Razlog za neuspeh ni v konceptu, ampak v slabi izvedbi koncepta
Matjaž Ropret 5. januarja 2017 ob 10:13

Proizvajalci, ki pogorijo z novim, drugačnim konceptom, se na neuspeh po pravilu odzovejo enako. Njihov sklep je, da kupci nočejo te novotarije, in se vrnejo k preverjenim formulam. Ta sklep je skoraj vedno napačen.

Nokia je svoj prvi telefon (izgledal je bolj kot tablica ali nekaj takega) z zaslonom na dotik oz. pritisk ponudila leta 2003. Prve prototipe je menda izdelala že vsaj štiri leta prej. Model 7110 je bil izpopolnjena različica prvega in je prišel v prodajo leta 2004. Toda veliko kupcev ni našel, za kar je bila kriva kombinacije nerodne oblike, cene, takrat še slabe internetne povezljivosti in zato pretežne neuporabnosti take naprave, pa tudi ne najbolj odzivnega zaslona. V Nokiji so sklenili, da imajo potrošniki pač raje tipke, in proti koncu desetletja so jih najprej iPhone, potem pa še androidni telefoni ujeli popolnoma nepripravljene, čeprav so se tehnologijo zaslonov na dotik ukvarjali že zdavnaj prej.

The Wall Street Journal zdaj na osnovi intervjuja s predstavnikom LG-ja prinaša nepresenetljivo novico, da bo korejsko podjetje opustilo koncept modularnega telefona in se pri G6 osredotočilo na estetiko in uporabnost. Lepo, ker še posebej prve lastnosti LG-jevim telefonom resno primanjkuje. Ampak zaključek, ki so ga v podjetju potegnili iz neuspeha G5 in »prijateljev«, da uporabnikov modularni telefoni ne zanimajo, je spet napačen.

Nobeno od teh podjetij se pri poskusih z novimi koncepti ne zamisli nad svojo izvedbo koncepta. Po prodajnem fiasku vsi kot izvirni greh izpostavljajo samo idejo, čeprav je večinoma kriva implementacija. Pri Nokiji je bilo mogoče res še malo prezgodaj in tehnologija še ni bila povsem zrela. Vseeno pa je ne bi smeli kar zavreči kot neperspektivno. Kar samo kaže na kronično pomanjkanje domišljije pri razvoju uporabniških vmesnikov v finskem podjetju.

G5 pa tudi ni propadel zato, ker je modularen, ampak ker je modularnost izvedena slabo, kupcem ničesar ne prinaša in zraven še kazi sam telefon. Menjavanje modulov je nerodno in vmes se telefon izključi. Zaradi take zasnove ohišja so na njem vidne špranje. Baterija je manjša kot bi bila brez modularnosti. Sami moduli pa … kje naj sploh začnem? LG jih je obljubil celo kopico, nazadnje pa ostal pri dveh. Od teh fotografskega držala sploh ne bi bilo treba izdelati, če bi že v sam telefon vgradili tipko sprožilca in nekoliko večjo baterijo. Kvazi profesionalni pretvornik zvoka iz digitalne v analogno obliko pa – lepo vas prosim. Če je kdo mislil, da potrošniki to rabijo in so pripravljeni za tako reč odšteti 200 evrov, ni dobro opravil svojih raziskav trga. Lenovo (Motorola) je vsaj približno zadel z namembnostjo dodatkov (baterija, zvočnik, projektor, fotoaparat), čeprav izvedba tudi pri njem šepa. Res je, kupcev trenutna LG-jeva modularnost ne zanima. Ker je pač slaba in ker je pokvarila telefon, ki bi bil drugače verjetno odličen. Zato je mogoče res bolje, da se podjetje vrne k preverjenim formatom pametnih telefonov. Ampak to ni recept za zagotovljen uspeh in izgubila se bo kakršna koli sled drugačnosti. Škoda je, da se nobeno podjetje, niti tak konglomerat, kot je LG, z razvojem koncepta ne ukvarja več kot eno generacijo. Vse pač ne more uspeti v prvo in na lastnih napakah se največ naučimo. Če jih znamo prepoznati.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja