Oneplus 5T: Kot dobro orodje
Matjaž Ropret 30. januarja 2018 ob 12:16

»Enako dober kot najboljši, ampak bistveno cenejši.« To je še naprej mantra, ki jo kitajska znamka Oneplus (del konglomerata BBK Electronics, kamor sodita še veliko večja Oppo in Vivo) in tudi zahodni mediji zelo radi širijo o telefonih s tem imenom. No vsaj z nerealnim sloganom o uničevanju vodilnih so nehali. Je pa že na pogled najnovejši model 5T podoben kot kakšen Huawei mate 10 Pro, prav tako po tehničnih lastnostih. Še največja razlika je v programski opremi. Kaj pa v uporabi? Hja, na prvo žogo tudi ni prav velika, a podrobnejši ogled razkrije več drobnih in tudi večjih razlik. Glavno razočaranje niti ni dejstvo, da Oneplus 5T v ničemer ni zares boljši od (dražje) konkurence. Prej ugotovitev, da nima več edinstvenega karakterja, ki je zaznamoval prvi dve generaciji. Ampak najprej malo več od evrskem oz. dolarskem pozicioniranju.

Cena je pak še naprej najbolj izstopajoča lastnost Oneplusovih izdelkov. Sploh na prvi pogled, saj se petsto evrov sliši veliko bolj vabljivo kot tisoč. Toda pri tem sem raje malo previden in primerjam primerljivo, pa tudi upoštevam, kako večina ljudi kupuje telefone. In kako pomembna jim je poprodajna storitev (garancija, servis). Primerjava z iPhonom X (in tudi ostalimi) je denimo nesmiselna, ker ima ta svoje kupce, ki jih samooklicani kitajski izzivalec niti najmanj ne zanima. Enako neprimerno je 5T postaviti ob bok drugemu mobilniku za tisočaka, Galaxyju Note8, ki ponuja marsikaj več. Pravi tekmeci so Galaxy S8+, Huawei Mate 10 Pro, LG V30 in podobni. Ti resda v prosti prodaji stanejo nekje med 800 in 900 evri (a se cenijo, še posebej prvi, ki ga bo kmalu nasledila devetica), toda cena z vezavo pri operaterjih ni dosti višja od 499 ali 569 evrov, kolikor je treba neposredno pri proizvajalcu odšteti za 5T. Telefon je sicer mogoče kupiti tudi drugje, na primer v trgovini Gearbest, kjer s tem pomagaš tudi Tehnozvezdju. Cena je mogoče ob upoštevanju uvoznih dajatev kakšen evro višja, zato pa gre pri takem nakupu v tej trgovini vsaj dvajset evrov v dobropis za naslednjič (rdeč 128 GB je trenutno s kodo tbhs5t na voljo za 467 evrov). In ker je kupovanje telefonov pri operaterjih še vedno prevladujoča praksa – saj, zakaj ne, če alternativnih naročnin brez vračunane »subvencije« skorajda ni -, Oneplusi pa so na voljo samo po spletu iz tujine, kamor je treba reč tudi poslati v morebitno popravilo, to pač ne morejo biti množični modeli. Za določene tipe kupcev pa so nedvomno zanimivi. Na primer za uporabnike operaterjev, kot sta Bob ali HoT, ki ne prodajata telefonov z vezavo. In pa seveda za tiste, ki jim živce parajo preobsežne in neokusne androidne preobleke vodilnih proizvajalcev.

Osebno se mi z uporabniškega stališča novinec zdi zanimiv predvsem zaradi sodobne zasnove z minimalnimi robovi okrog zaslona, zmogljivih internalij in programske opreme, ki je precej blizu čistemu Androidu. Žal pa ni niti malo poseben za oko in dlani. Oblika je generična, tako ali tako povzeta po najmanj enem Oppovem modelu, v ničemer izstopajoča. Izdelava je čisto v redu in tudi občutek med uporabo ni napačen, telefon ne drsi pretirano in zelo diskretno nabira prstne odtise, mogoče malo moti kar precejšnja izboklina za dvojni fotoaparat. Kovina tudi ne oddaja zoprnega hladu in robovi so lepo zaobljeni, da nič nikamor ne tišči ali reže. Toda nekaj manjka. Ni tistega pridiha žlahtnosti, ni dlanem prijetnega stekla ali prefinjenih linij. Vem, to je verjetno trpežnejši telefon za padce, in steklene jabolčne ter korejske telefone večina tlači v ovitke, pa vseeno me 5T s pojavo in občutji nekako ni razvnel. Enica je denimo imela zadnjo stran z edinstveno imitacijo brusilnega papirja, ki se zdaj vrača v posebni izdaji, ampak večina kupcev bo verjetno pristala pri točno taki črni izvedbi, kot je bila moja preizkusna. In ta je medla, neizrazita siva miš. Zadnja preostala edinstvena zunanja lastnost je tako pretikalo za utišanje, kar je v androidnem svetu velika redkost. V podzavest mora preiti zavedanje, da je tam, potem pa ga prst pred sestankom ali predstavo sam premakne navzgor ali na pozicijo ne moti ali na popolno tišino.

Na pogled telefon ni dosti drugačen kot denimo Huawei Mate 10 Pro.

Še dobro, da med uporabo telefon pušča precej boljši vtis kot s postavo. Tako s hitrostjo, še bolj pa z lepim zaslonom OLED in njegovim močnim platem prilagojenemu uporabniškemu vmesniku. Že leta se sprašujem, zakaj je proizvajalcem na teh zaslonih, ki dajejo res pravo črno, v tako veselje ozadje v glavnini sistema in aplikacij pustiti belo. V Oneplusu so malo bolj pomislili in so v nastavitve dali možnost izbiranja svetle ali temne teme (privzeta je svetla). Ko uporabnik spremeni v temno, vsa ozadja, od nastavitev in obvestilne površine do imenika, sporočil, galerije in vsega ostalega »sistemskega«, postanejo povsem črna. Kar za moj okus izpade naravnost fantastično. Že skoraj samo po sebi razlog za uporabo takega telefona, ne glede na vse ostalo. Da bom čisto pošten, tudi pri Huaweiju ali Samsungu se da nastaviti temo s črnim ozadjem, samo nekaj več dela to zahteva, pri Oneplusu je dejansko stvar enega »klika«.

V Oneplusu so znali dobro izrabiti črnino zaslona.
Vendar je treba črno temo vključiti v nastavitvah. Priporočam!

Pa tudi sam zaslon je kakovosten, verjetno po izvoru iz iste ali podobne serije, kot jih je za Mate 10 Pro pri Samsungu zakupil Huawei. Ločljivost, razpotegnjeni Full HD (1080 x 2160), kontrasti in barve so dobri. Mogoče je pri barvni kalibraciji Oneplusu celo uspelo bolje zadeti kot kitajskemu konkurentu. Še posebej z možnostjo DCI-P3, ki je ravno nekje vmes med pretirano saturirano privzeto nastavitvijo in precej bledo kalibracijo sRGB. Zunaj, na soncu ekran ni prvak, kot tudi sicer ne, a dovolj spodoben, da ne moti. Njegovo razmerje 2:1 pa se obnese enako kot pri vseh ostalih. V osnovi super, ker je vidne več vsebine – večina aplikacij in spletnih strani je pač prilagojena pomikanju navzdol – in ker videi niso ujeti med štiri stene (robove), ampak malo bolj zadihajo. Toda nekaj aplikacij še ni prilagojenih, zato so prisotni ali črni robovi ali navigacijske tipke ali oboje.

Oneplus je bil prvi po Applovi predstavitvi desetice, ki se je pohvalili, da ima prav tako vgrajeno prepoznavo obraza za odklepanje. Kar pa je izvedel povsem programsko, brez kakšnega namenske in vesoljske tehnologije. Nobenega dodatnega tipala, projektorja ali česar koli niso vgradili, uporabili so zgolj sprednji fotoaparat, in presenetljivo rezultati sploh niso slabi. Znotraj v dobri svetlobi odklepa v hipu. Dokler sem telefon držal koliko toliko naravnost pred sabo. Sklanjanje nadenj ni bilo vedno tako uspešno. Celo na zatemnjenih hodnikih je pogosto delovalo, v čisti temi pa seveda ne. Pač ni trikov z infrardečo svetlobo, ki jih premore iPhone X. Tudi zunaj je bilo malo manj uspeha, a še vedno kar precej. Sonce niti ne nagaja toliko kot so v tem času, kljub (pre)toplemu januarju ovira kape, ovratniki in še kaj. Poleti bi bila pa sončna očala, zato se je bolje zanašati kar na čitalnik prstnih odtisov, ki je tudi ekstremno hiter in še precej bolj zanesljiv. Pa tudi edini uporaben za odklepanje aplikacij, prepoznava obraza spusti samo mimo zaklenjenega zaslona. V mobilno banko pač ne, je vse skupaj premalo dodelano in varno.

Danes vsi dražji telefoni znajo posneti kakovostne fotoagrafije, razlike so predvsem v barvah, kontrastih in podobnem.

Zelo veliko pozornosti so na predstavitvi namenili še fotoaparatu, pa mu je dajmo še mi. Vsaj zadnjemu, dvookemu, sprednji je precej bolj običajen in svojo vlogo opravlja po pričakovanjih. Dobro za ovekovečenje spominov, seveda pa malo premalo ostro in tehnično dovršeno za kakšne resnejše povečave. Dvojni objektiv na zadnji strani pa je hecna kombinacija. Osnovno tipalo s 16 milijoni točk je v službi veliko večino časa, za zelo temne prizore pa naj bi ga nadomestilo drugo, z dvajsetimi milijoni (manjših) točk, ki pa jih algoritmi združijo v večje in tako pridobijo več svetlobe. Zakaj tega ne bi mogli z glavnim (ker bi bila ločljivost prenizka?) ni čisto jasno, ampak preveč se v podrobnosti in razmišljanje snovalcev telefona ne bom spuščal. Bolj pomembni so rezultati. Ti pa so večino časa dobri, včasih zelo blizu najboljšim, nikoli pa izjemni. Tule je galerija s posnetki v polni ločljivosti.

Hiter in nepozoren ogled fotografij, posnetih s tem telefonom, bo vzbudil podobna opažanja kot pri večini mobilnikov, ki stanejo vsaj toliko kot Oneplus 5T. Nivo je zdaj že tako visok, da vse izgleda zelo solidno in predvsem zelo podobno. Velikih razlik ni, manjše pa se pokažejo ob bolj natančnem preučevanju. Tako tudi tu velja, da je podrobnosti na motivih približno enako kot pri vseh konkurenčnih izdelkih. Z načinom HQ jih je mogoče še celo nekaj več, ker sistem zlepi več posnetkov v enega, a takrat odpade HDR, zato je v marsikaterih svetlobnih razmerah rezultat v bistvu slabši in se je bolje držati klasičnega načina s samodejnim HDR-jem. Vseeno najboljši (iPhone X, Mate 10 Pro) zajamejo še malo kakovostnejše posnetke. Predvsem premorejo malo večji dinamični razpon, še posebej iPhone pa tudi precej bolj naravne in uravnotežene barve. Pri Oneplusu vse skupaj pogosto preveč vleče na zeleno. Kdaj točno aplikacija preklopi na drugo tipalo, je skoraj nemogoče vedeti, opazno pa je, da se v slabi svetlobi skoraj vsi dražji konkurenti bolj izkažejo. Motivi so hitreje neostri (»premaknjeni«), presvetlitve okrog luči večje in tako naprej. Zdi se, da so poskusili malo umetno zakriti določene pomanjkljivosti, ali pa so preprosto slabši pri prenosu signala s tipala v končne posnetke. Verjetno oboje vsaj delno drži. Kar solidno jim je uspelo skopirati »portretni« način, ki tudi uporablja obe tipali, da izlušči, kaj je v ospredju in zamegli ozadje. Tega ne počne spektakularno dobro, a podobno kot vsi ostali. Dvakratna povečava, ki jo ponuja aplikacija, pa je pač digitalni zum, ki je uporaben predvsem za to, da lahko kaj pokažem na družabnih omrežjih, za kaj dosti drugega pa ne.

Barvne zablode so pri videu manj opazne, pa tudi nasploh je ta kar soliden. Nekoč je Oneplus mučil tako zajem zvoka (v hrupnem okolju) kot umirjanje slike, a ti časi so večinoma minili. Čeprav sta seveda Apple in Samsung glede tega še vedno spredaj. Enako kot pri fotografijah se tudi pri videu da opaziti slabšo dinamiko. Foto-video aplikacija ni ena mojih ljubših. Je preprosta za uporabo, ampak lahko bi ponujala več možnosti. In pri zajemanju selfijev s časovnikom sem se zapletel v zanko, ko se je odštevanje vedno znova sprožalo in ga nisem mogel izključiti, dokler mi ni enkrat ob rokohitrskem pritiskanju končno uspelo. Potem se to pustil pri miru. Fotografsko je tako Oneplus 5T dober, ga pa vsi, s katerimi se hoče primerjati, prekašajo tako v kakovosti kot v uporabniški izkušnji.

V slabi svetlobi fotoaparat malo zaostaja za najboljšimi.

Pogosto slišim mnenja, da preobsežne spremembe v Androidu, ki jih izvajajo Huawei, LG ali Samsung, upočasnjujejo telefone in skrajšujejo čas trajanja baterije. Oneplus 5T res deluje zelo gladko, brez zatikanja, a enako lahko rečem tudi za Mate 10 Pro, V30 in Galaxy S8(+), bistvenih razlik ni. Če se je nekje fotoaparat zbudi desetinko sekunde hitreje, je to nezaznavno. Pri bateriji pa je vseeno največ odvisno od kapacitete. In ker je ta enaka ali podobna, za kakršno sta se odločila tudi LG in Samsung, je tudi trajanje nekje na isti ravni. Dovolj za celo dan mučenja, mogoče ob lažji uporabi še kaj ostane, nedvomno pa premalo za dva dni, kolikor se da iztisniti iz trenutnega baterijskega prvaka med dražjimi Mate 10 Pro. Pri tem Huawei poleg večje kapacitete še agresivneje ustavlja zaledne procese in aplikacije. Ker je 5T kovinski, brezžičnega polnjenja kajpada ni.

Nakazal sem že, da ta reč na določenih področjih zaostaja za res najboljšimi, čeprav naj bi jim bila enakovredna. In potem so tu še kakšne dodatne malenkosti, kjer se pokaže manjša izpopolnjenost. Ker si konkurenca ob višji ceni, ki jo lahko zaračuna – pri taki Oneplus ne bi prodal nič – tudi lahko privoščijo boljše komponente in več dodelav. Zvočnik je samo eden, klasično nameščen na spodnji strani, medtem ko si zdaj mnogi konkurenti tudi pri glasbi in videu pomagajo še z zgornjim, ki je sicer namenjen pogovorom, in tako pridobijo nekaj visokih frekvenc ter stereo učinka. Pa tudi ta edini je prej povprečen kot da bi se lahko kitil z izjemno zvočno kuliso ali vsaj glasnostjo. Manjkajo vedno prisotna ura in obvestila na zaslonu (always-on display), kar bi moralo biti pri tehnologiji OLED nekako samoumevno, saj ne porablja skoraj nič baterije, je pa uporabno. Hitro polnjenje deluje samo s priloženim polnilnikom (Dash) in kamera za 360-stopinjsko snemanje mi denimo na tem telefonu sploh ni hotela delovati, ker je očitno luknja za priključek USB-C ravno toliko pod kotom, da ni bilo popolnega stika.

Kljub vsem naštetim težavicam, nanje roko na srce niso imuni niti ostali, bi ta telefon kar z veseljem uporabljal zaradi sistema Oxygen OS. Škoda je edino, ker temelji še na Androidu 7.1.1, ne na 8.0, vendar ta menda prihaja kmalu. Izgled sistema je res lep, še posebej v temni različici, aplikacije pa dokaj minimalistične, ampak zaradi tega pregledne in enostavne za uporabo. Kljub želji po čim manjšem podvajanju, je prednaložena denimo Galerija, kar pa pozdravljam, ker ne zagovarjamo vsi uporabe Google Foto. In škoda je, da niso namestili še kakšne aplikacije za e-pošto. Tako je treba uporabljati kar tisto za Gmail ali se zateči k Outlooku ali kakšni drugi s tržnice. Zaslona Shelf, levo od »domačega« nisem kaj dosti uporabljal, so pa tam najbolj pogosti stiki, aplikacije, vrstica za zapiske in še kaj. Dediščina prvih Oneplusov ostajajo bližnjice z risanjem po izključenem zaslonu, tako je mogoče hitro priti v fotoaparat, vključiti svetilko in še kaj. Ampak to niti ni tako zelo priročno. Za fotoaparat je na primer precej hitrejša bližnjica dvakratni pritisk na tipko za vklop telefona. In večinoma takrat, ko telefon primem v roke, že podzavestno vključim zaslon, potem pa se sproži prepoznavanje obraza. Ali pa prislonim prst na čitalnik in prav tako odklenem zaslon. Zato možnost za te bližnjice povsem zgrešim. Vseeno, Oneplusov Android bi moral biti zgled za vse ostale.

Novi 5T je brez dvoma najboljši Oneplusov telefon do zdaj. Toda meni najljubša še naprej ostajata čisto prvi 1+1 in mali, elegantni X, ki pa je bil samo enkratna deviacija v nižji zmogljivostni razred. V zasledovanju čim manjšega zaostanka za najboljšimi ob ohranjanju cenovne prednosti pred njimi, so v podjetju zapostavili inovativnost pri obliki in materialih. Hkrati pa nimajo naprednejše tehnologije. Zato od tam dobivamo zelo dobre, ne pa tudi zelo atraktivne telefone. Še vedno ostajajo priporočljiv nakup, a glede na to, da je skoraj treba poseči po 128-gigabajtni različici, saj osnovnih 64 GB (reže za pomnilniško kartico ni!) lahko hitro postane pretesnih, cena ni več tako zelo nizka.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja