Matjaž Ropret 28. junija 2016 ob 21:29

Težko je prodreti in uspeti, še posebej v tako nagnetem prostoru, kot je trg pametnih telefonov. Še težje pa je potrjevati svojo kakovost in se obdržati med relevantnimi proizvajalci. Kitajski startup Oneplus je v dveh precej turbulentnih letih to dobro občutil. S tretjim izpostavljenim modelom (če odmislimo nižjerazredni, prepakirani Oneplus X) mora dokazati, da sodi zraven.

Kolikor je bil ena plus ena pozitivno, je bil ena plus dve negativno presenečenje. Po naduspešnem debiju, vsaj kar se tiče izdelka, vse ostalo z vabili in marketinškimi neumnostmi je druga zgodba, smo lani pričakovali še več. In dobili manj. Dvojka je bila debela, pregrevala se je, slabo je prepoznavala prstne odtise, še vedno ni znala snemati lepega videa z razločnim in čistim zvokom, pa tudi fotke niso bile nič posebnega. In vsaj na začetku jo je preganjalo kup hroščev v kisikovem androidu (Oxygen OS). In ker je proizvajalec še vedno vztrajal pri nesmiselnem sistemu vabil, cena je zrasla v primerjavi z enico, trditev, da bo telefon boljši kar od letošnjih, ne samo lanskih najboljših modelov (2016 flagship killer), pa je bila slaba šala leta, se je direndaj okrog Oneplusa precej polegel. In letos tako ni bilo kaj dosti govora in curljanja pred razkritjem trojke, ker nihče ni vedel, ali si lahko obeta res spodoben izdelek. Všečni X je dal nekaj upanja, ampak vseeno ni bilo čisto jasno, ali je mlada kitajska firma sposobna dati od sebe nekaj res dodelanega. Kot vse kaže, je.

Oneplus3spredaj1

Trojka je na pogled in na otip precej drugačna od prvih dveh adutov Oneplusa. Ohišje je scela kovinsko, sprednje steklo se lepo steka v rob (obod telefona), linije so prefinjene, zaobljenost ravno pravšnja, telefon je lažji in tako ni več neprijetnega zajedanja v dlan ob daljši uporabi. Od daleč, sploh z zadnje strani bi se zadevo dalo zamešati s kakšnim drugim modelom (na misel mi pride Huawei Mate S, pa tudi kakšen htc), so pa v detajlih razlike in noben od vizualno podobnih telefonov nima tako opazne izbokline fotoaparata (v slogu Galaxyja S6). Hrapava zadnja površine je odšla v zgodovino, zdaj je telefon gladek, na srečo pa ne spolzek. Brusilni papir je na voljo samo še na enem od vsaj petih ovitkov, ampak za moj okus ni najbolj prijeten, ker hrapavost doda tudi ob strani, ne samo zadaj. Telefon je malce večji Galaxy S7 Edge, predvsem širši, dolžina je enaka. Je pa ravno še na meji sprejemljive velikosti, debeline in mase, ne presega je, kot recimo Nexus 6P.

Kako izstopati z neizstopanjem?

Za op3 lahko mirno zapišem, da v ničemer ne izstopa. Kar pa ni nujno kritika. Edina lastnost, ki je vsaj v specifikacijah nekaj posebnega, je 6 GB vgrajenega delovnega pomnilnika. Kar pa se nikjer ne pozna, S7 s štirimi gigabajti hitreje preklaplja med aplikacijami. Ampak se zdi, da izstopanje ali prekašanje kogar koli letos niti ni poanta. Potem ko je podjetje dve leti obljubljalo preveč, se je zdaj povleklo nazaj. In tako je mogoče na trojko gledati kot na izdelek za 400 evrov. Glede na to ceno in na pretekle izkušnje niti nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. Zato me je telefon s svojo pojavo, delovanjem in vsem pozitivno presenetil. Njegov glavni adut je dobra zaokroženost za to ceno, nihče ga ne bo kupil, ker bi z njim dobil nekaj, česar pri konkurenci ne bi. Stikalo za utišanje na levi strani, ki je dobrodošlo, samo spomniti se je treba nanj, ne šteje.

Kar pa kupec vseeno dobi, je dobro delujoč telefon, ki ga pri nobenem od opravil ne bo zelo razočaral. Nasprotno, večino časa ga bo razveseljeval, če se ne bodo sčasoma pokazale kakšne pomanjkljivosti, ali pri kakovosti uporabljenih materialov (X je pokazal, da steklo ni povsem na nivoju boljših telefonov uveljavljenih znamk) ali pri nadgradnjah, ki nikoli niso bile močna plat Oneplusa, ali še pri čem tretjem. Qualcommov procesor Snapdragon 820 je zlahka dovolj zmogljiv, pomnilnika je preveč, imam pa občutek, da ga sistem (še) ne zna naslavljati v celoti. In tudi optimizacija ni najboljša, ker se drugi telefoni z enakim modelom procesorja (htc 10, LG G5, …) bistveno manj segrevajo, kot se Oneplus 3. Grafično zahtevne igre niso problem, ker je zaslon Full HD, ne QHD kot pri večini dražjih modelov take velikosti.

Okrog zaslona je bilo napisanega že veliko, nekateri trdijo, da je obupen, šef Oneplusa ga brani. Moje oči bi rekle, da je resnica nekje na sredi. Če ne bi večino časa zrle v jasnino podobno velikih zaslonov QHD (2K), se sploh ne bi pritoževale. Čeprav je matrika pentile, kar pomeni, da je za dve od treh barv polovica manj podtočk in je tako efektivna ločljivost še malo nižja kot 1080 x 1920, besedilo ni opazno nazobčano. In tudi fotografije in video so izrisane lepo. Je pa font večji kot pri zaslonih s 1440 x 2560 točkami, in razlike v čistoti prikaza se opazijo, če daš telefona skupaj. Tudi barvno zaslon zaostaja. Že res, da je vrste amoled, ampak niti približno ni tako živahen in saturiran kot pri samsungih, pa tudi Nexusu 6p. Barve so precej bolj blede, neizrazite. Nisem pa opazil večje barvne nepravilnosti. Malo res vse skupaj vleče na modro, ampak zelo blago. Na soncu je zaslon kar dobro viden, ampak niti tam ni med najboljšimi. Podobno je z zvočnikom na spodnji strani. Ni ravno hi-fi, je pa kar glasen.

Ena glavnih težav lanskega telefona je bil silno nezanesljivo prepoznavanje prstnih odtisov. Z navdušenjem sporočam, da je letos veliko, veliko bolje. Pravzaprav odlično. Tipalo pod zaslonom takoj prepozna prst in odklene telefon, med celotnim testiranjem je mogoče zatajilo vsega skupaj petkrat, ko sem prst malo preveč optimistično nanjo postavil pod čudnim kotom. Tudi kot tipka domov se to tipalo dobro obnese.  Njej, pa tudi drugima dvema na desni in levi je mogoče nastaviti bližnjice, če nanje tapnemo dvakrat ali jih pridržimo dlje. Zagon fotoaparat na dvoklik tipke domov v samsungovski maniri je bila tako ena od prvih zadev, ki sem jih nastavil.

Končno fotoaparat na nivoju

IMG_20160621_164117Hja, fotoaparat. Najšibkejša točka vseh Oneplusov do zdaj. Ne samo za fotografiranje, tudi (v bistvu še posebej) za snemanje videa. Na srečo je proizvajalcu prav tu uspel največji korak naprej. Fotoaparat je hiter. Res hiter. Takoj se zažene in obdelovanje fotografij je (končno!) hipno. Ne glede na to, ali je vključena opcija HDR ali HD (pri prvi aplikacija združi več posnetkov za večji dinamični razpon, pri drugi pa za večjo jasnost oz. več detajlov), ni treba ničesar čakati. V ročnem načinu je celo na voljo nekaj nastavljanja parametrov in zapisovanje v surove datoteke (RAW). Ampak, najbolj pomembni so rezultati. Ti pa res niso slabi. V Oneplusu so uporabili kakovostno Sonyjevo tipalo, očitno tudi dovolj dobre leče in ostalo, kar da fotografije, ki po podrobnostih (skoraj) ne zaostajajo za najboljšimi, kot je Galaxy S7 (Edge). Kjer se vidi razlika, je v reprodukciji barv in v dinamičnem razponu (med svetlimi in temnimi deli motiva). Ta je pogosto opazno manjši. Oneplusi so že od prvega naprej znali snemati video 4k, niso pa imeli ustreznega snemanja zvoka. Zdaj se vendarle tudi zvok v hrupnem okolju na posnetkih sliši kolikor toliko uporabno, ne kot eno samo hreščanje. Pa tudi kakovost videa je kar solidna.

IMG_20160621_095028 IMG_20160621_104353

Podobno kot hitrost fotoaparata tudi trajanje baterije nikoli ni bila odlika Oneplusov. Trojko sem brez problema gnal do skrajnih meja in energijskega soka ni zmanjkalo pred večernim polnjenjem. Dveh dni resne uporabe ne bi dosegel, dan in pol pa brez težave. In priloženi hitri polnilnik (dash) dejansko poskrbi, da števec pride od 15 nazaj na 100 odstotkov v tričetrt ure. Ni pa brezžičnega polnjenja, ki ga očitno resno zagovarja samo še Samsung, ostali več poudarka dajejo hitri žični polnitvi in kovinskemu ohišju. Lanske dvojke ni bilo mogoče priporočiti kot dolgoročni telefon že zaradi tega, ker ni imel brezstične tehnologije NFC. Že res, da v Sloveniji različna plačevanja s telefoni (android pay, samsung pay, masterpass, …) še ne delujejo, ampak mogoče bodo, še preden bo čas za zamenjavo telefona. In že zdaj se da po Ljubljani prevažati in parkirati z Urbano na telefonu, ki seveda temelji na tehnologiji nfc. Poleg tega je Oneplus je že nekaj časa (od lani ;)) dovolj resen, da vključi vse za Evropo relevantne frekvence, kar pomeni, da LTE lovi povsod, kjer je signal. Marsikateri kitajski telefon še vedno nima podpore za 800 MHz ali kakšno drugo frekvenco in se lahko njegov uporabnik na podeželju poslovi od hitre povezave v internet. Mogoče bo kdo pogrešal režo za pomnilniško kartico, ampak vgrajenih 64 GB, od tega prostih približno 53 GB, bo verjetno zadoščalo večini kupcev v tem cenovnem razredu.

Oxygen OS je v bistvu googlovski android z nekaj dodatki. Kitajski razvijalci so se brez dvoma malo zgledovali po ameriških, ki spravljajo skupaj bolj znani Cyanogen, android na prvem Oneplusu, dokler se podjetji nista sporekli. Dodatne možnosti so v glavnem v nastavitvah, v prilagajanju tipk pod zaslonom, prikazu ure na drugače izključenem zaslonu (kot stari dobri Nokijin ošvrk) in potezah za vklop fotoaparata ali svetilke (če uporabnik nariše o ali v po izključenem zaslonu). Dodatki so še v dodatnem domačen zaslonu z najbolj pogosto uporabljanimi bližnjicami in nekaterih podvojenih aplikacijah – za galerijo ali za muziko. Brez kakšnih posegov in trikov kot na nexusovskem androidu je mogoče tudi spremeniti temo (ozadje menija za obvestila in bližnjice in nastavitev) v črno. Različica androida je 6.0.1, varnostnih popravkov zanj pa 1. junij 2016, torej najnovejših. Lepo bi bilo, če bi Oneplus to vzdrževal tudi vnaprej. Oxygen OS mi je v splošnem všeč, ima koristne izboljšave čistega androida, lahko pa bi mu dodali še nekaj več možnosti prilagajanja domačega zaslona in razdelka z aplikacijami.

Za oneplus 3 je precej lažje reči, kaj je, kot za predhodnika, ker je bolj ali manj konec pretvarjanja in napihovanja. Kitajcem je uspelo izdelati nadomestek vrhunskega telefona »za reveže«. Za varčne, če hočete bolj politično korektno. Reč je s 400 evri (brez poštnine) polovico cenejša od galaxyja s7 edge in čeprav seveda je manj napredna, ni nujno dosti slabša. Večina uporabnikov z njim ne bi bila dosti manj zadovoljna kot s Samsungovim telefonom. Kar je verjetno najboljši kompliment za tak izdelek.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja