Nissan Micra: Kakšen preskok!
Matjaž Ropret 8. januarja 2018 ob 17:21

V oči mi je padla že na pariškem salonu prejšnjo jesen. Razstavi v Ženevi ter Ljubljani pol leta kasneje, malo pred začetkom prodaje, pa sta potrdili, da nova Nissanova Micra sozačenja trend popolnega odraščanja nižjega avtomobilskega razreda. Pa tudi, da nima nič skupnega s prejšnjim ponesrečenim modelom, ampak se odločno in samozavestno pelje ob bok Fiesti, Ibizi in drugim evropskim tekmicam, ki so prav tako že zelo konkretni (in drage) avti. Napočila je priložnost, da Japonka tudi na cestah pokaže, koliko je napredovala in kaj lahko danes ponudi ta razred.

Ne samo zunanjost, tudi ta vsekakor privlači poglede, še bolj me je ob prvem snidenju navdušila Micrina notranjost. Razgibana, barvita, čisto nič plastično prazna in pusta, predvsem pa v slogu razreda višje. Interier daje občutek sedenja v večjem in dražjem avtu. Seveda, kot vedno, to pretežno velja za najbolje opremljeno izvedbo, cenejše imajo manj barv in slabše materiale, a vseeno niso tako napačne. Še vedno bistveno boljše od tega, kar smo še do nedavnega dobili in pričakovali v Cliih in Yarisih. Najdražja oprema Tekna pa res prinaša okolje, sploh z oranžnimi dodatki, v katerega je veselje vstopiti. In tudi zunaj (doplačljivi) črni elementi (platišča, ogledala, …) naredijo svoje. Ko to združim s prefinjeno pojavo in odsekanimi linijami ter res izstopajočo barvo, je Micra v novi izdaji tako posebna, kot je bila v prejšnji nesimpatično nabuhla in za takojšnjo pozabo.

In še dodatno k vtisu pripomore tehnološka oprema, ki je prav tako na svetlobna leta višji ravni od predhodnice. Mogoče ni čisto zadnji krik mode, toda v omenjenem paketu se lahko kosa z vso konkurenco, v čem jo morda celo prekaša. Navsezadnje v obsegu varnostnih sistemov, saj Tekna prinaša samodejno zaviranje s prepoznavanjem peščev, identificiranje prometnih znakov, ki deluje brezhibno, opozarjanje na prečkanje črte – bolj osnovne vrste, s piskanjem, brez popravljanja volana – in tudi kar natančnim samodejno preklapljanje »kratkih« in »dolgih« luči. Na osrednjem zaslonu pa je pogled s kamere za vožnjo nazaj v solidni ločljivosti in doplačati je mogoče za 360-stopinjskega, a tega v testnem avtu nisem bil deležen. Varnostni paket je mogoče za čisto sprejemljivih 300 ali 350 evrov naročiti tudi pri nižjih paketih opreme, a ga na žalost trgovci ne obkljukajo in tako ni na zalogi niti ene Micre z aktivno varnostjo, ki nima najvišje stopnje opreme.

Je pa dobro poskrbljeno tudi za zabavo in informiranost voznika. Ekran na dotik je dovolj velik, jasen in pregleden, in nekakšne hecne vrste, da je hkrati dokaj odziven in reagira tudi ob pritiskanju z rokavicami. Kot je zdaj že v navadi, uporabniški vmesnik nima »osrednjega«, domačega zaslona, ampak posamezne »rubrike«, med katerimi uporabniki izbirajo s tipkami ob strani. Večinoma se kar hitro pride do želenih zadev, le občasno je treba skočiti v kakšen podmeni preveč, denimo za predvajanje glasbe s telefona. Za radio je na voljo tudi digitalni sprejemnik, ki lovi zelo dobro. Navigacija ima lepo grafiko, je pa nekoliko konfuzna. Iskanje ciljev je zamudno in ga med vožnjo ne priporočam. Pa tudi to, da sistem ponuja tipki Map (zemljevid) in Nav (navigacija), je nenavadno. In porabil sem kar nekaj časa, da sem ugotovil, da Nav služi zgolj nastavljanju destinacije. Če sem med vožnjo telefoniral ali upravljal glasbo in sem tako zapustil »navigacijo«, sem se vanjo potem vrnil s pritiskom na tipko Map. Kot rečeno, domačega zaslona ni, zato je vedno prikazana le ena funkcionalnost – radio, večpredstavnost, telefon, zemljevid. Nekateri sistemi vendarle poznajo vsaj razdeljeni pogled. Vse skupaj je mogoče zamenjati tudi z Applovim okoljem Carplay, medtem ko podpore za Android Auto ni. Ker tega Google v Sloveniji še vedno ni uradno podprl, to vsaj za zdaj ni večja izguba.

Posebnost, ki je še nisem zapazil v kakšnem drugem vozilu, so zvočniki v vzglavniku. Težko rečem, koliko res pripomorejo k boljšemu zvoku ali njegovi prostorskosti, je pa kakovost za ta razred kar dobra. Zmerno zanimiv je barvni potovalni računalnik, ki ima precej razdelkov in grafike, prikazuje skoraj vse, kar je na osrednjem zaslonu. In seveda klasične informacije, a te žal malce okrnjeno ali zmedeno, še posebej glede porabe bi si želel več podatkov in uporabniškega nadzora. Tempomat je še klasičen, aktivnega ni mogoče dobiti. Ima pa vsaj dokaj enostavno upravljanje na volanu, ne na kakšni ročici ali s tipkami na čudnih pozicijah, ki bi jih prav lahko uvozili od Renaulta. Tudi »ledice« so samo za podnevi, pravi žarometi so še vedno halogenski in drugih (Full LED) ni na voljo. Kar je zanimivo, ker denimo pri Cliu so, pa še za ugodno ceno. Hecen skok v stare čase pa so zadnja okna na »vinto«. Nekaj podobnega varčevanja se opazi še kje, denimo pri topem zapiranju zadnjih vrat in kakovosti plastike na določenih mestih.

So pa za razliko od tehnologije in mehanike, ta je menda prav tako vsaj delno japonska, a bo služila tudi kot osnova za novega Clia, iz francoskega dela naveze uvozili motorizacijo. Na začetku ponudbe je sicer litrski trivaljnik s 70 »konji«, kar je občutno premalo. Osrednji del ponudbe pa predstavljata Renaultova 0,9-litrski turbobencinski trivaljnik in 1,5-litrski dizel. Vozil sem prvega, ki pušča mešane občutke. Do dvatisoč vrtljajev je skoraj popolnoma anemičen, malce len, kot pravi lastnica tega avta. Toda ko prediha turbo-luknjo popolnoma oživi in z dovolj pohojenim plinom omogoča presenetljivo hitre manevre in dinamično vožnjo. Še na avtocesti nad omejitvami nima nobenih težav in niti ni pretirano glasen. Težko pa bi trdil, da je zelo varčen, toda avto ni imel še niti tisoč km, zato je poraba, ki se je vrtela okrog šestih litrov in pol, lahko še nekoliko nereprezentativna.

Podvozje pa je tako ali tako pripravljeno na marsikaj več od teh 90 konjskih moči oz. 66 kW. S tem motorjem Micre ni mogoče spraviti v kakšne resnejše težave, vse obvlada povsem suvereno. Občutek pri hitrejši, bolj dinamični vožnji je nekje med malo nerazločnim Cliom in zelo odzivno Fiesto. Kljub japonskemu poreklu pretirane trdote nisem občutil, Micra prav lepo pobira neravnine in luknje, malce se pri tej opremi poznajo 17-palčne nizkopresečne gume, ampak samo na res utrujenih cestah.

Če mogoče iz začetnih odstavkov ni bilo dovolj očitno, naj še enkrat povem, da sem se v Micri počutil dobro, kar gre tudi na rovaš prostornosti. Spredaj je sploh dovolj centimetrov, a tudi zadaj ni nujno izključno za otroke. Mogoče malo manjka višine, prostora za noge pa je v kakšnem drugem predstavniku tega razreda tudi manj. Edino s pripenjanjem pasu ob otroškem sedežu sem zaradi nerodno postavljenih vtičnic imel težave. V prtljažnik se da kaj naložiti, čez kar visok rob, ampak tako pač je pri avtih take oblike. Tudi vidljivost nazaj ni ravno spektakularna, ker so oblikovalci bolj zasledovali ostro in privlačno podobno kot kaj drugega. Kot pri večini novih avtov je pač kamera skoraj obvezen del opreme.

Nissan ima zadnje čase približno polovični izkupiček posrečenih projektov. Qashqai in tudi Juke sta veliki uspešnici in začetnika trendov, za modele Note, Pulsar in staro Micro bi bilo vseeno ali celo bolje, če jih ne bi izdelali. Z novo Micro pa so znova zadeli v polno. Ima karakter, dobro tehnologijo in mehaniko, predvsem pa ponuja res ugodno počutje. Ni idealna, nekaj zamer je ostalo za prenovo, in cena zna biti problem pri doseganju prodajnih številk. Testni primerek z opremo Tekna in nekaj dodatki po ceniku stane skoraj 19 tisoč evrov. Jeseni so začeli za ta nivo opreme ponujati dobra dva tisočaka popusta, kar znesek zniža na bolj sprejemljivih 16.500. Ker pa so popusti pri slabše opremljenih izvedenkah manjši, je s kakšno opcijo (aktivno varnostjo, kamero, …) kupec tudi v tem primeru hitro preseže 15 tisočakov. Vseeno Micre ne bi prehitro odpisal, ker tudi drugi proizvajalci cene postavljajo vse višje in ker Japonka premore precej vsebine in še več šarma.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
5 komentarjev
  • Mene moti, da ni v ponudbi 6 stopenjskega menjalnika. Za današnji čas se mi to zdi nesprejemljivo.
    Bi me pa zanimalo – kateri trije avti iz tega razreda so po vašem mnenju najbolj konkurenčni?

    • To je po svoje res, čeprav skoraj noben od konkurentov nima šestih prestav pri manj kot sto “konjih”. Večinoma ima osnovni turbo pet, zmogljivejši pa šest prestav. Predvsem bi bilo lepo in glede na zasnovo podvozja tudi smiselno, da bi ponudili še kakšen zmogljivejši motor.
      Kaj pomeni konkurenčni? Najboljši, najbolj napredni, z najmanj pomanjkljivostmi, z najboljšim razmerjem med ceno in vsebino? Če govorimo o zadnjem, potem v Sloveniji verjetno Clio, kakšen Peugeot 208 in mogoče tudi Corsa. Glede mehanike in tehnologije pa izstopajo Fiesta, Ibiza in Polo. Všeč mi je sicer tudi Suzuki Swift, ampak je bolj nišen model.

  • Hvala za odgovor, res je čudno da Micra nima motorja z več kot 90 konji. Tukaj so si privoščili kar velik nerazumljiv kiks, poleg mogoče tudi posledične odsotnosti menjalnika s 6 prestavami.
    Ja, torej našteli ste tipične predstavnike tega razreda. Kakšnega presenečenja v tem razredu zaenkrat še ni videti…

    • Žal res ne. Potencial je imela Kia z novim Riom, a je rahlo razočarala. Zanimiv je recimo C3, ki je drugačen, ampak je tehnološko povprečen. Osebno mi je všeč Suzuki Swift, ki pa ni ravno primeren za vsakogar.

  • Ravno sem bil na Vienna Auto Show, ogledal sem si ogromno vozil. Res je C3 zelo samosvoj, v pozitivnem smislu. Končno nekdo, ki si je upal razmišljati malo drugače. Najbolj pa sem bil med malimi avti pozitivno presenečen nad Fiesto. Občutek v kabini daleč presega tistega v Polotu. Pravktako sem si ogledal Seat Arono – všečen avtomobil. Micra pa kaj pa vem, gotovo napredek, ampak proti Fiesti za moje pojme pogori.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja