Opel Insignia: Naslednica rešiteljice je še boljša
Matjaž Ropret 22. februarja 2018 ob 18:31

V Oplu svoj paradni avto vztrajno naslavljajo z »admiralsko ladjo.« In res je Insignia, če drugega ne, za slovenske razmere precej velika (dolga), skoraj 4,90 m meri od sprednjega do zadnjega konca, tako v limuzinski kot v karavanski podobi. Tudi širine je precej. Na srečo pa je glomaznost skoraj edina lastnost, ki mi ni preveč po godu, drugače je Oplu uspelo sestaviti zelo všečno vozilo, ki ga nikakor ne gre spregledati med izbiranjem poslovnega ali družinskega prevoznega sredstva.

Že na zunaj nova Insignia daje dober vtis. Malo so jo zašilili v primerjavi s staro, kar ji daje bolj (aero)dinamično silhueto, linije se lepo skladne. Notri pa je tako za voznika kot za potnike še bolje. Res udobno, tudi prostorno. Kako ne bi bilo pri teh zunanjih merah. Ampak še posebej pohvale so vredni sedeži. Spredaj se splača odriniti nekaj dodatnih stotakov za sedala z oznako AGR, ki so v obče med boljšimi. Udobna, izdatno nastavljiva, z dovolj stranskega oprijema, neutrudljiva. Tudi na zadnji klopi se sedi razkošno, otroške sedeže je prav otročje lahko vpeti v vodila isofix, ki niso skrita pod blagom, ampak lepo dostopna pod poklopci. Še dodatna prednost pa je v tem, da je mogoče srednje naslonjalo ločeno podreti in tako dobiti uporabno odprtino za prevoz česa daljšega, naj bodo to smuči pozimi ali palice za fižol poleti. Ob tem, da še vedno lahko precej normalno sedita dva potnika. Za klopjo pa se skriva še enormen in lahko dostopen prtljažnik – to je v bistvu petvratni avto, čeprav izgleda kot klasična limuzina. V glavnem, Insignia se izkaže za bolj uporabno kot bi mogoče sodil na prvi pogled. Velikost pa na ozkih parkiriščih vsaj malo pomaga obvladovati elektronika.

Vozniku tudi sicer, ne samo zaradi sedežev, res ni hudega. Če  že v začetku sprejme dejstvo, da je treba k izhodiščni ceni (po mojem najbolje opremi Innovation) dodati nekaj tisočakov za pri takem avtu skoraj obvezne sodobne dodatke. S tem merim tako na infozabavo kot na različna pomagala. Motorizacijo pa je vsaj na dizelski strani najbolje izbirati nekje proti vrhu ponudbe. Testni avto je imel dvolitrski motor s 125 kW (170 »konji«) in ročnim šeststopenjskim menjalnikom in se je izkazal kot zadovoljiv. Morda bi bil zadosten tudi 1,6-litrski s stotimi kilovati, vstopnemu z 81-imi pa bi se raje izognil. Nič pa ne bi imel proti zmogljivejši različici dvolitrskega (154 kW oz. 210 KM), ki je na voljo samo z osemstopenjsko avtomatiko in pogonom na vsa štiri kolesa (slednji je sicer na voljo tudi s to 170-konjsko varianto). S tem bi Insignia, ki se ponaša z oznako Grand Sport, v karavanski izvedbi pa Sports Tourer, še malo pridobila na tej oglaševani športnosti. S 170 »konji« gre hitro, če je treba, težko pa bi rekel, da zelo razburljivo. Podvozje dopušča nekaj dinamičnosti skozi ovinke in splošen vtis kar preseneča, to ni zgolj avto za premagovanje avtocestnih kilometrov. In če ima ročni menjalnik, še malo bolj kliče k večji vozniški angažiranosti. Zato samodejni ni nujen, razen če želiš radarski tempomat.  Kako je na bencinski strani ne znam povedati iz izkušenj, se pa na papirju zdi 1,5-litrski turbo motor dovolj zanimiv, tako s 140 ali 165 »konji«. Dvolitrski z 260-imi (4×4) pa bi moral sploh dati temu avtu dodatno dimenzijo.

Kot sem že namignil, je visokotehnološka oprema precej odvisna od tega, kaj kupec (oz. trgovec, ko avto vzame na zalogo) obkljuka med dodatnimi izbirami. Varnost s kamerami in tipali je že serijska, prav tako infozabavni sistem IntelliLink R 4.0, vendar brez navigacije. Ta je doplačljiva, enako kot dodatni barvni zaslon za voznika, projekcijski zaslon, sprejemnik DAB+, žarometi LED, bočno in prečno zaznavanje prometa in še kaj. In vsaj našteto bi seveda izbral, ker res pripomore k bolj sproščujoči, zabavni in varni vožnji. Pa seveda še ogrevane sedeže in volan, to je zame pozimi in tudi v hladnih pomladih ter jesenskih jutrih neprecenljivo.

Omenil sem že, da zelo pomaga parkirni pomočnik, ki je za moj okus eden boljših v nepremijskih avtih. Tako bočno kot vzvratno parkiranje je ob taki dolžini in širini ter ne najboljši vidljivosti ven, ki jo vsaj malce sicer popravi kamera,  lahko za marsikoga kar muka. Elektronski butler pa bočno avto spravi v parkirno mesto skoraj z eno potezo, na paralelna mesta pa z nekaj popravljanja, a nazadnje mu po navadi uspe. Koliko pomaga in razvaja radarski tempomat ne vem, ker ga z ročnim menjalnikom, kot rečeno, ni. Za pomoč pred odvijanjem na drug pas (»lane assist«) mi ni toliko mar. Saj ni napačna, ampak pogosto bolj v napoto na slovenskih cestah. Na avtocestah je seveda odlična. Trdoto podvozja in volana se da (spet ob doplačilu) nastavljati in to lahko pride prav pri žongliranju med družinskimi in samostojnimi potmi. Izjemni pa so žarometi s svetečimi diodami, ki svetijo res močno in tudi in znajo praktično vse prilagoditi sami. Barvni zaslon med merilniki je povsem v redu prikaz različnih informacij, od hitrosti  do »radia«, navigacije ali potovalnega računalnika. Ampak povsem zbledi ob res izvrstnem prosojnem zaslonu, ki bolj ali manj enake informacije, seveda v drugačni, prilagojeni podobi, navidezno projicira nekam pred motorni pokrov. Res eden boljših primerkov te tehnologije, brez kakršnega koli zrcala in z lepo grafiko. Toplo priporočam!

Osrednji zaslon in z njim povezan sistem iz oplov že poznamo, tu ni kaj dosti drugačen. Grafično in funkcijsko mi je všeč, malo pa uporabnostno, ker so nekatere izbire težke, denimo v telefonskem imeniku, in prevodi nerodni. Pomeni izklop pri klimatski napravi stanje ali ukaz? (da pomagam, pomeni izključeno). Pohvalno pa je, da za temperaturo in povezane zadeve, pa tudi za nekatere osnovne komande radia še ostajajo fizične tipke in gumbi. Seveda je prisoten Oplov sistem Onstar, ki ponuja možnost klica ob določenih željah. Vnašanje cilja v navigacijo je, še posebej, če se človek pelje sam, po tej poti med vožnjo res najlažje in z najmanj distrakcijami. Po novem je menda možna tudi rezervacija hotela ali parkirnega prostora, a tega nisem potreboval. Pa tudi ne vem, koliko je prilagojeno za Slovenijo. Vseeno, On star je občasno dobrodošla pomoč in pogovarjaš se z nekom, ki te dejansko razume.

Če rečem, da je Oplu s prejšnjo Insignio uspelo rešiti znamko, ne pretirava kaj dosti. Z novo pa je izdelal avto, ki izgleda sodobno in atraktivno, se dobro pelje, ponuja veliko razvajanja (če kupec doplača pravo opremo) in ima v paleti večji nabor motorizacije in tehnologije od večine neposrednih tekmecev. Ob tem pa je konkurenčen tudi cenovno, ne glede na nujnost dokupa določenih dodatkov, čemur pa se tako ali tako pri nobenem avtu ni mogoče izogniti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja