Matjaž Ropret 16. novembra 2016 ob 18:15

 

Televizor še zdaleč ni naprava samo za dnevno sobo. Sploh, če je manjši in stoji na samostojnem zvočniku bluetooth, kot Philips 24PFS5231. Ta reč je namenjena vsem drugim prostorom v hiši ali drugje ter popolnoma drugačnim načinom uporabe kot dnevnosobni kralj z velikim ekranom. Kljub nekaterim pomislekom in pomanjkljivostim pa je prav prijetna naprava s primerno ceno (250 evrov).

Ta 24-palčni (61-centimetrski) TV je TP Vision predstavil že pozimi, a je trajalo pol leta, preden ga je dokončno splovil. Mogoče tudi za lovljenja ustrezne cene. Osnovna ideja lahko prenosnega zaslona z zvočnikom, ki deluje tudi samostojno, mi je bila že takrat všeč, seveda pa so ostala odprta vprašanja glede kvalitete vsega skupaj in cenovne umeščenosti.

philips5231prvaZaslon torej stoji na zvočniku bluetooth, zraven je še obvezen daljinski upravljalnik in to je to. Vse skupaj je rahlo plastično, a ni ceneno. Ločljivost ekrana je 1920 x 1080 (full HD), kar je pohvalno, saj so mnogi izdelki podobne velikosti še nedavno imeli zgolj osnovno ločljivost HD (1366 x 768). Zvočnik je ob predvajanju slike seveda v službi televizorja, če uporabnik preklopi na bluetooth (s tipko na zvočniku), pa se zaslon izključi in predvaja se zgolj zvok s povezane naprave. Najprej nekaj o tem zvoku. Zadeva je lahko precej glasna, nima skoraj nič popačenja pri večjih glasnostih in predvsem ponuja bistveno več basov kot kateri koli televizijski zvočniki v cenovnem razredu vsaj do 800 evrov, verjetno tudi višje. Malo ji zmanjka pri srednjih in visokih tonih in ni čisto na ravni dobrih zvočnikov bluetooth, ki stanejo sto evrov in več. Ampak treba se je zavedati, da je tukaj za približno dvakratno ceno v kompletu še zaslon, digitalni sprejemnik in še kakšen kos elektronike.

Kot prikazovalnik je to napravo mogoče odnesti v delavnico, otroško sobo, pisarno, kuhinjo, jedilnico in še marsikam bi čisto lepo sedla. Mogoče bi bila kje bolj primerna tablica, ampak vsaj tam, kjer se da pripeljati antenski kabel z dobrim signalom, ima tak televizor bistveno več smisla. Poleg tega, da kaže TV-programe, pa lahko še sliko z računalnika, večpredstavnostnega predvajalnika ali ključka USB (oz. diska). Vhodov sicer ni veliko, med glavnimi so en USB, dva HDMI in scart, pa reža za dekodirno kartico kabelskega operaterja. Slika je z eno besedo – lepa. Vsaj pri televizijskem signalu in dokler kakšen pedanten gledalec ne začne primerjati tega prikaza s tistim, ki ga ima na nekajkrat dražjem zaslonu. Zaradi kombinacije velikosti in ločljivosti je prikazano tudi ostro in jasno. Barve so žive in črna presenetljivo temna, seveda barvni razpon, kontrasti in obvladovanje hitrih prehodov niso vrhunski, ampak za priložnosten ogled kakšne oddaje ali tekme je to več kot ustrezen televizor. Pa tudi za kakšen film ali video z youtuba.

Reč nima nameščenega androida, je zgolj osnoven, »neumen« uporabniški vmesnik, kar pa ni nujno slabo. S ključka kljub temu zna predvajati marsikaj in tudi takrat je slika čisto v redu, mogoče bi si samo pri ogledovanju fotografij želel nekaj več možnosti nastavljanja slike, saj bi se dalo iz temnejših delov motivov potegniti še kakšno podrobnost, ki ostane malce slabše prikazana. Ena boljših možnosti za predvajanje spletnih vsebin pa je Googlov dodatek chromecast. Z njim prek povezanega telefona (androidnega ali jabolčnega) na ekran lahko prihaja video v youtubu, fotografije prek aplikacije Google Foto ali kakšne druge, netflix in še kaj. Skupna cena takega kompleta še vedno ostaja pod 300 evri. Kakšna druga, bolj vidna naprava (chromecast se skrije na zadnji strani televizorja), prinese še priljubljeno aplikacijo kodi. Pri vsem tem se zaradi kar zajetnega zvočnika predvajano sliši v spodobni kakovosti in glasnosti.

Velikost je ravno prava tudi za računalniški monitor. Na žalost sta malo manj pohvalni prilagodljivost in kvaliteta slike, čeprav zadeva podpira ustrezno nastavitev prikaza oz. signala. Fino bi bilo, če bi se dalo zaslon nastavljati vsaj po naklonu, še bolje pa, če bi bila nastavljiva višina, a ni ne enega, še manj drugega. In rahlo nadležno je, da je treba reč vsakič sproti, ko video signal izgine (ko gre računalnik v spanje in ga izključimo), spet vključiti ali s tipko ali z daljincem. Slika je dovolj dobra za priložnostno uporabo, še posebej vidni koti so bistveno boljši kot pri cenejših monitorjih. In ker je zvočnik integriran in soliden, odpade potreba po dodatnih zvočnikih in kablih. Vseeno pa se ob neposrednem primerjanju s kakovostnim monitorjem pozna primanjkljaj pri barvnem in kontrastnem razponu. Kot rečeno, za občasen priklop računalnika je v redu, ne bi pa tega izdelka kupil namesto spodobnega namenskega monitorja za približno tak denar.

V zadnjem času pri televizorjih ni bilo veliko izstopajočega, čeprav se proizvajalci na vse kriplje trudijo z novimi tehnologijami in kraticami. A izvirnih, vsestranskih, pošteno izdelanih in cenovno ovrednotenih modelov skoraj nismo srečali. Philips 5231 je končno tak izdelek, čeprav sploh ne igra na karto HDR, 4K in ostalih zvenečnic.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja