Matjaž Ropret 19. julija 2016 ob 08:30

O dodani ali obogateni resničnosti (v angleščini augmented reality) govorimo in pišemo že najmanj tako dolgo, kolikor uporabljamo androidne telefone. Pa ji je vseeno prvi pravi preboj v množičnost zagotovila šele nenadejana igra s pokemoni.

Že takrat, v začetnem obdobju sodobnih pametnih telefonov je bila ena od aplikacij, ki jih je bilo treba namestiti, dodanoresničnostni layar. Ne da bi bila kdo v kako uporabna, bila pa je eden prvih prikazov tega koncepta. Ideja te in vseh podobnih aplikacij je v tem, da uporabnik gleda skozi »kukalo« telefonovega fotoaparata, čez ta pogled pa se mu izrisujejo dodatne informacije. Na primer podatki o sliki, ki si jo ogleduje v muzeju, ali kipu, ki stoji sredi trga. Podobno kot zdaj pri navidezni resničnosti smo se naposlušali visokoletečih napovedi. Kako bomo v prihodnje nakupovali s pomočjo dodane resničnosti, si na ta način ogledovali stanovanja v ponudbi nepremičninske agencije, itd Nič od tega še ni res prodrlo v naša vsakdanja življenja. In niti ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti, pokemoni gor ali dol.

Ognjemete so dodala očala, na zaslonu jih ni.

Vmes so na glas prišla in potiho odšla Googlova očala (google glass), ki so obetala, da bomo vse relevantne informacije imeli neposredno v vidnem polju. Pa so se ljudje bolj ukvarjali s tem, kdaj jih taki očalniki snemajo v kočljivih pozah. In nenazadnje je Microsoft začel prodajati očala (čelado?) hololens, ki resničnemu svetu dodaja holograme in drugo. Vse tehnološko precej impresivno, ampak za širšo javnost vseeno nezanimivo, predvsem pa predrago, nepriročno (očala so nerodna in vpadljiva) in družbeno komajda sprejemljivo. Problem dodane resničnosti na telefonu pa je bil vedno v tem, da (še) nima vsakodnevne uporabnosti, še najbolj je zanimiva na dopustu, med potovanji, kjer pa je hitro mogoče naleteti na omejitve z dragim roamingom, kratkim trajanjem baterije in še čim.

Tehnologija očal za dodano resničnost je že precej impresivna.

Tako so se razvijalci dodane resničnosti bolj obrnili v industrijske vode. Epson ima denimo kar impresivna očala za ta namen, ki res lahko olajšajo delo zdravnikom, serviserjem in drugim profilom, kjer jim lahko sodelavci ali nadrejeni neposredno servirajo informacije ali pa si sami prikličejo v vidno polje pomoč pri tem, kar trenutno počnejo (npr. navodila, kako razstaviti nov tip motorja). Za taka očala tudi velikost in modno oblikovanje niso prioritetnega pomena. Tehnologija pa je že dovolj daleč, da je vse skupaj res koristno. Medtem na sejmih gledamo prototipe naprav, ki jih bomo nekoč, ko bodo v serijski proizvodnji, komajda ločili od običajnih, neobogatenih svoje sorte. Na letošnjem Cesu je Zeiss imel očala, ki so bila bistveno bolj očalna od Googlovih zvezdnesteznih.

Zeiss je pokazal prototip očal AR, ki izgledajo kot očala.

Za množično uporabo obogatene resničnosti pa do prejšnjega tedna ni bilo nič podobnega, kot obstaja v laboratorijih in za industrijsko uporabo. Dokler se niso po ulicah, parkih, vrtovih in kaj vem kje še razleteli pokemoni, ljudje po vsem svetu pa so jih začeli s telefoni v rokah loviti. Kot že mnogokrat je za preboj poskrbel način uporabe, ki nima nobene povezave s prvotnimi poskusi in idejami.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja