Philips POS9002: Sanjski televizor je še malo bližje vsakdanjosti
Matjaž Ropret 24. novembra 2017 ob 12:54

Res je, da večina proizvajalcev, z izjemo Samsunga zdaj iz previdnosti in zaradi prodajnih številk stavi na obe tehnologiji. Toda izdelki, kot je Philips POS9002 me vse bolj utrjujejo v prepričanju, da prihodnost televizorjev predstavlja OLED, ne kvantne pike. Tudi če še ne zmorejo narediti zaslona s pravo matriko RGB, ampak se zanašajo na bele organske diode, so barvna živahnost, črnina in splošna prijaznost slike za moje oči veliko večje prednosti od boljšega barvnega volumna v meritvah in svetlejšega prikaza. Če gre soditi po tem konkretnem modelu in po zagotovilih vodilnih v podjetju TP Vision, se lahko nadejamo tudi skorajšnje cenovne dosegljivosti OLED-ov.

POS9002 je drugi televizor s to tehnologijo pri z napisom Philips. Od prvega, POS901F se razlikuje po nekaj kar pomembnih lastnostih. Najboljša je kajpak ta, da že ob prihodu na trg cenejši, kot je bil predhodnih na začetku prodaje. To pomeni priporočenih 2500 evrov za 55-palčni zaslon. Najbrž pa bomo kmalu blizu dvem tisočakom, kamor v kakšni akciji že pokuka tudi prejšnji model. Novi obstaja tudi s 65-palčno diagonalo, kar odpravlja eno glavnih pomanjkljivosti. Taka slika si zasluži veliko površino in kdor kupuje drag in tehnološko napreden televizor, po navadi ima denar in prostor tudi za kaj večjega od 139 cm. Vgrajen je naprednejši slikovni procesor P5, ki svoje vrline prikaže predvsem pri hitrih prehodih, ostrini in kontrastih. Dizajn je prešel nazaj na osrednjo nogo namesto dveh obkrajnih, kar olajša postavljanje na ožje omarice, je pa tak televizor – res je tanek – bolj za na steno. A vsaj v dveh pogledih je tudi jasno, kje so zbili ceno. Rob okrog zaslona se mi je zdel nekoliko manj ugleden in predvsem na spodnjem delu manjka napreden zvočniški sistem, s kakršnim se je kitil prvi OLED Philips. Tu ni kaj okolišiti – dodatno ozvočenje je nujno. Prvič zato, ker so vgrajena igrala res povprečna, drugič pa zato, ker vrhunski sliki pritiče tudi vsaj spodobna godba.

Slika pa je res odlična. Ni čisto brez pomanjkljivosti, je pa verjetno vsaj na ravni dražjega Sonyjevega A1. Barve v primerjavi z LCD-ji res izstopajo, edino modeli s tehnologijo kvantnih pik se lahko pohvalijo s podobnim barvnim razponom. Ima pa, kot sem že omenil, OLED za moj okus še vedno prednost, saj je prikaz bolj naraven. To se dobro vidi pri zeleni med nogometnimi prenosi. Rdeča je na začetku nekoliko preveč izstopala, a jo je potem proizvajalec z dodatno kalibracijo ukrotil. Še posebej ob dobrem viru je slika res živahna in prijetna, a tudi oddaje, ki niso v 4K in HDR, na tem ekranu izgledajo odlično. Ne bi se sicer spuščal pod standard HD-ja, to ni za tak ekran, vse v vsaj visoki razločljivosti pa je super.

Pri Planetu Zemlja 2 na UHD blu-rayju ali kakšni primerljivi vsebini so vidni skoraj neverjetni detajli. Hitri premiki, recimo ko žival steče ali skoči, občasno še vedno pustijo za seboj rahlo sled, a so to glede na predhodnika bistveno popravili. Pri večini filmov ter športnih prenosov je bilo premikanje sicer že prej gladko, je pa lahko puščalo za seboj senco, ki je zdaj komaj opazna. Zaradi izboljšav v ostrini in kontrastu je mogoče malce manjši občutek globine, ki se mi je pri POS901F zdela res odlična. Tu malo manj, a je bila še vedno na ravni ostalih OLED-ov in bistveno boljša kot pri televizorjih LCD.

Svetilnost je bila dobra, večinoma zadostna za običajno svetlobo oz. temo v dnevni sobi. In tudi dovoljšnja za HDR, ima pa OLED glede tega omejitve, LCD-ji s kvantnimi pikami so lahko svetlejši. Najde se kakšna serija na Netflixu, kjer bi bilo očitno treba za pravo uživanje v HDR-ju treba imeti ekran z več kot tisoč niti svetilnosti, toda druge vrline vendarle odtehtajo to rahlo in zelo redko opazno slabost. Za preprečevanje »vžiganja« slike so, upam, v TP Visionu ustrezno poskrbeli. Težava lahko nastopi samo takrat, ko je dolgo na ekranu ista slika pri veliki svetilnosti posameznih diod. Zato jo po navadi ali samodejno ugašajo ali premikajo za piko sem ter tja. Ali oboje.

Prednost televizorjev Philips je sistem osvetlitve ozadja Ambilight, ki se z ekranom z živahnimi barvami še toliko bolje poklopi. Pri tem modelu je Ambilight tristranski, tako da osvetljuje skoraj celotno steno za TV-jem. Nisem sicer opazil kakšnih novih možnosti ali nastavitev v primerjavi z drugimi modeli, pa vseeno. Končni učinek je fantastičen. Vem, da ta funkcionalnost prodajno v Sloveniji daje precej boljše rezultate kot drugod po Evropi, kar pomeni, da marsikomu ni med pomembnejšimi, sam pa bi jo vsekakor imel na seznamu želenih.

Zdaj je že običajno, da na televizorjih Philips teče operacijski sistem Android. Pa tudi za izbirnike oz. nastavitve točno vemo, kaj lahko pričakujemo. Glede tega ni presenečenj. Nekatere zadeve bi lahko poenostavili, izginila je nekdanja tipka za prikaz informacij o trenutnem programu, do tega je zdaj treba priti drugače, manj intuitivno. Sicer pa je vse skupaj dokaj logično, a temelji na starem načinu, ne poskuša biti po samsungovsko sodobno. Meni je tipkovnica na zadnji strani upravljalnika všeč in četudi nanjo ni mogoče tipkati slepo, je tak način vnosa vseeno svetlobna leta hitrejši od vsakega drugega izbiranja črk na zaslonu.

Android je zdaj pri različici Nougat (7), to je vsekakor pohvalno. Dobili so ga tudi drugi letošnji in lanski modeli, glede tega so se za zdaj v TP Visionu kar izkazali. Lahko pa bi še kaj storili na izgledu, atraktivnosti in prijaznosti androidnega uporabniškega vmesnika. In spodbudili ponudnike vsebin in razvijalce aplikacij, naj jih že vendarle prilagodijo tudi za to platformo. Nabor je še vedno enako skromen kot pred letom in pol, nobenega napredka. To je edina škoda, tu je za zdaj Samsung prehitel konkurente, čeprav uporablja svoj operacijski sistem, za katerega je treba aplikacije napisati na novo, ne zgolj prilagoditi s telefonov in tablic.

Je torej Philips POS9002 trenutno najbolj priporočljiv nakup med televizorji OLED? Zagotovo je blizu tej oznaki. Verjetno največji tekmec mu je predhodnik v znižanjih, mogoče še kakšen LG, teh za zdaj še nismo imeli priložnosti preizkusiti. Sony A1 je slogovno bolj izstopajoč in ponuja kakovostnejši zvok, zato pa ne Ambilighta in je morda za koga preveč nevsakdanji. V vsakem primeru je kombinacija izpopolnjene slike, Ambilighta in cene tule močan adut. Tehnologija OLED pa je mogoče še korak bližje našim dnevnim sobam.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja