Pametne ure, kot je Samsungova Gear S3, počasi izkazujejo svojo vrednost
Matjaž Ropret 4. maja 2017 ob 17:15

Pametne ure so nas na začetku rajcale, to je že treba priznati. Bile so nekaj novega, obljubljale so, da bodo saj delno nadomestile naše ljube telefone. Pa smo kaj kmalu ugotovili, da niso kaj dosti več kot zasloni na zapestju. Tako je bilo vse do predlanske jeseni in Samsungove Gear S2. Zanimiva je bila tudi prva Huawei watch in Apple je z drugo inkarnacijo svoje ure tudi odpravil večino napak, ki jih je zagrešil pri prvi. Po enem letu (ne čisto stalnega) nošenja Gear S2 in testiranju Gear S3 imam že kar dobro predstavo, kaj ponujajo pametne ure, in te se mi počasi zažirajo med obvezen nabor elektronske opreme.

Prvo, kar je pomembno za vsako uro, pa naj samo kaže čas, zraven mogoče še datum ali pa celotno plejado takih in drugačnih informacij, je izgled. Biti mora biti ura. In imeti mora vsaj možnost namestitve neplastičnega paščka. In kot drugo, pametna ura mora imeti priročen in enostaven način upravljanja, samo zaslon na dotik, tudi če je še tako odziven, ni dovolj. Ker je tapkanje po zaslonu na zapestju precej manj naravno kot po telefonu, položaj prstov je neroden. Samsung je z obročem okrog zaslona zadel terno, zraven pa je še ura z okroglim ekrančkom na pogled kot kakšna klasična, nepametna.

Ti dejavniki so me končno pritegnili, prejšnjih računalnikov na zapestju ne bi mogel nosit namesto vsakdanje ure, ki jo imam drugače na zapestju skoraj vedno, razen med spanjem in kakšnim fizičnim delom. Odkar imam Gear S2 je tudi ne uporabljam vseskozi. Parkrat sem jo za nekaj časa pospravil v predal in skoraj pozabil nanjo, pa se potem spet spomnil in ji dal še eno priložnost. Od testiranja Gear S3 naprej (ali pa že pred tem) pa jo nosim skoraj vsak dan, seveda pa za določene priložnosti, tudi dni še vedno vzamem katero od klasičnih, ki jih premorem.

Samo izgled in priročnost nista dovolj, reč mora ponujati nekaj, česar običajna ura ne more. Zame so to informacije o telesni aktivnosti, hiter pogled na vremenske podatke in napoved, branje sms-ov in še kakšnega obvestila brez jemanja telefona v roke, hiter dostop do koledarja, pa tudi možnost prilagajanja izgleda številčnice, da ni ura vedno enaka. Denarja za obsežno zbirko zanimivih švicarskih pač ni. Mogoče se ne sliši veliko dodane vrednosti in dejansko je na voljo še marsikaj, aplikacij je ogromno, omenil pa sem tiste funkcionalnosti, ki jih uporabljam redno. Nekatere ostale, od spremljanja vadbe do upravljanje glasbe in prebiranja novic precej bolj poredko. Glavno pa se mi zdi, da mi tiste ključne res nekaj dajo. In pa, tisto ključno. S pametno uro ni treba nikoli skrbeti, da je točna. Ni treba prestavljati kazalcev ob prehodu na poletni ali zimski čas, med potovanjem v države v drugih časovnih pasovih.

V osnovi Gear S2 in S3 počneta enake stvari, v sami funkcionalnosti, če za hip zanemarim gps pri trojki, ni razlik. S3 je večja in ima tudi večji zaslon, pa tudi debelejša je, za mojo roko je skoraj prevelika. Za kakšno bolj moško pa je kar pravšnja. Na večjem ekranu se vse vidi bolje, ni pa dodatnih informacij. Glavna pridobitev te velikost je baterija. Pri S2 sem na koncu dneva na največ 45 odstotkih, pogosto tudi na precej nižji številki – občutek imam, da se vzdržljivost baterije tudi že malo poslabšuje –, kar je premalo, da bi zdržala še cel naslednji dan. Zato jo je pred spanjem obvezno treba postaviti na induktivni polnilnik. S3 je pred spanjem običajno imela še vsaj 55 odstotkov, kar je pomenilo, da sem jo lahko polnil na dva dni.

Gear S3 (desno) je bistveno večja od Gear S2.

Sicer ni problema vsak večer uro odložiti na polnilnik, tako ali tako jo pred spanjem snamem z roke, bolj je zoprno, da je treba na vsako pot, tudi s samo eno prenočitvijo, s seboj vzeti polnilnik. Ta seveda ni enak za obe uri, ker je novejša večja in se sicer polni na nastavku za staro, a ne najbolje. Obratno pa ne gre. Povedati pa moram, da vse omenjene številke držijo za nastavitev vedno vključenega zaslona. Če se ta izklaplja in se številčnica ali kaj drugega prikaže samo takrat, ko uporabnik premakne roko ali obroček oz. pritisne na zaslon, se trajanje baterije podaljša. In takrat tudi S2 zdrži dva dni. Ampak je treba tako stresati roko, da zadeva reagira, da je skrajno nadležno. In uro nosim zato, da vedno vidim čas, ne da moram zato skoraj zaplesati afriški ples za dež. Zoprno je tudi, da se ne da na hitro prilagajati, ali zaslon ostaja vključen ali ne. V kakšnem temnem prostoru ga je fino izključiti, ker drugače zadeva precej nezaželeno sije.

V čem je čas obročka? V tem, da je mogoče z njim res hitro priti kamorkoli v izbirnikih ali se pomikati po vsebini. In da je veliko priročneje vrteti obroč kot z dotiki dopovedovati majhnemu zaslonu pod nepravim kotom, kaj hočem od sistema. Še toliko bolj, ker so v Samsungu že kmalu dodali nastavitev, da se po sekundi ali dveh odpre tisto, na čemer se uporabnik z obročkom ustavi, ni treba potrjevati izbire še na zaslonu. To je res ekstra prikladno. In vmesnik pri obeh urah je hiter, tudi ob ekspresnem vrtenju obročka ni nobenega zaostajanja.

Ena od tistih izboljšav, ki so me prepričale, da sem spet začel redno uporabljati pametno uro, je v načinu, kako obvestila prihajajo nanjo. Ura se mi zdi še posebej koristna, če imam telefon nekje na mizi ali polici v eni od sob, sam pa brkljam po hiši ali okrog nje. Ampak na začetku ni bila, ker so vsa tista obvestila, ki so na telefon prišla vmes, ko je bila povezava prekinjena, ker sem bil predaleč stran, za uro ostala izgubljena. Zdaj jih slednja zna potegniti k sebi, ko se spet približam telefonu in to se mi zdi velik napredek, ker mi ni treba vedno do telefona preverjat, če me je kdo klical ali poslal sporočilo. Pa tudi v realnem času na uri vidim klic in lahko stečem po telefon. Z S3 sem se lahko tudi pogovarjal, ker ima zvočnik in mikrofon, na S2 je mogoče klic zgolj prevzeti, potem pa se je treba pogovarjati s telefonom. Klic na uri je v tihem okolju čisto v redu, v glasnem na sejmišču pa se je tudi dalo, a ni bilo idealno. Še vedo pa me blazno moti, da označitev sms-a za prebranega na uri ne stori tega tudi na telefonu. Tam se še vedno kaže kot novo, neprebrano sporočilo. Je to res tako težko sprogramirati? Na Samsungovih telefonih?

Obe uri imata NFC, ki pa je v Sloveniji neuporaben za kakršna koli plačila in podobne zadeve. Urbana na uri bi bila skrajno kul, Samsung Pay za konkretno plačevanje v trgovinah še bolj. Ampak ne enega ne drugega očitno še ne bomo tako kmalu dočakali. Merilnika srčnega utripa večinoma ne uporabljam. Občasno pogledam meritve, ki jih ura na vsake toliko časa dela sama, med rekreacijo pa esdvojke nimam na roki. Za te namene imam namensko Polarjevo uro z gps-om, ki mi zelo dobro služi.

Pa bi namesto Polarja uporabljal S3, ki za razliko od S2 premore gps, če bi jo imel? Mogoče, a ne nujno. Samsungova aplikacija za vadbo (S Health, ki jo poznamo tudi s telefonov) je še vedno preveč osnovna  primerjavi s tem, kar ponujajo profesionalci na tem področju (Polar, Garmin, Suunto, …), preprosto ponuja premalo informacij, možnosti in nastavitev. Ter preveč entuziastično in nadležno »spodbuja« rekreativca, po možnosti še glasovno. Večino tega se da izključiti, ne pa čisto vsega.

Rekreativna ura, pametna ura ali pametna zapestnica?

Pri Gear S2 mi je bila precej bolj všeč različica Classic, kakršno tudi uporabljam, s kovinskim namesto priloženega usnjenega paščka. Športna izvedba s povsem svojo obliko paščkov se mi ni zdela tako elegantna. Za S3 je za moj okus ravno obratno. Različica Frontier, ki sem jo testiral, je lepša, njeni gumbi in črna barva se uri bolj podajo, naredijo jo športno-elegantno. Classic izgleda nekako starinsko. Na srečo pa se tokrat pri obeh da pašček nadomestiti s klasičnim 22-milimetrskim (za S2 Classic pridejo v poštev 20-milimetrski). Ampak verjetno bi preživel tudi z S3 Frontier z originalnim rdečim (plastičnim) paščkom, čeprav prisegam na kovinske. Ta kombinacija izgleda res dobro.

Vse Samsungove ure najbolje delujejo s telefoni istega proizvajalca. Ampak večino funkcionalnosti se da dobiti tudi z drugimi androidnimi telefoni. Zato uporaba telefona kakšne druge znamke ne bi smela odvračati od nakupa. Uri delujeta tudi z iPhonom, kjer se že malo bolj pozna še vedno precejšnja zaprtost Applovega sistema iOS za zunanje ponudbe. Vseeno poznam zadovoljne uporabnike in vsaj zame sta obe Samsungovi uri bistveno uspešnejša oblikovna in uporabnostna dosežka od Applovih.

Zdaj smo tako na točki, ko se za 400 evrov, mogoče tudi manj lahko odločamo med že kar spodobno klasično ali trenutno najbolj posrečeno pametno uro. Najboljša rešitev se mi še vedno zdi imeti obe, če bi se moral odločiti za eno, pa bi bil razdvojen. Klasična še vedno ponuja več sloga, bistveno manj ukvarjanja z baterijo, boljše prilagajanje na svetlobo v prostoru (če ima v temi bleščeče kazalce), verjetno vsaj enako dobro vodotesnost, najbrž bolj zdržljivo steklo in predvsem nekaj desetletij zanesljivega delovanja. Pametna pa kopico drugih udobnosti ob zavedanju, da jo bo treba čez nekaj let nadomestiti z novo, ker bo ta zastarela, ji bo pošla baterija ali bo celo odpovedal kateri od ključnih sestavnih delov. Vseeno sem vse bolj prepričan, da pametne ure imajo svoje mesto med vsakdanjimi elektronskimi napravami. Ker se počasi zlivajo v eno z rekreativnimi, še toliko bolj.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja