Opel Crossland X: Majhna embalaža nikakor ne pove vsega
Matjaž Ropret 18. oktobra 2017 ob 17:22

Nekaj trendov v avtomobilski industriji je že nekaj časa očitnih. Ponudba na račun enoprostorcev in karavanov gravitira v športne terence. Souporaba posameznih modelov pri različnih znamkah ni nič nenavadnega. In prenašanje tehnologije iz višjih razredov v nižje prav tako ne. Vse to lahko opazimo pri Oplovem Crosslandu X. Ta je v osnovi Peugeot 2008, a z dovolj karakterja, drugačne vsebine in pripomočkov, da ga nikakor ne gre kar tako odpisati kot zgolj še en avto v čedalje bolj natrpanem razredu mini družinskih SUV-jev.

Ali je to res terenec bi se dalo razpravljati. Zunajcestnih spospobnosti v slogu Mokke X pač nima in tudi oblika je nekje vmes med vsemi zgoraj naštetimi tipi avtov. Toda kam točno sodi je v resnici brezpredmetno. Bolj pomembno je, da je všečen, sploh spredaj. Medtem ko zdaj že značilna Oplova stranska letev, ki gre v loku od sprednjega do zadnjega konca ne bo nujno všeč vsakomur. Crossland X je tudi povsem drugačen od francoskega tehničnega botra, tako zunaj kot znotraj, zato se ga da šteti kot samostojno izvedbo. Modeli, ki se razlikujejo samo po značkah na nosu in volanu so precej manj zanimivi. In podobno na hitro spočeti derivati, kot je Renaultova izpeljanka Qashqaija Kadjar. V Oplu so se potrudili vdahniti svoj pečat in ohraniti vse tisto, kar je posebnost njihovih avtov.

To med drugim pomeni udobne, čeravno za moj okus rahlo preozke sedeže, infozabavni sistem Intellilink 4.0, sistem za pomoč vozniku OnStar, okusno oblikovanje notranjosti in še kaj. Če so že motorji enaki kot v francoskem izvirniku, je počutje povsem drugačno in enako velja za tehnologijo. Tu ni majhnega volana in ambient deluje bolj resno, nikakor pa dolgočasno. Omenjena infozabava z osrednjim zaslonom je podobna kot v Mokki X in malce manj napredna kot v novi Insigniji. V osnovi nikakor ni napačna, le nekaj dodatnega piljenja uporabniškega vmesnika bi potrebovala. V testnem avtu je vsebovala radijski sprejemnik DAB+ in navigacijo, v vsakem primeru sta na voljo platformi Android Auto in Carplay. Predvsem pri radiu bi bilo lahko preprosteje iskati postaje oz. posodabljati sezname digitalnih multipleksov, pa tudi skok v druge zvočne vire, denimo bluetooth, ni najhitrejši. A vse skupaj deluje in ko se voznik posebnostim privadi, ni težav. Zaslon je odziven, najbolje pa je izključiti samodejno prilagajanje svetlosti, ker traja dokaj dolgo, da ta po koncu predora ali kakšne sence spet postane dobro viden.

Prezračevanje ima gumbe pod zaslonom, kar vedno znova pohvalim. Je pa vseeno treba za določanje, od kod naj piha, pritisniti enega od teh gumbov in potem zadeve nastavljati na zaslonu. Spodaj je lahko ob vhodih USB še površina za induktivno polnjenje telefona. Uporabno za mobilnike, ki niso preveliki. Ob klasičnih merilnikih ima voznik na voljo preprost zaslonček s peščico podatkov potovalnega računalnika, med katerimi se ne najbolj priročno premika z vrtenjem zgornjega dela obvolanske ročice. Pomični tipki na volanu sta namenjeni spreminjanju hitrosti tempomata oz omejevalnika in glasnosti. Priporočam dokup prosojnega zaslona. Ta ni najbolj moderen, Insignia ima denimo precej bolj izpopolnjenega, brez pokončnega stekla in z bistveno lepšo grafiko, a tudi ta v Crosslandu X svoje poslanstvo opravlja dobro. Hitrost, prometni znaki, ki jih avto prepoznava, nastavitev tempomata ali omejilnika in napotki navigacije so optično tik pred motornim pokrovom, tako da sem večkrat prevozil precej kilometrov, ne da bi sploh pogledal na merilnike. To se mi tudi zdi glavna funkcija prosojnega zaslona, zato 400 evrov zanj res ni slabo porabljen denar.

Crossland X ima tudi nekaj varnostnih in asistenčnih sistemov, večinoma res takih za večjo varnost, ne za tehnološko igračkanje ali preizkušanje kakšne polavtonomne vožnje. Opozarjanje na prekoračitev črt je točno to. Kadar sem zapeljal na črto ali čeznjo sem zaslišal tik-tik-tik-tik. Popravljanja volana tu ni, piskanje pa je na srečo dovolj blago, da ni preveč nadležno. Že če bo pripomoglo vsaj k temu, da bo kakšen voznik več vkljapljal smernike, je namen dosežen. Samodejno ustavljanje je tudi prisotno, na srečo ga nisem rabil. Kamera za pogled nazaj vključuje še nekakšno perspektivo od zgoraj in skupaj z Oplovim klasično glasnim piskanjem na osnovi parkirnih tipal, je dovolj dobro poskrbljeno, da ne bi smelo biti nepotrebnih zaletavanj v droge, škarpe in podobne ovire. Tempomat je klasičen in deluje, zato o njem ni več kaj besedičiti. Niso pa bili klasični žarometi, ker so okolico osvetljevale sveteče diode. Kot po navadi pri tej tehnologiji lepo enakomerno, sem pa že videl kakšne močnejše sisteme. Ogrevanje sedežev in volana je pri Oplu že standardno in ga seveda toplo priporočam.

Nekaj zanimivosti je še med nedigitalno opremo. Zadnja klop je pomična, srednja tretjina naslonjala pa se lahko skoraj v celotni višini poklopi za precej veliko odprtino. V prtljažniku je zdaj že precej pogosto dvojno dno in kljukice za obešanje nakupovalnih vrečk. Čeprav dolžina prtljažnika ni rekordna, pa je višine kar veliko in prostora tako verjetno dovolj za manjšo družino. To velja tudi za notranjost avta, saj s sedenjem niti dolgonogi ne bodo imeli problemov ne spredaj ne zadaj. Prostorsko se mi mali SUV ne zdi kaj dosti slabši od karavanov nižjega srednjega razreda, čeravno je od njih 30 in več cm krajši. Tudi za zdaj upokojeno Merivo ne zaostaja, določene tekmece, kot je Captur, pa v tem pogledu verjetno prekaša. Ob tem, da ima seveda klasično zasnovo odpiranja vrat, ne tistega iz Merive, s čimer ni prav nič narobe. Testni avto je premogel še stekleno streho, kar je po svoje atraktivno, a kakšnega doprinosa v vsakdanjem življenju ne vidim.

Kaj pa vožnja? Sploh ni čutiti, da bi bil to majhen avto. Na lepem asfaltu gre zelo umirjeno, neutrujajoče. Če kaj moti, je to rahlo poskakovanje po luknjah in grbinah slabih cest, kar je najbrž posledica tega, da so nemški inženirji nekoliko učvrstili francosko osnovo, pa tudi dokaj nizkih gum za tak avto (215/50 R17). Kakšna druga izbira bi mogoče pripomogla k večjemu udobju. V ovinkih je nekaj nagibanja, ampak ob zmernih hitrostih ne preveč. Preizkušal sem 1,6-litrski dizelski motor s 120 »konji«, ki je več kot ustrezen. Če je treba, so pospeški konkretni, v navezi s šeststopenjskim menjalnikom pa tudi poraba dovolj nizka, brez naprezanja pod petimi litri in pol. Samo na začetku, preden se ogreje, je motor nekoliko robat in nima rad vožnje v nizkih obratih, potem pa se umiri je prav prijeten. Osebno bi sicer izbral močnejšo različico 1,2-litrskega trivaljnega bencinarja, ki je tudi zelo fin motor z ne dosti višjo porabo in osemsto evrov nižjo ceno, a okusi in potrebe so različni.

Crossland X z manjšimi zunanjimi merami kot jih ima petvratna Astra ponuja skoraj karavansko izrabo in uporabnost notranjega prostora. Tudi cena je podobna kot pri večji sestri. Skoraj popolno opremljen avto, kakršnega sem preizkušal, z rednim popustom stane 23 tisoč evrov (priporočena cena je sicer 25 tisoč). Kdor se odpove stekleni strehi in še kakšni malenkosti ter mogoče dizlu, se že bolj približa 20 tisočakov, kaj dosti nižje pa se brez resnih kompromisov glede opreme ne da. Zato si je treba odgovoriti, kaj več šteje. Klasične kombilimuzine in karavani imajo prednost v dinamiki in porabi, višji avti, kot je ta Nemec francoskega porekla, pa nudijo boljšo preglednost in podobno prostornost pri krajših merah, več prilagodljivosti, lažje vstopanje in še kaj. Oplov adut mogoče ne prinaša kaj drastično novega, je pa dobro zapakiran in bi ga uvrstil v ožji izbor v tem cenovnem (in velikostnem) razredu.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja