Proizvajalci ne povedo pravih podatkov!
Marjan Kodelja 20. marca 2016 ob 13:29

Planirana zastarelost je metoda, ki jo uporabljajo izdelovalci, da nas silijo k nakupu nove naprave, pa čeprav še ni potekel čas, ki smo ga imeli v mislih za nadomeščanje stare z novo, modernejšo. Da zastarelost »vgrajujejo« vanje, je nekakšna javna skrivnost, a to ob vsaki omembi kategorično zanikajo.

Dosegajo jo na različne načine, največkrat z vgradnjo manj kakovostnih delov in materialov, za katere vedo, da se bodo po določenem času skoraj gotovo pokvarili ali zlomili. Hkrati pa so naprave oblikovane tako, da je skrajno ali celo v celoti onemogočeno kakršnokoli popravilo oziroma je to stroškovno nerentabilno, ker je ceneje kupiti novo, staro pa zavreči. Pa čeprav bi lahko delovala še nekaj let. Govorijo nam, da je nemodularnost naprav posledica napredka ter da naj bomo veseli, ker so zato naprave cenejše. Resnica pa je diametralno nasprotna.

Za odločanje, kaj kupiti v poplavi podobnega, ne dobimo pravih informacij in tudi ne znamo postavljati pravih vprašanj. Nakupna cena nam ne pove vsega. Zanimati bi nas moralo še vsaj, kako je s predvideno življenjsko dobo, statistični čas do prve okvare, podatek, ki ga izdelovalci zelo dobro poznajo, ter stroške morebitnih popravil izven garancijske dobe. Šele seštevek stroškov v predvidenem času uporabe nam pokaže pravo sliko. V primeru robotskega sesalnika se nam je zdelo nekaj čisto normalnega, da ga bomo uporabljali vsaj pet let. Podobno je z avtomobili, le da moramo poleg stroškov rednega servisa upoštevati še porabo, resnično, ne ono zlagano, televizorji in na koncu telefoni. Tedaj vidimo, koliko nas bo naprava stala. Lahko je nakupna cena višja, vendar bo njen strošek v načrtovanem času nižji od stroška cenejše, ki se kvari veliko prej, servis ni možen ali je predrag in smo jo hitreje prisiljeni menjati.

Čeprav nam izdelovalci govorijo, da so kompaktne in nemodularne naprave za nas in zanje boljše, tudi to ni res. Dolgoročno je hiperprodukcija slabše narejenih naprav tudi zanje slaba, saj porabijo preveč surovin in energije, hkrati pa ne vedo, kaj narediti z zavrženimi. Te končajo na odpadih, recikliranih je še vedno manjši del, in obremenjujejo okolje. Ko bodo to dojeli ali ko bo planirana zastarelost prepovedana, se bodo morda ponovno na trgu pojavile naprave, ki so načrtovane, da brez večjih problemov delujejo desetletje ali celo več.

 

Obračun stroška lastništva sesalnika Roomba 780 v treh letih do prve resnejše okvare:

Cena nakupa: 490 €

Cena potrošnega materiala (menjava krtač in filtrov): 132 € (44 € letno)

Skupaj: 622 €

Ure delovanja v treh letih (sesanje trikrat tedensko po uro in pol): 549 ur

Letni strošek lastništva: 207 €

Cena sesanja na uro (brez upoštevanja stroška električne energije): 1,13 €

 

Prognoza:

Robotski sesalnik je tri leta deloval brez problemov, nakar se je pokvaril infrardeči bližinski senzor. Strošek popravila je znašal 50 €, pričakovati pa je, da bo v naslednjem letu ali dveh potrebna menjava baterije (nadaljnjih 80 €). Vključno s potrošnim materialom in če ne bo še kakšne okvare, bo konec petega leta strošek lastništva padel na 168 €, ure delovanja pa na 0,91 €.

Taka je življenjska doba naprav, kot jo pričakujemo uporabniki, ki pa ni nujno enaka temu, kar zagotavljajo (in si želijo) izdelovalci.

Televizor 7,4 let
Fotoaparat 6,5 let
Predvajalnik (DVD, Blu ray) 5,8 do 6 let
Namizni računalnik 5,9 let
Igralna konzola 5,7 let
Prenosnik 5,5 let
Tablični računalnik 5,1 let
Pametni telefon 4,6 let
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja