Nekaj sto milijonov ljudi na tem svetu je prepričanih, da je Facebook zabaven
Marjan Kodelja 14. julija 2017 ob 06:19

Vsak dan ljudje neštetokrat pograbijo svoj mobilni telefon, da bi pogledali, ali niso prejeli poštnega sporočila, preverili, ali je kdo komentiral ali »všečkal« njihov »umotvor« na družabnih omrežjih, ali pa le za to, da vidijo, kako »uspešna« je njihova fotografija na Instagramu. To počnemo, ker je »nalezljivo«, dobesedno te zasvoji. Je brskanje po spletu lahko nekaj, kar nas dejansko zasvoji? Je.

Razlog je v delovanju organizma. Vsakič ko je radovednost potešena, nas možgani nagradijo z odmerkom dopamina. Dopamin pa naj bi, med drugim, spodbujal tudi ponovitveno vedenje. Očitno je to eden od načinov, s katerim se učimo. Wikipedia pravi nekako takole: dopamin je v nevronih kot živčni prenašalec in poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok in presnovo, lahko pa tudi »mobilizira« energijske vire telesa. Učinek tega je, da smo dejavni, živahni in dobre volje. Prav tako dopamin spodbuja mišljenje, če ga je veliko, lahko to vodi tudi v čezmerno domišljijo, ki se kaže v kratkotrajnih dnevnih sanjarijah. Preveliko pomanjkanje pa lahko povzroča nemotiviranost, brezvoljnost, tudi čustveno praznino. Kot trdijo vedenjski psihologi, internet oblikuje z dopaminom povzročeno zanko, katere učinek je takojšnje zadovoljstvo, ki še podkrepi našo željo po iskanju.

Vse to je seveda splošno znano. In ker je znano, je utopično pričakovati, da teh znanstvenih dognanj nihče ne izkoristi tudi v komercialne namene. Občutek dobre volje je nekaj, kar imamo ljudje radi. In če imamo nekaj radi, hočemo še. Še najbolj se teh »smernic« držijo dobri snovalci iger, ki oblikujejo igre, ki so, v žargonu rečeno, »lepljive«. To je znano že dolgo, vsake toliko časa, predvsem takrat, ko ni pomembnejših novic, beremo ali poslušamo zgodbe o ljudeh, ki so umrli za tipkovnico zaradi izčrpanosti, ker so tako »padli« v igro. Enakih načel se držijo tudi drugi. Recimo oblikovalci aplikacij za pametne telefone. Želijo si, da bi bila njihova aplikacija ali igra tista, ki vam prva pride na misel, ko so možgani na »paši« in razmišljate, kaj boste počeli. »Kaj pa naj zdaj počnem?« »Že vem, zagnal bom XXX!«

Industriji – spletni in igričarski – seveda ne pride na misel, da bi prevzela odgovornost za svoje izdelke. Odgovornost za oblikovanje vsebin, ki so narejene tako, da zasvojijo, seveda ni. Kar nekaj časa je moralo miniti, da se je zasvojenost z računalniškimi vsebinami sploh priznala kot odvisnost, da pa bi kdo odgovarjal za to, ker vse več ljudi tako ali drugače zboleva zaradi posledic te zasvojenosti, pa seveda ne.

Presenetljivo je, da se vsi strinjamo z nečim, a tega ne vidimo kot problem. Strinjamo se oziroma podzavestno vemo, da se v sodobni družbi vse preveč preždi pred najrazličnejšimi elektronskimi igračkami, pa naj bo to televizija, računalnik, telefon, konzola ali kaj desetega. Podzavestno tudi vemo, da gre za neke vrste odvisnost, čeprav nas nanjo ni nihče opozoril ali nam jo dokazal s kakšno medicinsko metodo. In strinjamo se, da je uspešen oblikovalski koncept aplikacije tisti, ki ustvari izkušnjo odvisnosti oziroma »impulzno nadzorovano motnjo, ki ne vključuje snovi za omamljanje«, kot se temu reče strokovno. Pri tem pa je zanimivo to, da v tem ne vidimo (skoraj) nikakršne nevarnosti. To pa zato, ker ne opredeljujemo fizičnih, socioloških in patoloških posledic kompulzivne uporabe interneta (in vpliva na raven dopamina v možganih) kot nekaj slabega

Delno je razlog za to banalno preprost: to počnemo vsi in všeč nam je. Vsak se kdaj poigra z igro na telefonu (tablici) ali računalniku, kdor to kategorično zanika, verjetno ne govori čisto po resnici. Poleg tega obstaja težnja po razlagi igrifikacije (angl. gamification) družbe kot nekaj pozitivnega. Peter Diamandis, ustanovitelj neprofitne fundacije za spodbujanje tehnološkega razvoja X-prize, je pozval k razvoju iger, ki povzročajo »močno zasvojenost«, kot pripomočkov za spodbujanje izobraževanja. Niti sanja pa se nam ne, kako velik problem so lahko »lepljive« aplikacije v prihodnosti, saj njihovo mogočo nevarnost že danes na vse pretege ignoriramo. Še več, spodbujamo uporabo tehnologij pri mladih, pri tem pa se ne poglabljamo v to, za kaj in kako jih uporabljajo.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja