Matjaž Ropret 20. marca 2016 ob 09:00

Redko se pojavi telefon, ki ga je tako težko ovrednotiti skozi tehnične lastnosti (»specifikacije«), kot oneplus x. Vtis je že po nekaj minutah in tudi po mesecu (ali več) uporabe bistveno boljši, kot bi pričakovali glede na seznam vgrajenih delov in glede na ceno. Za malo pogumnejše je ta telefon najboljši nakup v srednjem cenovnem razredu.

Kitajski startup Oneplus med slovenskimi uporabniki pametnih telefonov nikakor ni neznanka. Že njegov prvi izdelek one (ena) je bil zaradi nizke cene in odličnih strojnih lastnosti precej priljubljen. Tako so mnogi nestrpno pričakovalo dvojko (oneplus 2), ki pa je zaradi nedodelanosti softvera – Oneplus je prešel z različice androida Cyanogen na lastno androidno preobleko oxygen os – vsaj na začetku nekoliko razočarala. Telefon pa s svojo velikostjo in maso tudi ni bil za vsakogar. Najnovejši x je namenjen precej širši populaciji, saj je manjši, tanjši, lažji, še malo cenejši (270 evrov brez poštnine, ki pa je zdaj menda zastonj). Skoraj iphonovski. Toda hkrati ga pri Oneplusu ne poskušajo primerjati z najboljšimi, tako kot dvojko, kjer so obljube dejansko večje od dobljenega. Pri modelu x kupec niti ne ve, kaj naj pričakuje, zato je potem pozitivno presenečenje še toliko večje.

Kdor pogreša dizajn prejšnjih iphonov, bo verjetno hitro vzljubil oneplus x. Reč namreč izgleda kot povečan in stanjšan iphone 4 (4s) s kovinsko stranico in stekleno zadnjo stranjo. Telefon tako na pogled, še bolj pa na otip navdušuje. Še vsakdo, ki ga je prijel v roke, je izrekel kakšno pohvalno besedo. Glede materialov, kakovosti izdelave ali samega občutka v roki. Moram pa priznati, da se po nekaj mesecih, ker telefona ne nosim v ovitku, že pozna, da ni več čisto nov.

Podobno kot oneplus 2 ima telefon na levi strani tipko za utišanje zvonjenj in obvestil – lahko so slišna vsa, lahko samo »prednostna« ali pa je telefon popolnoma tiho –, kar je v androidnem svetu edinstvena, a pogrešana lastnost. Žal pod zaslonom ni take tipke kot pri oneplusu 2, tako da je odpadel tudi čitalec prstnih odtisov. Navigacijske tipke niso niti osvetljene, a imajo dovolj veliko površino, da se uporabnik hitro navadi na pritiskanje na pravo mesto, tudi v temi. Steklena zasnova ima prav tako svoj minus – izjemno spolzkost. Niti ne toliko v roki kot na gladkih površinah. Na njih telefon kar drsi in je zato treba biti previden, da ne zdrsne nepričakovano čez rob in na tla.

Druga odlika poleg izdelave in občutka v roki je petpalčni zaslon amoled s polno visoko razločljivostjo (full hd). Kot zanimivost – odlično deluje tudi z rokavicami. Zaslon, pri katerem so točke dejansko izključene, kadar prikazujejo črno, so pri Oneplusu izkoristili za temnejšo temo uporabniškega vmesnika in prikaz informacij na izključenem zaslonu (podobno kot pri sistemu windows oziroma telefonih lumia, pa tudi prihajajočem galaxyju s7). Kar ustvarja svojevrsten učinek in celo nekoliko varčuje z baterijo. Nasploh je različica androida oxygen os ena bolj posrečenih, saj so razvijalci ohranili podobo in večino aplikacij Googlovega androida in k temu le dodali nekatere svoje možnosti. Kot so bližnjice z risanjem črk na izključenem zaslonu (o zažene fotoaparat, v vključi svetilko) in najbolj uporabljane aplikacije in stiki na zaslonu, levo od domačega.

Strojno je telefon na ravni lanskih dražjih modelov – v osnovi je pravzaprav prepakiran oneplus one. Procesor qualcomm snapdragon 801 je še vedno dovolj hiter za večino opravil, razen morda za najzahtevnejše igre, poleg tega se ne segreva pretirano. Za hitro delovanje pa precej pomagajo tudi trije gigabajti pomnilnika. Le fotoaparat s 13 milijoni točk je nekoliko slabši. Inženirji so se odločili, da ga bodo stlačili v tanko ohišje, kar je poslabšalo optiko. Na fotografijah je tako manj podrobnosti kot pri kakšnem zmogljivejšem, a tudi mnogo dražjem telefonu. V svojem cenovnem razredu se oneplus x fotografsko čisto dobro drži, vendar je to eno od področij, kjer ne presega pričakovanj. Še posebej pri snemanju videa, ki je brez dvoma najslabši del izkušnje. Že sama kakovost slike ni vrhunska, snemanja v 4k ni, še posebej pa razočara hreščeč zajem zvoka v hrupnih okoljih (na koncertih, …).

Podobno je pri trajanju baterije. Ni problema preživeti intenzivnega dneva, polnjenju vsako noč pa se mi uspeva izogniti le ob vikendih. Telefon tudi nima najboljše porabe v času mirovanja, kar kaže, da Oneplusove programerje čaka še nekaj dela z njihovim kisikom. Zanj in za določene osnovne funkcije (fotoaparat) sicer prihajajo redni popravki, toda telefon še vedno vztraja na androidu 5.1.1, na šestico uporabniki čakajo že kar nekaj časa. Telefon ima 16 GB prostora za podatke (v praksi okrog 11 GB), kar je lahko omejitev pri večjem številu aplikacij in predvsem iger, je pa mogoče svoje vsebine imeti shranjene na kartici micro sd, če v telefonu nimate dveh kartic sim. Podpora za to možnost je, vendar se je treba odločiti med eno kartico sim in razširitvijo pomnilnika ali dvema karticama sim (številkama).

Kljub nekaterim manjkajočim lastnostim in pomanjkljivostim oneplus x učinkovito in elegantno počne vse, kar danes telefon mora početi. Zraven pa še izgleda dobro in daje vrhunski občutek v roki. Za pol nižjo ceno kot modeli uveljavljenih znamk.

 

Tule je nekaj fotografij, posnetih s telefonom oneplus x.

Oneplus X camera samples

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja