vozi popolnoma sam. Tudi v tem primeru ne gre za vozila, ki bi lahko takoj olajšala življenje poklicnih voznikov in pospešila prevoz, temveč za prototipe. Sistem je sicer goden za uporabo, je pa potrebnih še veliko preizkusov, da mu bomo lahko zaupali in ga sprejeli.

Umetna inteligenca v vozilu ne bo le vozila avtomobilov, skrbela bo tudi za udobje potnikov. Prototipni avtodom je skupaj s strokovnjaki Instituta Jožef Stefan (IJS) zgradilo podjetje Adria Mobil. Vanj so vgradili množico tipal in sistem umetne inteligence. Avtodom prihodnosti bo tako na primer na podlagi uporabnikovih navad, načrtovane poti in vremenske napovedi znal predvideti porabo energije, vode in goriva. Vedel bo, da se uporabnik čez pol ure vrne s smučišča, in prižgal gretje ali ga na primer opozoril, da je glede na napoved plohe pametno zapreti okna.

Inteligentni sogovornik

Umetna inteligenca v znanstvenofantastičnih filmih je pametna in se z ljudmi pogovarja o vsem mogočem, tudi o čenčah, ali pa sodeluje v znanstvenih razpravah. »Naša« tega še ne zna oziroma še noben sistem ni opravil Turingovega testa, ki je neke vrste test za merjenje inteligence računalnikov. Test si je že leta 1950 izmislil Alan Turing kot alternativo vprašanju, ali so računalniki sposobni razmišljanja. Računalnik test opravi, ko uspe prepričati tretjino sodnikov, da se pogovarjajo z drugim človekom, in ne s strojem. Drugotnega pomena je bilo, da bi na ta način dokazali, da zna računalnik »misliti«.

Pred leti je svet obkrožila novica, da naj bi skupina ruskih znanstvenikov napisala program, ki je test prestal. Teden dni pozneje so kritiki opozorili, da si je program s pretvarjanjem, da je 13-letni deček in da angleščina ni njegov materni jezik, močno poenostavil delo. Turingov test si je že leta 1950 izmislil Alan Turing kot alternativo vprašanju, ali so računalniki sposobni razmišljanja. Ker je to izmuzljiv pojem, je Turing problem preoblikoval v problem imitacije. Ali obstajajo računalniki, ki so dobri v imitiranju? Izvirni Turingov test pravzaprav nima računalnikov, saj vsebuje tri osebe. Oseba A je moški, oseba B je ženska, oseba C pa prvih dveh ne vidi, ampak skuša zgolj po njunih pisnih odgovorih ugotoviti, kdo je kdo. Oseba A se želi predstaviti kot ženska in ga zavaja, oseba B pa mu skuša pomagati (lahko pa je tudi obratno). Druga različica tega testa šele uporabi računalnik. Namesto moškega in ženske imamo zdaj človeka in računalnik, oba pa poskušata prepričati sogovornika, da sta človeka. Če računalniku to uspe v več kot 30 odstotkih primerov, pravimo, da je opravil Turingov test. Turing v svojem testu sicer ni predvidel dvojne slepe kontrole, kar je nujno potrebno.

Tudi človeški možgani, ki so neizpodbitno zmožni inteligentnega razmišljanja in vedenja, so polni skrivnosti. Tak argument je kitajska soba, kjer v miselnem preizkusu v sobo postavimo človeka, ki nima pojma o kitajščini. V maternem jeziku mu damo navodila, kako naj se odzove na posamezna navodila v kitajščini. Kitajsko govoreči preizkuševalec, ki mu bo pod vrati v sobo potisnil list v kitajščini, bo dobil kitajski odgovor nanj, tako da bo prepričan, da človek v sobi zna kitajsko. Ta po drugi strani nima pojma, kaj odgovarja.

Turingov test ni pravo orodje za merjenje »sposobnosti« sistemov umetne inteligence. Je pa dober način za prikaz znanstvenih dosežkov. Morda je to razlog, zakaj nemški profesor Ipke Wachsmuth virtualne osebe Max, ki jo je razvil skupaj s študenti, noče poslati na Turingov test. Način, kako se Max pogovarja s sogovornikom, je zelo blizu pogovora s človekom, vendar zato svoje stvaritve nima za inteligentno. Vsaj ne na način, kot inteligenco razumemo. Profesor ni prepričan, da je stroju sploh mogoče dodati človeško inteligenco, saj je ta več kot le upoštevanje določenih pravil, s katerimi je mogoče »opraviti« Turingov test.

Inteligenca živali

Inteligenco sodimo po sebi, pri tem pa pozabljamo, da tudi za živali ne moremo dejati, da so neumne. Umetna inteligenca se lahko zgleduje po marsičem v naravi. Okoli osnove openworm.org zbrani znanstveniki delajo na projektu digitalne reprodukcije črva C. elegans. V biologiji je znan kot zelo priročen modelni organizem, zaradi česar je eden najbolj raziskanih organizmov. Namesto da bi bila človeška inteligenca vzor za umetno, se ta skupina poskuša dokopati inteligence od spodaj. Čeprav na prvi pogled črvom ne pripisujemo inteligence, se je sposoben navaditi vonja hrane ali se odzvati na različne dražljaje. Ti veščini pa sta pomembni za robota, saj bomo dosegli velik napredek v robotiki, če bi se robot znal prilagajati na okolico.

Različni pristopi pri razvoju kažejo, da ima umetna inteligenca veliko obrazov. Razmišljanje, govor, odzivi na okolje so le del celotne slike. Iskanje prave umetne inteligence se bo nadaljevalo, kakšen pa bo rezultat? Tega nihče ne ve. Končajmo podobno, kot smo začeli. Umetne inteligence Skynet iz filmske serije Terminator si verjetno ne želimo, morda pa bi sprejeli HALA 9000 iz Odiseje po vesolju 2000.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja