Največja tehnološka razočaranja leta 2016
Matjaž Ropret 29. decembra 2016 ob 08:15

Kar se tiče tehnologije, je bilo iztekajoče se leto kar spodbudno. Ni bilo revolucionarnih novosti, bilo pa je veliko dobrih, izpopolnjenih izdelkov, kar kažejo tudi ocene naših testov, in precej malo je bilo res slabih. Takih, ki niso izpolnili pričakovanj. Vseeno pa je nekaj naprav in trendov razočaralo. Tule je moj seznam polomij leta 2016.

Thinkpad in Yoga skupaj, hm …

Eno večjih razočaranj je bila, vsaj zame, združitev dveh konceptov proizvajalca Lenovo v eno napravo. Res , je nisem fan prenosnikov Thinkpad in sem najbrž malo pristranski. Po drugi strani pa mi je linija Yoga že od začetka zelo všeč. In zato me je Thinkpad Yoga na sejmu Ces zelo zamikala, med konkretno uporabo pa se je izkazalo, da to dvoje preprosto ne gre skupaj. Vse, kar je pri tem računalniku finega (zaslon na dotik, preklopnost, …), je prišlo iz Yoge. In vse, kar je odveč (tipke nad sledilno ploščico, navigacijska bunkica v tipkovnici, nekateri nepotrebni izhodi, …), je iz Thinkpada. Celo njegovi materiali in tipkovnica v tem konkretnem primeru nič ne doprinesejo. Tako kot je nekoč Samsung zlepil skupaj telefon in fotoaparat v silno neposrečeni Galaxy K Zoom (in še prej Galaxy Camera), je tokrat Lenovo združeval dva povsem nasprotna pogleda na računalništvo. Sam ostajam pri Yogi, ljubitelji Thinkpadov pa naj se držijo Carbona ali kakšnega drugega tradicionalnega modela iz te serije.

Neuporabna modularnost

Večkrat sem že javno povedal, da se mi modularnost pri telefonih ne zdi najboljša ideja. Mislil se sicer bolj na tisto, pri kateri bi lahko zamenjal kar procesor, fototipalo ali zvočnik, ampak tudi polovična, kot sta jo letos uvedla LG in Motorola (Lenovo), se je izkazala za precej neuporabno. LG-jev G5 bi bil brez nje verjetno fantastičen telefon, tako pa je samo dober, brez vodotesnosti in s premajhno baterijo, če druge slabosti zaradi odpirajočega se ohišja izpustim. Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da so Korejci ostali pri dveh povsem nepotrebnih dodatkih (modulih). Če bi v sam telefon integrirali tipko za fotoaparat in malo večjo baterijo, potrebe po prvem sploh ne bi bilo, »profesionalnega« pretvornika zvoka, ki nima niti zvočnika, pa tako ali tako nihče ne potrebuje. Govorice pravijo, da bo G6 znova običajen, nemodularen. Zanimivo bo slišati, kako bo LG pojasnil, da je to vendarle boljši koncept. Sumim, da se bodo preprosto pretvarjali, kot da G5 in »prijateljev« niso nikoli izdelali. Motododatki so malenkost bolj obetavni, če nič drugega, jih uporabnik preprosto namesti in odstrani, brez izklapljanja telefona. Projektor je zabaven, zvočnik še vedno težko čakam, zato pa je fotoaparat z eno besedo – obupen. Z baterijo pa je spet tako, da je Moto Z Play ne potrebuje, ker ima zaloge dovolj, Moto Z pa je pač rezultat brezpredmetnega dokazovanja, kako tanek telefon se da izdelati.

Telefon leta se je zadušil v dimu

Konec julija oz. v začetku avgusta je izgledalo, da je Samsung do konca izpilil formo in uporabnost, ki jo je začrtal z Note Edge in potem izpopolnjeval s šesticama in sedmico z ukrivljenim zaslonom. Galaxy Note7 bi bil zelo verjetno telefon leta, pa je že konec avgusta začenjalo vse izpuhtevati v dimu eksplodirajočih baterij. Nekaj tednov kasneje se je potencialna dokončno spremenila v fiaska leta in še vedno ne vemo natančno, kaj je bilo narobe v konstrukciji tega izdelka, da so se baterije tako rade vnele. Tudi ni povsem jasno, kdo je izkoristil to Samsungovo smolo (ali napako). Mogoče Huawei, delno zagotovo Apple, manj LG, še manj kdo četrti.

Navidezni uspeh navidezne resničnosti

Izgledalo je, da bo 2016 leto, ko bo navidezni resničnosti dokončno uspel preboj. Ces je bil poln čeladnih prikazov, še bolj potem MWC v Barceloni. Preizkušali smo lahko vse, od dirkanja in kolesarjenja, do streljanja, skokov v globino, adrenalinskih športov in vse drugega mogočega in nemogočega. HTC Vive in Oculus Rift se je končno dalo kupiti, jeseni je prišel še Playstation VR. Ampak … občutek imam, da to še vedno zanima peščico lastnikov računalnikov in telefonov in da je večini ni kaj dosti do tega, da bi sedela v dnevni sobi s čelado na glavi, buljila v zrnat video ali igro in izgledala skrajno neumno. Še manjša je verjetnost, da bi kdo namenil sobo samo temu, kar je skoraj nujno, da Vive pokaže svoje odlike. Ne rečem, nekatere vsebine so impresivne in res realistične, ni pa to vsakodnevna zadeva in v taki obliki najbrž nikoli ne bo. Seveda boste lahko zdaj prebrali, da bo VR v 2017 pa vendarle naredil preboj, ampak sem skeptičen. Tudi podvrsta VR-ja, 360-stopinjsko snemanje, prej kaže veliko zadreg snovalcev teh naprav in vsebin, kot kakšno resno oprijemljivost in potencial. Določeni posnetki so lahko zanimivi, večina amaterskih poskusov pa je popolnoma brezzveznih. 360 je novi 3D. Tehnologija za kino in druge javne uporabe, ne za doma.

Zapestje je za nakit in čas, ne za zaslone

S Samsungovo Gear S2 je kazalo, da so proizvajalci pametnih ur našli pravo formulo. Pa sem po daljši uporabi točno tega modela tudi sam ugotovil, da te ure enostavno ne dajejo dovolj uporabnega in v premajhni meri nadomestijo telefon, da bi to odtehtalo primanjkljaj v slogu in udobju, ki ga še vedno ponujajo klasične ure. Nezanimanje kupcev je letos iz posla izgnalo Pebble, Samsung se še trudi, ampak manj zavzeto, za Apple je to bolj ali manj preizkusno polje za nove tehnologije (recimo safirno steklo) in karkoli z obgrizenim jabolkom se prodaja dovolj dobro, da se splača proizvajati, ostali pa so svoje naslednje poskuse bolj ali manj zamaknili v 2017 in kasnejša leta. Osebno mi trenutno najbolj odgovarja kombinacija klasične ure in zapestnice, ki mi šteje korake in vibrira ob sms-ih in klicih.

Telefoni, kakšni telefoni?

Na Photokini so me kolektivno razočarali proizvajalci fotoaparatov. Na celem sejmu sem, če izvzamem Lumu in še kakšnega ponudnika dodatkov, videl mogoče dva ali tri telefone ali kaj v povezavi z njimi. V času, ko mobilniki popolnoma prevzemajo fotografijo. Canikon in ostali pa se pretvarjajo, kot da teh žepnih multipraktikov ni in vztrajajo pri desetletja starih konceptih. Za tiste, ki fotografska ali video orodja res rabijo, res še nikoli ni bilo toliko dobre izbire. Ampak 90 odstotkom ljudi danes zadošča fotofon. Osebno pa sem še toliko bolj užaloščen, ker je na uporabnike mojega kova industrija popolnoma pozabila. Večina novih modelov je zame preveč profesionalnih in zato tudi predragih, modelov, ki bi nadomestili nekaj let stare srednjerazredne izbire, pa ni na spregled. Sploh ne zahtevam veliko. Rad bi hitrejše ostrenje, tišji zaklop,  snemanje 4K in nekaj povezljivosti v aparatu z dovolj velikim tipalom (aps-c) za približno 600 ali 700 evrov.

Res en sam priključek?

Večina telefonov, ki ležijo tule okrog mene, ima priključek USB-C. Razen tistega, ki ga največ uporabljam, ta je še na starem micro USB. Mogoče bi iz tega lahko sklepali, da je novi priključek prevladal in da je vse super. Pa ni. Vsak proizvajalec si standard razlaga malo po svoje in ko bo bolj množično iz telefonov začenjal izginjati izhod za slušalke (še en trend, ki mi ni prav nič všeč), in se bo izkazalo, da slušalke USB-C niso nujno uporabne na vseh telefonih, bo zmeda še večja. Že zdaj nekateri podpirajo hitro polnjenje, ki predvideva standard, nekateri pa svojo implementacijo. Pri nekaterih je prenos podatkov hiter, pri drugih počasen (USB 2.0), … Ni čudno, da Apple niti slučajno nima namena zamenjati svojega lightninga, čeprav je pri prenosnikih prešel na USB-C, ampak tam predvsem zato, ker ta priključek omogoča thunderbolt 3, ta pa izjemno hiter prenos podatkov in priklop več monitorjev 4K naenkrat.

Zakaj, za božjo voljo, imam tisti velik zaslon?

In pa še zadnje razočaranje, ki se vleče že nekaj let. V avtu še vedno večinoma moram izbirati glasbo in podcaste na telefonu, ne na velikem zaslonu na sredini armaturne plošče ali s tipkami na volanu. Android Auto (ki itak za Slovence uradno ni na voljo) in Carplay pri tem pomagata največ polovično, sistemi proizvajalcev pa so zelo različno uporabni. In kakšne univerzalne rešitve ni na vidiku. Ampak tu in tam se najde kakšen infozabavni sistem, ki preseneti, in to daje upanje na boljše čase. Pa srečno vožnjo v 2017!

 

Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja