Netflix po enem letu
Matjaž Ropret 6. januarja 2017 ob 13:22

Pred natanko enim letom je šef Netflixa Reed Hastings osupnil zbrane novinarje in ostale med novinarsko konferenco tega podjetja ob robu sejma CES v Las Vegasa. Skorajda mimogrede je namreč navrgel, da so med predstavitvijo storitev spletnega videa na zahtevo, ki je bila do takrat dostopna v 60 državah, vključili v še dodatnih 130-ih. Netflix je tako eno leto na voljo tudi v Sloveniji in čas je za malce resnejšo oceno ponudbe in kaj se je v tem času spremenilo. Marjan je naročnino po nekaj mesecih odpovedal, sam pa jo zaenkrat še plačujem, še več, celo spremenil sem paket v najdražjega, ki ponuja sliko 4K in HDR – tudi zaradi testiranja televizorjev in konzol. Kar pa ne pomeni, da sem s storitvijo tako zelo zadovoljen.

Hastings in ekipa so takrat, ob prvih razočaranjih nad dokaj skromno knjižnico v primerjavi z ameriško, obljubljali širitev ponudbe. Dejansko so po enem letu povsod na voljo praktično vse serije Netflixove lastne produkcije, pa tudi večina drugih. Pri filmih je razlika še vedno precejšnja, nekaterih naslovov, ki sem jih, ko sem do storitve dostopal še čez VPN in z ameriško naročnino (hecno je, da je ta tudi po uradnem prihodu storitve v Slovenijo zame ostala v dolarjih), imel na seznamu priljubljenih, še vedno ni. Se pa situacija vseeno popravlja, seznam se krepi, prihajajo tako dodatni starejši naslovi kot nekateri novejši. Taki, ki so bili v kinu pred približno petimi leti. Tu nekje je tudi meja za aktualnost filmov v spletnih storitvah, od novejših so vključeni le pretežno tisti,  ki se v kinih niso izkazali. Ni pa mogoče spregledati, da je Netflix v 2016 precej spremenil svojo strategijo. Postal je produkcijska hiša, večinoma stavi le še na lastne serije in filme, namen ni več v tem, da bi bil to nov način, kjer bi gledalci lahko našli svoje priljubljene vsebine. V podjetju še vedno želijo postati zamenjava za klasično televizijo, videoteke in tudi kino, ampak s svojo vsebino. Gledalce poskušajo odvrniti od drugih vsebin in jih »priključiti« na netflix. Pred letom v Vegasu je bilo veliko govora o lokalnih vsebinah, a še vedno je večina serij ameriške produkcije za ameriški okus. Kar ne pomeni, da (vsaj nekatere) niso zanimive, toda v teh krajih na televiziji radi spremljamo tudi avstrijske, nemške, francoske, britanske, skandinavske in druge nanizanke, pa seveda tudi slovenske, in pri vsem tem je Netflix pretežno gol in bos.

Kot je (še vedno!) tudi, kar se tiče jezikovne prilagojenosti slovenskemu občinstvu. Podnapisi so večinoma zgolj v angleščini, v najboljšem primeru še v italijanščini, drugih jezikov še nisem zasledil. In o sinhroniziranih risankah lahko očitno samo sanjamo, tako da je Netflix pretežno neuporaben za predšolske otroke. Njihovi starši morajo še naprej ali iskati druge storitve pretočnega videa ali imeti pri svojem operaterju naročeno programsko shemo, ki vključuje programe z risankami. Druga rešitev je za zdaj še vedno boljša od prve, čeprav ni pravega razloga, zakaj ne bi mogle biti sinhronizirane risanke na voljo v videu na zahtevo. Pogrešam tudi kakšne glasbene vsebine (koncerte, dokumentarce). Ker pa Netflix ponuja kar enomesečno brezplačno preizkusno obdobje, je mogoče zadevo dodobra pregledati, preden je na vrsti prvi odtegljaj s kreditne kartice.

Napisano ne pomeni, da Netflix nima nobene vrednosti. Določene serije so res kakovostne, produkcija je vrhunska. Tudi kakšen film se splača pogledati še enkrat ali ga ujeti, če ga v kinu niste. Najdejo se zanimivi dokumentarci. Vseeno pa je neizpolnjenih želja še precej. Še najbolj se ta storitev splača lastnikom televizorjev 4K, še posebej, če podpirajo tudi HDR. Netflix ima daleč največ vsebin v tej razločljivosti, praktično vse njegove novejše serije so v 4K, peščica (Marco Polo, Daredevil, Jessica Jones, Chef’s table, …) je posneta tudi v načinu HDR. Tega znajo predvajati aplikacije za LG-jeve, Samsungove in Sonyjeve televizorje ter Xbox One S, aplikacija za televizorje Philips pa naj bi to možnost dobila z nadgradnjo teh televizorjev na novejšo različico androida. Naročnina na 4K, ki omogoča gledanje na kar štirih napravah naenkrat, sicer stane 12 evrov na mesec. Srednji paket s sliko HD in hkratnim ogledom na dveh napravah stane deset evrov, osnovni za eno napravo naenkrat in sliko SD, pa osem evrov. Netflix ima sicer daleč najboljšo podporo za različne naprave, do vsebin je mogoče dostopati na skoraj vsakem zaslonu, ne glede na obliko naprave in operacijski sistem, ki teče na njej. Če ne z namensko aplikacijo pa v spletnem brskalniku, saj predvajanje videa ne zahteva nobenega dodatnega vtičnika. Tudi uporabniški vmesnik je kar pregleden in nekako standarden za tovrstne storitve. Navpično se uporabnik pomika med žanri (te storitev sama razporeja), vodoravno pa med naslovi znotraj žanra.

Po zadnjih podatkih (nove bo razkril čez slaba dva tedna) ima Netflix globalno nekaj več kot 86 milijonov naročnikov. Od teh približno 47 milijonov v ZDA in 40 milijonov v drugih državah. Glede na napovedi bi moral v začetku tega leta imeti že okrog 92 milijonov naročnikov. S tem je brez dvoma najbolj razširjena storitev naročniškega pretočnega videa na svetu, a se zdi, da ima velik vpliv še vedno predvsem na domačem trgu, drugod pa je marsikdo prej nezadovoljen kot navdušen.

Kaj pa alternative?

Pred nekaj tedni je globalna postala tudi Amazonova storitev Prime Video, primarno zaradi avtomobilistične oddaje The Grand Tour, a ponuja še nekatere druge vsebine. Za prve pol leta se je mogoče nanjo naročiti za tri evre na mesec, potem pa bo cena zrasla na šest evrov. Katalog je bistveno manj obsežen kot pri Netflixu, je pa v njem še nekaj lastnih Amazonovih naslovov, ki jih drugje ni mogoče najti, pa tudi nekaj zanimivih filmov in delček Bollywoodske produkcije. Razločljivost se večinoma ustavi pri HD, edino TGT je na voljo tudi v 4K, podpora za različne platforme je slabša kot pri glavnem konkurentu. V promocijskem obdobju se Prime Video morebiti izplača preizkusiti, ker ne stane veliko, če ne zaradi drugega, za ogled norčij Clarksona in druščine. Potem pa bomo videli, ali bo Amazon dodal dovolj vsebin, da ostanemo (tudi) pri njem ali se poslovimo. Možno pa je celoten TGT pogledati tudi med enotedenskim zastonjskim preizkušanjem.

Voyo, ki ga ponuja Pro plus, izdajatelj programov Pop TV in Kanal A, ima nekoliko drugačno usmeritev. Naročnik za sedem evrov na mesec – dva tedna je mogoče zadevo testirati brezplačno – dobi kombinacijo televizijskih programov (kar pomeni, da je ta storitev lahko alternativa sprejemanju televizijskega signala z anteno), resničnostnih šovov Pop TV, serij, filmov, risank in športnih dogodkov. Od drugih se denimo loči po tem, da je v knjižnici nekaj slovenskih in »jugoslovanskih« filmskih klasik, pa nekaj sihroniziranih risank, da občasno ponuja kakšen športni prenos (boks) in seveda oddaje s Pro plusovih programov. Je tudi ena redkih tovrstnih storitev z aplikacijo za androidne televizorje. Poleg tega, da vsebina ni najbolj po mojem okusu (ampak ti so različni) me še najbolj moti dokaj povprečna kakovost slike. Netflix glede tega gledalca kar razvadi.

Hrvaški Pickbox se trudi in predvsem stavi na najnovejše serije z vsega sveta, a se mi zdi najmanj posrečena tovrstna storitev. Nabor nanizank je resda spodoben in prihajajo z minimalnim zamikom glede na premiere v tujini, kaj veliko drugega zanimivega pa Pickbox ne ponuja. Med filmi so pretežno stare klasike, med animiranimi pa Disneyjevi naslovi izpred 15 ali 20 let, ki smo jih videli že veliko krat. Storitev stane 7 evrov na mesec ali 72 evrov na leto, še vedno pa ne ponuja preizkusnega obdobja. Tudi glede aplikacij je slabša od konkurence, pogrešam predvsem aplikacijo za androidne televizorje, možnost predvajanja vsebin prek protokola chromecast in preprosto urejanje prijavljenih naprav. Vsaj uporabniški vmesnik so nedavno posodobili, prejšnji je bil popolnoma nepregleden. Novi izgled končno nima več nešteto ploščic za eno in isto serijo (prej je bila dobesedno svoja za vsako sezono). Vsebine Pickboxa imata znotraj njunih storitev videa na zahtevo vključene operaterja Telemach in Telekom Slovenije, tako da jih bo verjetno večina našla tam. Če jih bo našla.

Omeniti velja še HBO go, ki je spletna oz. mobilna storitev naročniškega paketa HBO. Ni je mogoče naročiti samostojno, ampak je zgolj del paketa, ta pa je lahko samo kot dodatek k obstoječi televizijski naročnini pri operaterju. HBO go ima sicer od vseh omenjenih storitev najnovejše filme, tiste, ki jih predvajajo na programih HBO. Veliko je tudi serij in dokumentarcev. Zato pa je aplikacija ena najslabših sploh. Je nestabilna, na večino televizorjev (razen Samsungovih) je ni mogoče namestiti, ne podpira chromecasta, v brskalniku pa storitev deluje ali pa tudi ne. Paketi HBO pri operaterjih stanejo nekako od šest do 12 evrov, priporočam pa jih predvsem filmofilom, ki ne hodijo ves čas v kino, ne želijo pa čakati, da se bodo filmi pojavili na Netflixu ali Voyu.

Skupni seštevek je navsezadnje tak, da šele kombinacija vsaj dveh ali celo več storitev da dovolj kolikor toliko aktualnih (ne prestarih in že stokrat prežvečenih) vsebin za brezdelne večere. Seveda pa to ni več poceni. Mogoče potem odpade kupovanje DVD-jev oz. blu-rayjev, ampak za novejše filme obstaja še nekaj alternativ. Ena je »izposoja« v Googlovi trgovini Play, ta je še posebej uporabna za lastnike androidnih televizorjev, ali v Applovi trgovini iTunes za tiste, ki prisegajo na jabolčne naprave. Druga pa je dobro znana večini Slovencev in celotna plejada opisanih storitev in možnosti še vedno ne odpravlja želje in potrebe po iskanju filmov na straneh s torrenti, kar je najbolj žalosten vidik vsega skupaj.

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja