Priznam, da sem kot starš vedno bolj zmeden!
Marjan Kodelja 10. junija 2016 ob 10:53

Če se mi ne bi niti malo sanjalo o tehnologijah in modernih napravah, bi glede na stalno govorjenje o nevarnosti, morebiti res posegel po skrajnih rešitvah. »Popolnoma nič tehnologije za vaju, dragi sin, draga hči.« Nekaj pa mi je jasno in upam si na to staviti. Še tako dobra stvar škoduje, če pretiravamo«. Lahko grem korak naprej. Vse v zmernih količinah in ne eno na račun drugega. Uporabljajta tablici, a tudi ven pojdita in se znorita.

Zaskrbljenost zaradi vpliva interneta in tehnologije ni nekaj novega. Nicholas Carr se je leta 2008 spraševal, ali nas Google poneumlja. Ali uporaba iskalnika skrajšuje čas pozornosti in škoduje inteligenci. Tudi to se nam dogaja. Vemo, da nekaj vemo, pa se ne potrudimo dovolj, da bi se tega spomnili, raje takoj uporabimo spletni iskalnik. Spomin pa je možganska funkcija, ki zahteva svoj odmerek treninga. Carr ima občutek, da se nekaj ali nekdo igra z njegovimi možgani, spreminja povezave med nevtroni v njih in mu reprogramira spomin. »Pamet mi ne deluje več, kot mislim, da mi je, temveč se spreminja. Ne razmišljam več enako, kot sem razmišljal.« Trdil je, da mu je internet vzel sposobnost koncentracije in poglobljenega razmišljanja.

Carr je leta 2010 izdal knjigo The Shallows, v kateri teorijo iz članka nadgradi z mnenjem, da moderne tehnologije spreminjajo vedenje možganov. Ni pa edini, ki povezuje internet s slabljenjem možganskih funkcij. Susan Greenfield je v članku leta 2009 zapisala: »Jasno je, da dvodimenzionalni svet zaslonov, ki ga za svojega sprejemajo mladi in starejši, vpliva na spreminjanje vedenja.« Čas pozornosti je krajši, osebne veščine komunikacije so zmanjšane, po njenem mnenju pa izgubljamo tudi sposobnost abstraktnega mišljenja. Predlani je o tem napisala knjigo Mind Change.

Samo vprašanje časa je bilo, da se bo nekdo pozabaval tudi z vprašanjem o vplivu digitalizacije na razvoj možganov otrok in mladostnikov. Pred mesecem je v Ljubljani ob prevodu knjige Digitalna demenca v slovenščino gostoval nemški psihiater Manfred Spitzer. Opozoril je starše in politiko, naj dobro premislijo, kdaj, če sploh, velja učenje obogatiti z digitalnimi gradivi. Tako smo se znašli v precepu. Del strokovne javnosti zagovarja digitalizacijo učenja, kajti drugače bomo kot družba v prihodnosti zaostali, manjši del pa svari pred tem.

Spitzer se v knjigi opira na raziskave, ki kažejo, da otrokom pretirana raba tehnoloških pripomočkov za učenje škoduje, saj se njihovi možgani drugače razvijajo. Izkazujejo lahko govorne in učne težave, težave s pozornostjo in stresom, v večji meri pa jih ogroža depresija ter so bolj nagnjeni k nasilju. Vzroki pa se po njegovem mnenju skrivajo v biologiji. Možgane sestavlja nekaj sto »modulov«, ki v medsebojnem sodelovanju opravijo umsko delo. Glede na to, koliko in kako jih uporabljamo, se moduli širijo ali krčijo, med živčnimi celicami pa se vzpostavljajo sinaptične povezave. Če jim z digitalnimi napravami prihranimo umske dejavnosti, kot je ponavljane med učenjem, pisanje, risanje ali navezovanje stikov z osebami iz oči v oči, se možgani temu prilagodijo ter jih dokaj hitro prekinejo. Tapkanje po zaslonu ali gledanje vanj pa med drugim ne razvijata otrokovih ročnih spretnosti, ki so tesno povezane z razvojem možganov. Naš um je zanimiv tudi zato, ker njegov pomnilnik ni tak, kot ga imajo računalniki. Več informacij shrani, več je prostora za nove.

Prezgodaj je trditi, ali nam tehnologije v prenesem pomenu res preoblikujejo možgane, bolj ali manj pa je jasno, da postaja povezava med obema – med možgani in tehnologijami, ki jih vsak dan uporabljamo – vse bolj prefinjena. Na novo postavljamo meje, kaj imamo shranjeno v svojem spominu in kaj smo pripravljeni prepustiti svojim napravam in spletnim storitvam. Morda je še največji problem v odvisnosti od tehnologij, saj si ne moremo niti predstavljati več, kako bi živeli, če bi internet čez noč nehal delovati. Krilatica na večno vprašanje namreč je: »Bom vprašal strica Googla.« Če nič drugega tehnologije zelo dobro podpirajo lenobo.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja