Matjaž Ropret 3. avgusta 2016 ob 22:11

Tisoč evrov (jurja!) je za marsikoga psihološka meja pri nakupu televizorja. Če je za ta denar diagonala 139 cm (55 palcev), še toliko bolje.

Philips 55PUS6501 pade ravno v to kategorijo. Izhodiščna cena je bila 1150 evrov, ampak že takrat je bilo jasno, da bo ta model, ki je pri proizvajalcu TP Vision vsaj na našem koncu sveta najbolj izpostavljen v modelnem letu 2016, kmalu mogoče kupiti za približno tisočaka. Mimovrste ga že nekaj dni oglašuje v dnevnih znižanjih, Big bang pa ga tudi trži po podobni ceni. In zadeva se ponaša z vsemi relevantnimi kraticami in napisi. 4K, HDR, android, ambilight, … Na prvi pogled nič ne manjka. Kaj pa med vsakdanjim posedanjem na kavču in zrenjem v ta zaslon? V daljšem testu sem si ga ogledal v dveh velikostih, poleg 55- še v 49-palčni (124 cm). Če le imate prostor in kolikor toliko dobre vire slike, priporočam večjo diagonalo.

Kar je pomembno, je izboljšanje kakovosti slike v tem srednjem cenovnem razredu v primerjavi z lani in sploh predlani. Kot sem že večkrat izpostavil, se je pri cenejših zaslonih 4K prvih generacij res videlo, da sodijo v nižji kakovostni razred. Zdaj marsikateri od teh pomislekov odpade. Konkretni philips ima bogate in naravne barve, če se le gledalec malo potrudi z nastavitvami. Pri tem priporočam uporabo profilov film, isf dan in isf noč. Kontrastna razmerja niso vrhunska, ampak dobra za tako ceno, mogoče zaslona malce zmanjka pri čisti črnini. Tudi hitri prehodi, največja težava starejših cenejših zaslonov 4K, so dovolj gladki za nemoteno spremljanje nogometa, hokeja, akcijad in ostalih hitropremikajočih se kadrov. Dvomim, da bo kdo, razen najzahtevnejših gledalcev pri sami tehnični kakovosti slike kaj pogrešal.

Kar pa me pri tem konkretnem in večini televizorjev z oznako philips že nekaj časa moti, je njihova obdelava slike. Letos so jo malo izboljšali, tako da vsaj fotografije in nekatere vsebine, recimo športni prenosi, risanke, informativni program in videi na youtubu s pravimi nastavitvami izgledajo zelo lepo in tudi kar naravno. Studijska produkcija, se pravi filmi in serije, posnete z resnimi kamerami in konkretno globinsko neostrino, pa izgledajo nekako – gledališko. Televizorju uspe sliko tako predelati, izostriti tisto, kar je v ospredju kadra, da celotno ozadje pogosto izgleda kot kulisa. Izgubi se tisti filmski občutek globine. Mogoče je to prihodnost prikazovanja vsebin, ampak marsikateri filmski navdušenec se utegne zmrdovati. Je pa zato ostrina slike odlična, še posebej pri sliki, ki je izvorno v razločljivosti 4K, kot so mnoge serije na netflixu.

philips6501netflix1
Tudi netflix privzeti prikazuje sliko 4K, če ima gledalec ustrezno naročnino in dovolj hitro povezavo.

Kratica HDR je zaenkrat samo na škatli in na nalepki na zaslonu. V izbirnikih in med prikazovanjem (Sonyjevi televizorji pri vsebini HDR samodejno preklopijo na tovrsten profil) ni o njej ne duha ne sluha. Tudi ko bo nekoč, skupaj z nadgradnjo na android 6.0 prišla (vsaj tako je obljubljeno), pa verjetno od nje ne bo kaj veliko koristi. Mogoče bo slika še malo bolj kontrastna in podrobnosti v temnih predelih kadrov malenkost več, ampak za kaj resnejšega ima zaslon tega ranga premalo svetilnosti, barvnega razpona in kontrastnih razmerij.

Zato pa TV vsaj iz kratice 4K že na začetku izvleče vse, kar trenutno lahko. Netflix in youtube brez težav prikazujeta več točk na zaslonu, če je vsebina prava. Prvi samodejno, pri drugem pa se je treba z daljinskim upravljalnikom sprehoditi do možnosti HQ in tam izbrati 2160p. Amazona v Sloveniji ni, ostale storitve pa še ne ponujajo slike 4K. Zato pa philips prežveči vse posnetke s telefonov, fotoaparatov in kamer, ki snemajo v ultravisoki razločljivosti. Pri fotografijah je razlika v primerjavi s televizorji Full HD očitna. Zato 4K ni čisto nesmiseln nakup, ker ima vse več uporabnikov vsaj lastne vsebine, primerne za tak zaslon, če že ne gleda Netflixovih serij. In, konec koncev, letos skoraj ni več modelov brez te oznake. Le tistih najcenejših se je še vedno bolje izogibati.

philips6501netflix2
Taki prizori z veliko svetlimi in temnimi področji bi lahko pridobile z načinom HDR.

Prednost pred drugimi televizorji bi lahko bil sistem ambilight. Pri tem konkretnem modelu to pomeni sveteče diode na levi in desni, ki lahko svetijo ali v izbrani barvi ali v podobnih odtenkih, kot jih trenutno prikazuje zaslon. Lahko pa reagirajo tudi na glasbo, ampak takrat v vnaprej pripravljenih vzorcih. Ambilight me je na začetku motil, ker še poudari za oči kar naporno razliko med svetlimi in temnimi kadri, ampak ga je mogoče ukrotiti in takrat je bolj atraktivna alternativa zasenčeni luč(k)i za televizorjem ali ob njem. Škoda je samo, da dotični model nima diod še na zgornji strani (t. i. tristranski ambilight).

Kaj pa android? Lastnost, ki jo proizvajalci tako radi izpostavljajo, tehnološki navdušenci pa hitijo z izražanjem pomislekov, ko zaslišijo, da se je ta sistem preselil še v dnevno sobo. Osebno se mi ne zdi napačna izbira. Uporabniški vmesnik je lepši in prijaznejši kot prej, res pa je, da mogoče ni najbolje vsega stlačiti v obliko aplikacije. Na srečo TP Vision osnovne funkcionalnosti (TV, izbire vhodov, …) še pušča samostojne, jih ne prenaša v androidne aplikacije. Po zadnji nadgradnji sta z dvema tipkama na daljincu dostopna stranska menija z uporabnimi bližnjicami. Ni pa več nikjer tipke info za informacije o trenutni vsebini, nujno je treba odpreti programski vodič čez cel zaslon.

Android ne pomeni, da so na voljo vse aplikacije, kot so na telefonu. Vidne so samo tiste, ki so prilagojene. In marsikakšna ni, med takimi tudi HBO go ali d3go, ki bi seveda prišli prav. Na zaslon se da s telefona »preslikati« vsebine s pomočjo protokola google cast (ikona z zaslonom in tremi črticami v zgornjem desnem kotu zaslona telefona). Kot da bi imel televizor vgrajen modul chromecast. Igre večinoma tečejo gladko in jih je z brezžičnim igralnim ploščkom čisto zabavno igrati. Je pa to vseeno daleč od resne igralne konzole. Po zadnji nadgradnji je tudi stabilnost sistema dobra. TP Vision je še vedno eden redkih proizvajalcev, ki prilaga daljinske upravljalnike s polno tipkovnico, kar je v času androidnih televizorjev zelo priročno. Glasovno upravljanje mi ni všeč, ker se s televizorjem pač nočem pogovarjati, še posebej ne takrat, ko v sobi nisem sam. Pa tudi misel na to, da se ti moji pogovori pretakajo na strežnike nekje v tujini, me ne navdaja z navdušenjem.

Za razliko od kakšnega drugega televizorja za podoben denar ima preizkušeni atraktivno oblikovani nogi in je bleščeče srebrn, ne črn. Je pa zaradi teh nog, ki se raztezata na skrajna roba televizorja, treba imeti precej široko omaro ali regal. Drugače ne ostane drugega, kot obesiti zadevo na steno, ali poiskati kakšne drug model z nogo na sredini. Ampak philips PUS6501 premore dovolj adutov, da ga je vredno uvrstiti na ožji seznam modelov za jurja.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
7 komentarjev
  • Odsotnost HBO Go mi je glavni razlog proti nakupu. Glede na moje gledalne navade je podpora za HBO Go, Netlfix in YouTube nujna, slednja dva po možnosti s hitrim odzivom v 4K. A priporočaš kak televizor s temi značilnostmi?

    • Menda naj bi se dalo HBO Go namestiti na androidne sonyje, ampak se ne spomnim, če to drži. Ostalo dvoje pa dobro dela tako na sonyjih kot na philipsih v 4K, če govorimo o androidnih modelih. Zagotovo tudi na samsungih, za LG-je in Panasonice pa bi bolj ugibal kot trdil.

  • HBO kljub navedbi na njihovi strani ne obstaja niti na sonyjih (s slovenskim računom). Se mi pa zdi, da je Android eden od temeljnih delov tega TVja, zato je njegov popis v dotičnem članku res klavrn in neustrezen. Bralca / uporabnika vendarle zanima, kakšno dodano vrednost prinaša (ker dejansko jo), toda avtor igram posveti eno vrstico brez ene same omembe. Takisto se sprašujem, kako lahko avtor napiše tako neresnico: “Zato pa TV vsaj iz kratice 4K že na začetku izvleče vse, kar trenutno lahko”. Ne, ne izvleče niti slučajno vsega, kar je očitno takoj, ko TV prižgeš. Grafični elementi vmesnika so v 720p in vse androidne aplikacije ter igre takisto. Pravzaprav doslej nisem videl niti enega TVja, ki bi imel kakovosten, na piksel oster vmesnik.

    • Poanta je v tem, da se TV razume z vso vsebino v 4K, v nasprotju z mnogimi lanskimi in predlanskimi modeli, ki niso podpirali tega ali onega kodeka. Vmesnik pa ne izgleda nič slabše kot recimo na sonyjih in verjetno boljše kot pri kakšnih drugih znamkah. In tule je vsaj cena lahko opravičilo. Sony ZD9 nima nič lepšega pri petkrat višji ceni. Mislim, da so igre daleč najmanjši del dodane vrednosti androida na TV-ju, ker skoraj nobena ni prilagojena ne velikosti ne ločljivosti ekrana, pa tudi igralnemu ploščku ne.

  • Komentiral sem tvoj stavek. Menim, da je pri vseh teh napravah, ki nam na vse kriplje hočejo predstaviti, kako pomembna je podrobnost do najmanjše pike, prav ironično, kako grd je vmesnik. In to velja izpostaviti. Ker je televizor naprava, ki hoče prikazovati še kaj več od samega videa, je podatek za bralca, da celoten softverski del teče v zanikrni 720p-ločljivosti na mestu, kajneda?
    Ob zadnjem stavku tvoje replike pa se samo za glavo primem. Android sam po sebi v resnici ne prinese prav nič več kot imajo ostali TVji. Android TV ne vsebuje nobene Googlove aplikacije razen YouTuba, torej ni Chroma, Fotk, Zemljevidov, Gmaila (česar v sestavku sploh ne poveš) in v resnici ni sploh nobenih programčkov izven videoodjemalnih vsebin. Ne pravim, da bi morale biti, ampak tak podatek bi vsekakor moral biti v članku. YouTube, Netflix in Voyo, trije nucniki, ki so edini v uprabi pri ‘smartTVjih’, pa so itak povsod. (Filmov prek Google Playja, ki sicer ponuja slovenske podnapise in sinhronizacijo – česar takisto ne omeniš – Slovenec pač ne bo kupoval.) Zatorej ponavljam svojo in popolnoma zavračam tvojo misel: igre so največja dodana vrednost Androida na TVju. Nobena ni prilagojena 4K-ločljivosti, je res. Toda ‘velikosti’ ekrana pa in takisto joypadom. Mnogo je šodra, a hkrati je na voljo veliko prav dobrih – znanih – naslovov, od Telltalovih interaktivnih povesti prek starih japonskih frpjev do kakovostnih platformerjev. Predlagam, da za izobrazbo prečitaš moj članek v aktualni reviji.

    • Vmesnik se mi pač ni zdel kaj posebej grd, vsekakor nič bolj kot drugje, zato tega nisem kritiziral. Android pa sem omenjal toliko, kot dejansko doprinese. Kot si sam ugotovil – malo. Zato nisem izgubljal preveč besed o njem. Pri večini iger, ki sem jih naložil, sem imel težave s ploščkom, ker je igra domnevala, da bom pritisnil na zaslon.

  • “Igre večinoma tečejo gladko in jih je z brezžičnim igralnim ploščkom čisto zabavno igrati” in nato “Pri večini iger, ki sem jih naložil, sem imel težave s ploščkom, ker je igra domnevala, da bom pritisnil na zaslon.” Je tole dvojna osebnost ali mi odgovarja drug človek, kot je napisal članek?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja