Matjaž Ropret 9. avgusta 2016 ob 17:00

Mora biti napredeni fotoaparat velik in težak? Splošno prepričanje, če gledamo prodajne številke, je očitno še zmeraj tako. In tudi trend gre vsaj delno spet v povečevanje, vsaj pri brezzrcalnih in zrcalnorefleksnih modelih. Ampak vse odkar je Sony pred nekaj leti presenetil s prvimi aparati z enopalčnim tipalom, vemo, da je lahko tudi majhna žepna reč zelo kakovostna in uporabna.

Na tehnološki osnovi Sonyjevega RX 100 so gradili mnogi. Sam Sony je precej razširil svoj nabor aparatov s takim tipalom, konkurenta večjemu RX 10 je v FZ 1000 predstavil Panasonic, pa tudi Canon je izdal celotno linijo modelov GX z različnimi objektivi in namembnostmi. Vseeno pa smo med vso to ponudbo pogrešali univerzalca, aparat z dovolj velikim razponom objektiva in še vedno dovolj majhnimi merami, da ga je mogoče pospraviti tudi v žep. Treba se je bilo sprijazniti ali s popotnim zumom z majhnim tipalom in zaradi tega ne preveč blestečo kakovostjo fotografi ali s precej velikim objektivom na tudi ne prav majhnem ohišju (canon G3X). Na letošnjem Cesu je Panasonic prvič pokazal izdelek, ki naj bi temu naredil konec. In zdaj, ko sem ga končno lahko konkretno preizkusil, sem še bolj prepričan, da je TZ 100 blizu idealnega ljubiteljskega, pa tudi polprofesionalnega fotoaparata. Verjamem, da bo zamikal še koga.

Osnovni koncept je podoben kot pri RX 100 in Canonovem G7X. Enopalčno tipalo z 20 milijoni točk, ohišje, ki ni veliko večje od klasičnih žepnikov, nekaj ročnih nastavitev, vrtljiv obroč okrog objektiva, majhna skoči-ven bliskavica, ampak tokrat za spremembo od ostalih še daljši zum in elektronsko kukalo. Prvi je res dobrodošla novost, drugo pa ni tako zelo kakovostno, da bi bilo v kakšno večjo pomoč. Vseeno, razpon objektiva je tisto, kar naredi ta aparat. Začne se pri 25 mm (preračunano na format leica), konča pa na desetkrat večji vrednosti, se pravi 250 mm. Približno toliko kot ponujajo standardni objektivi vse-v-enem za dslr-je in brezzrcalnike (18-200 pri APS-C ali 14-140 pri m4/3). Ampak velikostna in razlika na tehtnici je enormna. Brezzrcalni sony Nex oz. A s tamronom 18-200 je zraven TZ 100 kot pravi Goljat proti Davidu. Ne samo, da zahteva resno torbico ali vsaj nošenje na rami, tudi mase je za skoraj kilogram. Panasonic gre v vsak malo večji žep, poleti recimo zlahka v tistega ob kolenih, tehta pa dobrih 31 dag. Dve tretjini manj. Razlika v rezultatih pa niti približno ni tako velika.

Kakovost fotografija je nekako pričakovana. Kar pomeni – visoka. Res ne zaostaja veliko za aparati z večjimi tipali in izmenljivimi objektivi. V primerjavi z običajnimi (cenejšimi) žepniki je to kot dan in noč. Veliko več podrobnosti, dinamike, manj šuma. Tudi nočne fotografije so precej svetle, za kar pa malo, podobno kot pri galaxyju s7 poskrbijo tudi algoritmi. Nasploh je kar nekaj podobnosti s tem telefonom. Zapisovanje v format jpg poskrbi za kar intenzivno loščenje – odstranjevanje šuma. S tem se rahlo izgubljajo podrobnosti, kar razkrije podrobnejša primerjava z nexom. Tam je digitalne nesnage rahlo več, ampak se v njej skriva tudi več detajlov. Ni pa pretiranega ostrenja robov (sharpeninga), ki ga obožuje Samsung. Včasih so motivi še preveč mehki, kar pa pripisujem slabostim objektiva, ki pač pri taki velikosti morajo nekje priti na plano. Hecno pa je, da je v videu ostrenja bistveno več, skoraj preveč. TZ 100 rad malce presvetli motive, medtem ko recimo nex stremi k podosvetljevanju. Ampak pri obeh se da zajemati surove datoteke (raw) in potem popravljati presvetljenosti in sence. Panasonic sicer obvlada nekakšen pol-hdr, ki pa ne daje tako dobrih rezultatov kot podobni triki pri boljših fotoaparatih.

Zagotovo bo koga premamil napis 4K na tem aparatu. Res snema video v višji razločljivosti, ki izgleda kar fino, še posebej pri bolj statičnih motivih. Ni pa to profesionalna kamera in umirjanje slike je še posebej pri daljših goriščnicah problematično. Zaradi zmožnosti snemanja 4K je pri tem aparatu na voljo tudi uporabna Panasonicova domislica post focus. Pri tej sistem zajame kratek video z različnimi izostritvami, uporabiku pa nato prikaže fotografijo, na kateri je mogoče izbirati točko izostritve in si shraniti različno izostrene fotografije.

Še nekaj o splošnih značilnostih aparata. Ohišje je kovinsko in deluje trdno, tudi kakšen padec bi zadeva verjetno preživela brez večjih posledic. Držalnega dela bi bilo lahko malo več, a vsaj ni vse čisto ravno in aparat je dovolj lahek, da z držanjem ni težav. Izdelava se zdi dobra, edino bliskavica se ne pospravi povsem v ravnino z ostalim zgornjim delom. Tipke so kar priročne, le obroč na objektivu je mogoče prehitro nehote zavrteti. Zaslon je oster, kontrasten in zelo svetel, kar je fino za fotografiranje na soncu, ki bo verjetno glede na namembnost izdelka (saj veste, izleti in potovanja) precej pogosto. Je tudi dotakljiv za dodatno priročnost, ni pa vrtljiv, kar bo razočaralo ljubitelje selfijev in je verjetno ena večjih pomanjkljivosti tega aparata. Druga je iskalo. Vedno ga fino imeti, ker je v žepnikih že skoraj izginilo, a to v TZ 100 ima prenizko ločljivost in slika nikoli ni povsem ostra. Zato sem z njim vedno fotografiral malo na pamet. Mogoče manj kot z zaslonom, ki ga zaslepi sonce, pa vseeno. Gumbi so dobri, še posebej vrtljivi za nastavljanje zaslonke (samo smer nastavljanja bi obrnil) se ravno prav na trdo obrača. Želel bi si edino namensko ali nastavljivo tipko za občutljivost (ISO), ki ga je mogoče dodeliti samo obročku na objektivu, ali pa to spreminjati na zaslonu v hitrih nastavitvah – znani Panasonicov quick menu.

Aparat ponuja vse standardne načine fotografiranja (prioriteta zaslonke, časa, program, ročno), ustvarjanje panoram, kopico scenskih načinov in seveda »napredno« samodejnost. Objektiv ima uradno največjo zaslonko 2,8, ampak to velja res samo za najširši kot (25 mm). Vsak premik, četudi samo na 26 mm, zaslonko že poveča. Pri 28 mm je 3,0, pri 35 mm 3,4, pri 50 mm naraste na 4,1, pri 135 mm je že 5,7 in kmalu zatem končnih 5,9. Ko sem videl, kako hitro pada svetlobna moč, kar je seveda logično glede na velikost objektiva, nisem pričakoval kakšnih čudežev v temačnejših prostorih. A sem bil presenečen. Občasno je aparat izpljunil bolj ostre in svetlejše fotografije kot omenjeni nex, čeprav je bil čas za zaslonko daljši. Če je bil pri brezzrcalniku z veliko večjim tipalom APS-C 1/30 s, je bil tu 1/15 s. Če je Nex ponudil iz roke komaj še sprejemljivo desetinko, je TZ 100 vztrajal pri petinki. Pa mu je očitno odličen umirjevalnik vseeno pomagal do nestresenega rezultata. Ostrenje večinoma ni tako spektakularno, je pa dovolj hitro.

Že dolgo si želim, da mi za prenašanje fotografij na računalnik ne bi bilo več treba jemati kartice iz aparata ali priključevati kabla. Tu sem obstal nekje na pol poti do tega cilja. Mali panasonic ponuja kar precej možnosti brezžičnega povezovanja, čeprav mu začuda manjka nfc. Ampak datoteke se da premikati z neposredno povezavo med dvema napravama (wi-fi direct), čez domače omrežje ali v (Panasonicov) oblak. Z računalnikom sem imel težave, ker mi aparat ni prepoznal map v skupni rabi, v oknih pa nisem znal nastaviti protokola wi-fi direct. Na omrežni disk je šlo brez težav in na pametni telefon, na tem si je treba namestiti aplikacijo panasonic image app, tudi. Saj povezavo s kakšnim fotoaparatom mi je že kdaj uspelo vzpostaviti, ampak običajno sem lahko prenašal samo datoteke jpg, tokrat pa še raw, kar je za resno uporabo zelo pomembno.

Panasonicov TZ 100 se trenutno dobi za približno 680 evrov. Za podobno ceno je seveda mogoče kupiti tudi dslr s popotnim objektivom, mogoče tudi podobnega brezzrcalnika, pa nekatere od večjih aparatov z enopalčnim tipalom (RX 10, FZ 1000m G3X). Ampak nobena od teh alternativ ni žepne velikosti, le redke ponujajo 4K in toliko povezljivosti, predvsem pa nobena ne daje občutka, kot da je nekomu uspel konkreten preboj. Fotoaparata z resnim zumom, konkretno velikim tipalom, kukalom in napredno elektroniko v žepnem ohišju doslej še ni bilo. Že za ta dosežek se Panasonicovim inženirjem spodobi čestitati. Še toliko bolj, ker jim je že prvi poskus pretežno uspel. Za dvojko pa si želimo še kakšno drobno izboljšavo.

***

Tule je fotogalerija z nekaj posnetki, ki sem jih naredil s Panasonicom TZ100.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja