Navidezna resničnost je mogoče samo utvara
Matjaž Ropret 26. aprila 2016 ob 21:19

Bo po pametnih telefonih in za kratek čas tablicah naslednjo veliko norijo in prodajni bum spodbudila navidezna resničnost? Če gre sklepati po tem, kar letos počne industrija zabavne elektronike in kako koncipira svoje razstavne prostore na najpomembnejših sejmih, potem zelo verjetno. A to niti slučajno ni nujno. Kaj pa, če je vse skupaj le privid?

Med svojo predstavitvijo statističnih rezultatov in trendov ob robu sejma zabavne elektronike v Shenzhenu je Paul Gray iz analitske hiše IHS omenil, da navidezna resničnost ni niti mehurček niti ne bo naslednja »velika reč« (kot temu rečejo Američani in Angleži). Drugače povedano – VR bo našel toliko navdušencev, še posebej v igričarski sferi, da bo obstal. Koliko se bo prijel med širšimi množicami, pa je vprašljivo. Industrija seveda računa, da bo z očali, čeladami, kamerami za tovrstno produkcijo in pripadajočim hardverom (zmogljivimi računalniki, telefoni, …) povečala prodajo in nadomestila padce na kakšnem drugem področju. Ljudi poskuša s tem, ko očala deli zastonj (kar občasno počne Samsung), omogoča preizkušanje v nakupovalnih središčih in nasploh na vsakem koraku omenja VR, čim bolj navdušiti nad novo tehnologijo. In po mojih izkušnjah ni težko pričarati navdušenja. Vsakdo, ki sem mu na glavo nataknil ustrezna očala in si je ogledal demo ali dva, je vzkliknil »vau!«. Koliko od teh pa bi si vse potrebno za VR res kupilo? Malo, zelo verjetno nihče. Še posebej ne naprave višjega razreda, kot sta htc vive ali oculus rift, in ustrezno zmogljivega PC-ja zraven. Tudi zato, ker zanju nimajo ne ustreznega prostora niti potem ne bi kupovali kakovostnih in dragih vsebin. Govorim za Slovenijo, verjetno je v ZDA in še kje malce drugače.

Veliko priložnosti in veliko pasti

Seveda je na svetu dovolj igričarjev s presežki denarja in prostora, ki si bodo (ali pa so si že) privoščili tak VR in poganjali kolesje naprej. Vsaj še nekaj časa. Svoje zamisli imajo menda tudi različni ponudniki, kot so nepremičninske ali turistične agencije. Prve bi lahko potencialnim kupcem omogočale navidezni ogled izbranih stanovanj, hiš ali parcel, druge pa denimo sprehod po hotelih ali ladjah za križarjenja. Toda za to ljudem ne bo treba imeti očal doma, nataknili jim jih bodo v poslovalnici agencije. Vendar bodo mogoče tudi tam ugotovili, da jih produkcija vsebine stane več kot se zaradi take »nakupovalne izkušnje« poveča prodaja. Slaba vsebina pa lahko navidezni resničnosti naredi več škode kot koristi. Česar se bojijo tudi v HTC-ju in ostalih podjetjih, ki se s tem resno ukvarjajo. Če je prvi stik nič hudega slutečega uporabnika z navidezno resničnostjo kakšen temple run ali podobno nagnusna igra, ki mu povzroča slabost, s čim podobnim verjetno ne bo več hotel imeti opravka.

Očala dlodlo naj bi bila lahka in majhna, a so še prototip.
Očala dlodlo naj bi bila lahka in majhna, a so še prototip.

Pa je sploh tehnologija že dovolj daleč? Navsezadnje smo o navidezni resničnosti poslušali že pred dvema desetletjema in že takrat zrli skozi prva tovrstna očala. A nam je bilo vsem skupaj jasno, da želje občutno prehitevajo tehnološke zmožnosti in razvoj. Zdaj je tehnologija zagotovo dovolj dobra za izdelavo velikih in ne posebej udobnih očal, ki ustvarijo občutek precejšnjega realizma. Še vedno pa razločljivost in s tem jasnost slike ne dosega tistega, česar smo navajeni na televizorjih, telefonih in (dražjih) prenosnikih. Na sejmu v Shenzhenu je lokalno podjetje Dlodlo (kar se menda izgovori dodo) dražilo prisotne s prototipom očal VR, ki izgledajo kot (skoraj) običajna sončna očala. Predstavilo naj bi jih jeseni, menda oktobra, in z njimi lažje prepričalo tiste, ki se jim za pobeg v navidezni svet ne zdi na glavi imeti čelade. Problem je v tem, da očala še vedno potrebujejo kup elektronike, ki jo je treba nekam zapakirati. Če ne neposredno v napravo, pa v škatlico, ki mora biti nekje blizu in povezana s kablom. Naslednji problem je uhajanje pogleda izven očal. Smisel navidezne resničnosti je popolni izolaciji, v transportaciji v drug svet. Če zraven gledamo še svojega, je to kvečjemu lahko dodana resničnost (kar je povsem drug koncept) ali pa slaba izvedba VR-ja. In še tretji, največji problem je nedelovanje teh očal. Nikomur niso omogočili dejanskega prikaza delovanja, vsi smo natikali le modelček. Kar verjetno sporoča, da tehnologija tudi v tem primeru še ne dohaja idej, želja in vizij. Množična razširjenost navidezne resničnosti je zaenkrat utvara, prav tako pa tudi tehnologija za bolj udoben VR.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja