Panasonic FZ82: Dolg skok
Alan Orlič 31. oktobra 2017 ob 10:15

Na ramenih amaterskega fotografa sedita hudič in angel. Prvi pravi, ta objektiv nujno rabiš, drugi mu odgovarja, koliko ga boš res uporabljal?

Ne bom dolgovezil z zgodbo, ki se začne pred desetimi leti, čeprav je pomembna za uvod, zato bom preskočil na konec – namreč sem ter tja rad fotografiram živali. Bolj natančno, ptiče na naši hruški. Kar pomeni vrabce, sinice in podobno perjad, ki je praviloma majhna. In daleč, kar pomeni, da rabiš spodoben teleobjektiv. Ki za fotoaparat z izmenljivimi objektivi hitro stane preko tisočaka, še posebej, če nisi v taboru Canikon. Padec iz višav domišljije na trda tla resničnosti je bil dokaj boleč in se je končal pri kompaktu. Vprašanje je bilo le še, ali tri leta star model ali letošnji? Zmagal je hudič.

Panasonic FZ82 je v osnovi predhodnik (FZ72) z novim tipalom in nekaj novimi triki, recimo wifi in 4K. Vse ostalo, vključno z izgledom, je bolj kot ne enako. Kar pomeni ohišje, ki spominja na klasični zrcalnorefleksni fotoaparat, 60x spremenljiva goriščnica, kup gumbov za hiter dostop ter v novem modelu spodobno elektronsko iskalo, ki zmore milijon točk. Za primerjavo, star model jih je imel 230.000, spodoben brezzrcalni fotoaparat pa jih ima 2,4 milijona. Nekje vmes, nič posebnega, a kaj več bi bilo za to ceno iluzorno pričakovati.

Novo tipalo zmore 18 milijonov točk več, dva milijona več kot prej, kar kaže na to, da na zmanjšanje števila pik in s tem boljšo kvaliteto slike še niso pripravljeni. Zaradi tega se šum v sliki pojavi zelo hitro in čeprav je dobro nadziran (beri odstranjen), ga bo natančno oko hitro opazilo. Kar novinca (in tudi predhodnika) rešuje, je surov zapis (raw) in s tem boljši nadzor nad tem, kako naj bo posnetek obdelan. Panasonic se na zmogljive kompaktne aparate dobro razume, kar se vidi tudi pri dostopnosti do različnih možnosti. Pod/nadosvetlitev je na vrtljivem gumbu, občutljivost, izravnava beline in načini ostrenja vsak na svojem gumbu, poleg tega zna shraniti lastne nastavitve, celo načini ostrenja so dosegljivi preko gumba. Pravzaprav ima vsaj toliko gumbov in uporabniških nastavitev, kot spodoben dslr ali brezzrcalni fotoaparat iz nižjega cenovnega razreda, če ne morda še kakšnega več.

Video v ločljivosti 4K je prinesel še par fotografskih možnosti, ki jih Panasonic s pridom izkorišča, hitrejši zajem (do 30 posnetkov na sekundo in izbira najboljšega) ter igranje z globinsko ostrino (naknadna izbira oziroma združevanje v en posnetek z večjo globinsko ostrino). Zadeva ima toliko možnosti, da mi včasih kar delajo preglavice, kje kaj najti. Na srečo ima cel kup scenskih nastavitev in kar je najbolj zanimivo, na občutljivost neobčutljivo tipalo. OK, to se sliši čudno, a zadeva je preprosta. Ko v fotoaparatu nastaviš višji ISO, ta ne potegne iz tipala nič več svetlobe, kot jo je že prej, le način obdelave v programu se zamenja. Kar pomeni, da lahko narediš nočni posnetek pri ISO 80 in ga v Lightroomu popraviš na ISO 3200, če je potrebno. Rezultat zna biti celo boljši, kot če to narediš v fotoaparatu.

Fotoaparat ima načeloma tudi slabosti, ki sicer niso usodne, a bi bilo brez njih življenje še malce lažje. Prva je vsekakor že omenjeno tipalo, z manj pikami bi bil s kvaliteto slike še bolj zadovoljen. Druga zaslon, ki ni gibljiv. Temu se da izogniti z nadzorom fotoaparata preko telefona, a ni najbolj elegantna rešitev. Tretja, ni avtomatskega preklopa med LCDjem in elektronskim iskalom. Tudi prav, poleg je tipka za to opravilo. In še četrta, ko fotoaparat dela v 4K-načinu, ne uporablja celega tipala, kar pomeni, da široki kot delno odpade. 20 milimetrov, s katerimi sicer objektiv začne, postane 28mm, kar je še vedno spodobno široko. Skratka, s tem je potrebno računati, ko uporabljamo te nastavitve.

In kako se obnese v praksi? 20 milimetrov je v primerjavi z večino drugih kompaktov izredno široko, saj imajo slednji praviloma zum od 24mm dalje. Po drugi strani je zaradi tega manj milimetrov v tele območju, a 1200mm je čisto primerljivih z ostalimi, prekaša ga pravzaprav le Nikon z modelom B700 in P900, prvi z 1440mm, drugi z 2000mm. Panasonic s svojimi 4K triki naredi še korak naprej, tudi cenovno ne izstopa preveč med ostalimi podobnimi. Vsekakor spodobna izbira za potovalni fotoaparat za dobrih 300 evrov (mogoče celo manj), ko se fotografu ne da nositi nekaj kilogramov opreme, a si vseeno želi kolikor toliko kakovostne posnetke z velike razdalje, pa tudi od blizu.

Na tej povezavi je še več fotografij v izvirni ločljivosti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja