Panasonic TZ100 je še vedno eden najbolj vsestranskih žepnih fotoaparatov
Matjaž Ropret 18. aprila 2017 ob 12:24

Panasonicov žepni fotoaparat TZ100 mi je bil všeč že ob prvem snidenju. Ni brez napak, pa vseeno se mi je zdelo, da so japonski inženirji presenetljivo dobro sestavili zadevo za prvi, tudi cenovno ne pretiran poskus.

Zakaj pravim prvi poskus? Ker prej ni bilo majhnega aparata s solidno velikim (v konkretnem primeru enopalčnim) tipalom in res uporabnim razponom objektiva – pri TZ100 gre zum od 25 do 250 mm, torej do desetkratne povečave. Ali je žepnik imel dolg zum in majhno tipalo, ki je v vsakih neidealnih razmerah pokazalo svoje slabosti, ali pa je bil aparat, če so vanj hoteli vgraditi spodoben objektiv, velik kot dslr in težak blizu kilograma, kot je denimo FZ2000. Mali Panasonic je bil in je še vedno edini svoje vrste, pri vseh ostalih žepnikih z enako velikim tipalom se veselje optične povečave končna pri številki tri. Drugače povedano, zuma je malo. Poleg tega reč snema video 4K in ima Panasonicove edinstvene domislice, kot sta post focus in 4K photo, zato sem z veseljem sprejel možnost, da z njim oddelam sejem MWC v Barceloni in avtosalon v Ženevi.

Od aparata, ki ga na takih dogodkih nosim s seboj, v splošnem pričakujem nekaj prilagodljivosti, kolikor se da veliko zuma in spodobno snemanje videa, priročnost in ne preveliko maso, ker so v nahrbtniku še prenosnik, drugi in mogoče še tretji telefon, zunanja baterija in različni dodatki in pripomočki. Ali pa vsaj večino teh lastnosti.

Prvi dan v Barceloni sem za vsak slučaj še fotografiral tudi s svojim preizkušenim Nexom, zraven pa bolje spoznaval TZ100 in njegove zmožnosti. Od drugega dne naprej sem malemu vseznalcu že dovolj zaupal, da sem svoj aparat lahko pretežno puščal v nahrbtniku.

Ugotovil sem, da je kakovost fotografij pretežno na kar visokem nivoju. Tudi v slabi in mešani svetlobi se je zadeva izkazala dovolj dobro, mogoče je Nex s svojim precej večjim tipalom APS-C pobral še nekaj podrobnosti več in pridelal manj črnin, ki pa sem jih tudi pri Panasonicu kar uspešno reševal z obdelavo surovih datotek (raw). Video pa je sploh zelo lep za fotoaparat, ki stane manj kot 700 evrov. Mogoče bi lahko imel le malo boljši zajem zvoka, ampak glede na hrup in vse okoliščine tudi ni bilo tako slabo.

Všeč mi je, da reč dovolj lepo, zvezno in tiho zumira med snemanjem videa. Pri fotografiranju pa je sploh dodaten razpon prišel do izraza, kadar sem hotel ujeti koga na odru, sedel pa sem nekje precej daleč stran v dvorani. In tudi kakovost je bila pri takih približanih posnetkih v manj kot idealni svetlobi še vedno presenetljivo spodobna, več kot zadostna za objavo. Umirjanje posnetkov je res impresivno, ostrine objektiva pri različnih goriščnicah pa nisem namensko preverjal, a nisem opazil večje »mehkobe«, kot tudi ne pretiranih popačenj v datotekah raw (algoritmi za jpeg jih tako ali tako odpravljajo).

Upravljanje aparata se mi tudi kar dopade, vse skupaj je bolj pregledno in zahteva bistveno manj iskanja po navodilih in forumih kot Sonyjevi aparati, ker večinoma ni nastavitev v slogu, če hočeš to funkcionalnost, moraš izključiti ono in tretja nastavitev mora biti taka in taka. Pri TZ100 so zadeve kar logične, po ohišju je razpostavljenih več kolesc in funkcijskih tipk in še na zaslonu na dotik je precej možnosti. Mogoče tam celo preveč. Je pa tak zaslon dobrodošel, ker fotograf s pritiskom na pravo točko motiva aparatu dopove, na koga ali kaj naj ostri. Pogosto se mi je dogajalo, da je hotel ostriti na nekaj z desnem zgornjem kotu, a sem ga hitro preusmeril drugam. Treba je biti tudi previden, če je obroč okrog objektiva nastavljen na spreminjanje vrednosti zaslonke, ker lahko hitro po nevedoma obrneš zaslonko na 8 ali 11 in bo nekaj fotografij povsem temnih, preden to ugotoviš.

Glede izdelave nimam večjih pripomb. Ohišje je trdno, kovinsko in bi preživelo tudi kakšen padec. Moti me samo to, da se bliskavica ne pospravi povsem lepo, ampak vedno pusti malo roba na enem koncu.

Glavni slabosti aparata sta za resno delo majhna svetlobna moč objektiva, ki je glede na razpon logična, in kratko trajanje baterije. Začetna zaslonka F/2,8 že tako ali tako ni nič posebnega za to velikost tipala, a tudi zelo hitro pade in kaj kmalu je uporabnik na f/4 in potem na končnih f/5,9. Vse to pa ne omogoča skoraj nikakršne globinske neostrine, razen pri večjih goriščnicah. Za fotografiranje telefonov in avtomobilov po navadi neostrina niti ni preveč dobrodošla, včasih pa bi vseeno rad ustvaril kakšen učinek, pa ga je zelo težko ali nemogoče.

Ampak večje težave sem imel s tem, da je ob vsem fotografiranju in snemanju v 4K – to je še posebej požrešno – najkasneje ob dveh ali treh popoldne zmanjkalo energijske zaloge, rezervne baterije pa nisem imel. In če sem hotel z zunanjo vsaj toliko napolniti, da sem lahko potem spet nekaj časa delal, sem moral aparat za pol ure pospraviti. Nadležno, ampak rešljivo z dodatno baterijo ali dvema pri roki. Dopuščam tudi možnost, da je bila baterija v testnem aparatu že nekoliko utrujena.

Kot sem omenil že v prvotnem testu, bi bilo skoraj vseeno, če se pri Panasonicu ne bi trudili z elektronskim iskalom. To ima namreč tako nizko ločljivost, da je res samo pogojno uporabno. Ker v sejemskih dvoranah ni močnega sonca, sem ga pustil pri miru, me je pa zadeva občasno motila, če sem šel z roko ali čim drugim čez tipalo, ki izključi zaslon in vključi iskalo. Žele bi si tudi vrtljivega zaslona, kot ga ima zdaj že skoraj večina fotoaparatov.

Še vedno ostajam pri mnenju, da je TZ100 zelo posrečen popotni, družinski, ljubiteljski fotoaparat. Ponuja marsikaj. Dovolj dobro kakovost tako fotografij kot videa. Uporaben razpon objektiva, od precej širokega kota do že kar konkretne povečave. Atraktivne in občasno zelo dobrodošle funkcionalnosti, kot je 4K photo, ki snema video 4K in zna iz njega izvoziti fotografije, da ne bo več zamujenega pihanja svečk na torti. Priročno velikost, zaslon na dotik in za turistično rabo tudi dovolj vzdržljivo baterijo. Za bolj profesionalne namene pa je navkljub vsem odlikam tega malega mojstra treba poseči po čem drugem. Premalo je možnosti nastavitev in načinov pri videu (želel bi si več kot 50 sličic na sekundo), samodejno ostrenje, čeprav zelo hitro, ni vedno povsem zanesljivo oz. rabi korekcije, svetlobna moč je preprosto prešibka, brez vrtljivega zaslona so nekateri posnetki zajeti »na pamet«. Ampak za tiste, ki znajo ceniti in izkoristiti njegove adute, je TZ100 še vedno odlična in tudi pravzaprav edina izbira. Panasonicu se za zdaj ne mudi z naslednikom, zanimivo pa je, da konkurenca še ni sestavila česa podobnega.

Na tej povezavi je na ogled nekaj fotografij v polni ločljivosti.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja