Nokia 8 ni tehnološka prvakinja, je pa simpatična in obetavna
Matjaž Ropret 8. septembra 2017 ob 10:10

Prva trojica androidnih telefonov obujene znamke Nokia je bila sicer zanimiva v svojem cenovnem razredu, vobče pa ni prinesla česa markantnega. Zato so navdušenci in radovedneži čakali na nekaj zmogljivejšega. Prva taka novost je Nokia 8 in čeprav ni povsem v trendu, ki ga narekujejo dražji Samsungi in LG-ji ter ga bo kmalu privzel še Apple, je po prvi uri ali dveh uporabe nikakor ne bi odpisal.

Res je, zaslon ne pokriva celotne sprednje strani. A pod njim so tipke za upravljanje in čitalnik prstnih odtisov, tako da je v resnici neizkoriščen prostor samo zgoraj. Vseeno pa reč ni prevelika in deluje tudi precej tanko in lahko (očitno ima zelo dobro razporeditev mase), tako da je ni problem držati in uporabljati enoročno. Tudi zaradi lepo zaobljenega ohišja. Od barv sta mi všeč obe nesvetleči, modra še bolj kot srebrna, sijoči pa delujeta rahlo pretirano, kičasto, in po hitrem postopku zbirata prstne odtise. Podobno kot HTC U11 in Honor 9.

Sam zaslon izgleda lepo in tudi obljube o izjemni svetilnosti niso kar tako. Nima sicer barvne nasičenosti AMOLED-a, a se mi zdi, da je med LCD-ji zagotovo boljši od povprečja. Glede na ceno bi tudi moral biti. Vtis je še toliko boljši zaradi čiste različice Androida (7.1.1) z Googlovo minimalistično estetiko. Na izključenem zaslonu pa se prikazujejo ura in ikone za obvestila (»always-on display«), kar smo pri cenejših nokiah 3, 5 in 6 pogrešili. In deluje tudi dvojni trepljaj po zaslonu za njegovo zbujanje. Čeprav je to ob hitrem odklepanju s prstnim odtisom rahlo odveč.

Najbolj sem se med tem prvim testom osredotočil na foto-video zmožnosti finsko-kitajske osmice. Posebej zaradi oznake Zeiss na objektivu, a tudi nekaj drugih obljub iz podjetja HMD Global, ki razvija telefone Nokia, se mi zdi vrednih resnega preizkusa. Najprej glede kakovosti fotografij. Ker sem imel na voljo samo bolj ali manj temačne razmere, so moji vtisi zelo nepopolni. Fotoaparat vsekakor obeta, nisem pa prepričan, da je povsem na istem nivoju kot najboljši Samsungovi, Pixli in podobni šampioni zadnjega leta.

Nekateri posnetki so bili občutno manj ostri kot jih je zajel moj Galaxy S7 edge, čeprav vseeno niso bili za odmet. Tale, ki ga objavljam za primerjavo, pa kaže zelo različna pristopa teh dveh aparatov. Na prvi pogled se Samsungova fotografija zdi veliko boljša, svetlejša.

Toda podrobnejši pogled razkrije, da je v bistvu že skoraj presvetljena (fotografije na steni zadaj) in z nekaj obdelave je tudi Nokijina povsem dovolj svetla, v njej pa je vsaj enako, če ne celo več detajlov. Razlika je v tem, da Samsung dvigne občutljivost tipala na ISO 640 in s tem skrajša čas osvetlitve na 1/50s, saj ima tudi zaslonko f/1,7. Ker pa je očitno kombinacija tipala, objektiva in obdelave signala odlična, kljub večji vrednosti ISO v fotografiji ni kaj dosti šuma. Pri Nokiji 8 je ISO 250 in skupaj z zaslonko f/2 to da čas osvetlitve 1/17 s. Ravno še dovolj kratko, da posnetek s pomočjo optičnega umirjevalnika ni stresen.

Vsak od obeh telefonov ima svoj pristop, a Nokia 8 kljub rahlemu zaostanku obeta.

Samsung vtis večje ostrine doseže tudi z že kar pretiranim ostrenjem robov (angl. sharpening), ki ga pri konkurentki ni opaziti. Vsak pristop ima svoje zagovornike, za konkretnejšo oceno pa vsekakor moram osmico preizkusiti na daljši rok in v bolj vsakdanjih razmerah.

Posnel sem tudi nekaj obojnikov (bothiejev), ki jih HMD propagira kot unikatno zmožnost tega telefona. S to funkcijo sta na isti fotografiji ali videu pogleda z obeh fotoaparatov, zadnjega in sprednjega (vsak kvadratno na svoji polovici). Zadeva je mogoče zanimiva, čeprav vseeno malo na silo, ker tisto, kar je zadaj, v resnici nima dosti zveze s tistim, kar je spredaj. In teh fotografij tule za zdaj ne bom objavljal.

Precej bolj zanimivo je snemanje videa na tej napravi. Sam video v temačnejšem prostoru izgleda podobno kot fotografije. Malce temen (če sem se odrekel 4K je bil za odtenek svetlejši), a zato z ohranjenimi svetlejšimi deli in detajli, pa tudi s kar nekaj šuma. Kar pa naj bi bila izstopajoča lastnost, je zvok. Več mikrofonov in ekspertiza ekipe, ki razvija 360-stopinjske kamere Ozo, ne bi smelo biti zaman. Prepuščam vsakemu, da presodi sam, toda meni se zdi zvok na tem prvem posnetku zelo čist in tudi nekaj stereo ali prostorskega učinka daje. Vsekakor dobra popotnica za snemanje glasnih koncertov.

V vse ostalo sem bom poglobil, ko Nokio 8 dobim v roke za dlje kot samo en večer, se pa tega testa že zdaj veselim. Akoravno zadeva tehnološko ne izstopa, bi lahko bila eden od tistih telefonov, ki za dobrih 500 evrov zadovoljujejo večino želja in potreb in ne puščajo slabega priokusa zaradi prezrte kakšne res pomembne lastnosti.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja