Prvih nekaj minut s Playstation VR
Matjaž Ropret 3. oktobra 2016 ob 17:03

Prihodnji teden v trgovine prihaja Sonyjeva naprava za navidezno resničnost Playstation VR. Delovala bo z vsemi konzolami Playstation 4 in bo s 400 evri ena cenejših možnosti za resno virtualno igranje. Na kratko smo jo imeli priložnost preizkusiti in tako v naslednjih vrsticah sledijo prvi vtisi.

Zadeva je skupek naglavnega držala in precej velikih očal. Vzdržal se bom oznake čelada, čeprav vse skupaj, če si igralec na glavno povezne še čezušesne slušalke ni daleč od tega. Kljub velikosti pa reč ni neudobna, oblazinjenje je dobro in ne čuti se kakšne posebne teže. Očala so tudi dobro nastavljiva, saj držalo deluje kot nekakšna roka in s prilagajanjem naprej ali nazaj se da kar lepo uravnavati izostritev. Tako odpadejo kolesca za nastavljanje dioptrije. V očalih je zaslon oled velikosti 5,7 palcev in ločljivosti full HD (1920 x 1080). Kar pomeni, da je za vsako oko na voljo 960 x 1080 točk, to pa je, kot bom opisal kasneje, že prvi problem te naprave. Kot gledanja je uradno 100 stopinj, v praksi pa zaslon in optika kar lepo zapolnita gledalčev pogled.

Za test sem odpeljal dirko v igri Drive club. Skozi izbirnike je treba priti s pritiskanjem na tipke na igralni ploščici ali v mojem primeru na volanu, kar lahko v začetkih uporabe očal predstavlja naslednji manjši problem. Igralec ima namreč blokiran pogled v resnični svet in treba je prste postaviti pravilno in upati, da so pritiski zadeli pravi cilj. Potem sledi tisto, zaradi česar si Playstation VR poveznemo na glavo in se kot slepi prebijamo skozi možnosti v igri.

Doživetje samo po sebi je nekaj posebnega. Med zretjem v televizor na oddaljenosti nekaj metrov, pa če je še tako velik, igralec nikoli ni tako v igri, v samem dogajanju. Tu je občutek, ali pa vsaj pogled, dejansko blizu tistega v pravem avtu. Tudi nič drugega v okolici ne zmoti pogleda, oči so osredotočene na dogajanje na cesti oz. stezi. Tudi med samim igranjem je pritiskanje na tipke popolnoma na slepo, ampak vsaj v dirkalni igri lahko pomagajo volan in pedala. V kakšnih drugih pa ročki za mahanje po zraku, ki bosta tudi na voljo.

Velik, prej omenjen problem, pa je prikaz. Če v izbirnikih vse skupaj še nekako izgleda, je med akcijo bistveno manj blesteče. Nekaj časa nisem bil več prepričan, da imam pogled na zaslon pravilno izostren, a sem navsezadnje vendarle sklenil, da je vse v redu, ker je armatura dirkalnika izgleda v redu. Zato pa je bilo dogajanje na cesto bistveno bolj kockasto in zmazano od pričakovanj. Ločljivost je preprosto prenizka in pri hitri akciji je vse skupaj še slabše kot pri kakšnih bolj statičnih motivih. Zato nisem popolnoma prepričan, da je tak VR, skorajšnji prestavitvi igralca »v avto« navkljub, boljše doživetje igre kot pogled na velik zaslon z bistveno bolj jasno sliko. Že res, da je igranje gladko, brez zatikanja, in da Sony to doseže z dvema napravama, ki skupaj staneta toliko, kot sama očala za PC, kot so HTC Vive ali Oculus Rift. Ustrezen računalnik pa bi stal še približno dvakrat toliko. Ampak če sklepam po prvi izkušnji in upam, da je moje sklepanje preuranjeno, bo tak prikaz navidezne resničnosti prej slaba reklama zanjo, kot razlog, da bi jo vsi na hitro pograbili in začeli igrati z ogromnimi očali na glavi.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja