Namenski objektiv ali raje namenski fotoaparat?
Alan Orlič 12. julija 2017 ob 12:15

Že nekaj časa pri sebi opazujem, da ne razmišljam o novih objektivih, ampak o novih fotoaparatih. Razlog za to je preprost, cena.

Priznam, kot fotograf se velikokrat obnašam kot otrok v trgovin s sladkarijami. Imel bi tak in drugačen objektiv, enkrat za fotografirati ptiče, drugič za makro, da o svetu ribjega očesa niti ne govorim. Če dodam še element vode, postane vse skupaj še toliko bolj zapleteno in predvsem drago. Trenutno si lastim Fujifilmovo opremo in njihov objektiv 100-400 mm stane več kot tisočaka in pol, tudi makro objektiv ni ravno poceni. Še najcenejši je fisheye-objektiv, pa še ta zato, ker je Samyangov, a tudi ta znese približno 300 evrov. Zaradi posebnosti vidnega kota zna večino časa igrati vlogo obtežilnika papirja, ker ga uporabiš za posnetek ali dva in ga nato zopet pospraviš na polico.

Makro objektiv je že bolj uporaben, a praviloma so slednji svetlobno slabši od drugih objektivov in tudi ostrenje imajo počasnejše. Teleobjektiv je zopet zgodba zase, ki zahteva čas. Dosti časa. Znanec mi je pred časom rekel, da si tak objektiv kupiš za dušo, ne za delo in to je tudi njegov glavni namen. Ni daleč od resnice, saj ima zgoraj omenjeni Fujifilmov objektiv za profesionalno rabo malce preslabo svetlobno moč, a po drugi strani za amaterja milimetri odtehtajo svoje.

Največji problem, ki ga bo imel marsikateri fotograf pri odločitvi med posebnim objektivom ali fotoaparatom, je kvaliteta posnetkov. Kompaktni fotoaparati še vedno capljajo za večjimi brati, a bistveno manj, predvsem na račun enopalčnega tipala. Tega sta zelo dobro izkoristila Sony in Panasonic, oba imata lepo paleto izdelkov. Za nadomestitev teleobjektiva sta primerna dva fotoaparata – Panasonicov FZ2000 in Sonyev RX10 mark III (pa tudi njuni predhodniki). Prvi zmore razpon goriščnice od 25 do 500mm, drugi je še za 100mm daljši. Teh dodatnih 100mm tudi dobro plačate, kakšne druge bistvene razlike med obema fotoaparatoma ni. Panasonic zmore nekaj trikov na račun 4K videa, Sony ima malo boljšo svetlobno moč objektiva.

Sem moram dodati še Canona G3X, ki sicer ima podoben razpon goriščnice kot Sony, a nima vgrajenega elektronskega iskala, niti snemanja videa v ločljivosti 4K. Vsi trije fotoaparati niso poceni, še najcenejši je Canon, ki je pod tisočakom, Panasonic in Sony sta dobrih 200 oziroma 500 evrov višje. Krepko nižje, pri 500 evrih se prične pravi kompaktni svet, ki zmore tja do 80-kratno spremenljivo goriščnico (Nikon P100), čeprav so 40- in 50-kratne veliko bolj pogoste. Fotoaparati so tudi manjši, nekateri celo žepni, a glavna težava za večino fotografov bo seveda kvaliteta posnetkov.

Tu gre lahko razmišljanje tudi v drugo smer, če posnetki ostanejo doma, bodo v 99 odstotkih primerov dovolj dobri. Obenem lahko fotoaparat vzameš s seboj takrat, ko se ti ne da nositi ostale opreme oziroma ko želiš izgledati kot čisto običajen turist. Obenem so kompakti odlični tudi v makro območju, nekateri zmorejo celo ostrenje od prve leče dalje. Kot eden najzanimivejših se mi je izkazal Olympusov TG-4, ki je obenem primeren tudi za podvodno fotografiranje. Spada med boljše vodotesne kompakte, saj ima cel nabor različnih možnosti, ki se jih da odlično izkoristiti. Ena izmed njih je »Live Composite«, primerna za sledenje zvezdam in avtomobilskim lučem ponoči. Poleg tega shranjuje posnetke v načinu RAW, kar daje vsaj malo svobode pri obdelavi.

Voda je stična točka za vodotesne kompakte in akcijske kamere, slednje namreč brez težav nadomestijo objektive z učinkom ribjega očesa. Proti soncu sicer niso idealne, a za vse ostalo več kot zadovoljive. Načeloma je Gopro še vedno tisto pravo za fotografijo, edini, ki se mu približa je Yi, a tudi ta ima v zadnji reinkarnaciji že kar previsoko ceno in se praktično izenači z originalom. Obe zmoreta shranjevati v RAW, tako da je nadzor nad posnetki dokaj spodoben. Še bolj zanimivo je snemanje videa v ločljivosti 4K, kar pomeni, da imamo 30 slik na sekundo v le malo nižji ločljivosti.

Za zaključek še eno posebno področje, alternative. Na brezzrcalne fotoaparate gredo praktično vsi starejši objektivi, ki so jih kdajkoli naredili. Z malo sreče se najde Canonov ali Nikonov 300-mm objektiv za manj kot 200 evrov, tudi spodobni makro objektivi so nekje v tem cenovnem razredu ali še cenejši. Vmesniki (po domače adapterji) stanejo od dobrih deset evrov dalje, tako da ima lahko praktično vsak objektiv svojega. Moteči faktor je le ročno ostrenje in ročno nastavljanje zaslonke, a za tistih nekaj posnetkov se splača potrpeti.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja