Najbrž ne najboljši, zagotovo pa eden najbolj navdušujočih monitorjev
Matjaž Ropret 5. januarja 2017 ob 16:53

Pred dobrima dvema letoma sem prvič preizkušal širok, 34-palčni (86 cm) monitor, in ga vrnil z zelo težkim srcem. Po dolgotrajni zanimivostni suši med računalniškimi zasloni je predstavljal nekaj res novega, vznemirljivega, drugačnega, fantastičnega. Že takrat pa sem si, ob začetku obsedenosti proizvajalcev z ukrivljenimi televizorji, zaželel krivino. Če kje, bi tu lahko prišla prav, sem si mislil. In zdaj, ko približno dva meseca uporabljam Samsungov zakrivljen monitor enake velikosti (z oznako S34E790C), sem absolutno prepričan, da je to trenutno najboljša forma računalniškega monitorja.

Samsungov izdelek ni več najnovejši, prodajati so ga začeli že pred približno letom in pol, a je še vedno aktualen, ker do zdaj ni dobil neposrednega naslednika. Tudi monitorji, ki jih je korejsko podjetje predstavilo ta teden na sejmu CES, so kvečjemu dopolnitev (ukrivljene) modelne linije, ne pa zamenjava za ta konkreten model. Tudi konkurence nima prav veliko. Take monitorje ponujajo še Asus, Dell, HP in LG, ostali proizvajalci (AOC, Iiyama, Philips, …) vztrajajo pri ravnih zaslonih. Gre torej za monitor diagonale 86,36 cm z ločljivostjo 3440 x 1440 točk (razmerje stranic je tako blizu kinematografskemu 21:9) in kar opazno krivino. Matrika zaslona je VA, ne IPS kot pri Dellovih ali dražjih LG-jevih modelih, zadeva pa ponuja precej fleksibilnosti in priključkov.

Krivina je dobro opazna, a vseeno ne popači slike.

Mogoče se bo kdo obregnil ob dejstvo, da tako veliko monitor ni 4K ali, glede na širino, 5K. Sploh po višini ločljivost ni nič večja kot pri monitorju z diagonalo 27 ali celo 25 palcev. Ampak osebno se mi slika zdi dovolj jasna, ni kakšne nazobčanosti besedila ali česa podobnega. Obstajajo tudi enako ali podobno veliki monitorji z ločljivostjo 2560 x 1440 in 27-palčni Full HD (1920 x 1080), kjer pa se res pozna, da je točk enostavno premalo. Ločljivost tega samsunga je tudi ravno prava, da v Oknih še ni problemov z velikostjo različnih elementov na namizju, tako da ni treba povečevati velikosti čez 100 odstotkov (nastavitve – zaslon – spremenite velikost besedila, aplikacij in drugih elementov), kar poslabša ostrino besedila.

Marsikdo tudi zagovarja stališče, da sta boljša in cenejša možnost dva 24-palčna monitorja namesto takega 34-palčnega. Se ne strinjam. Na takem zaslonu imam enotno površino, po kateri poljubno razporejam okna, nikjer mi je ne prekine rob enega od monitorjev. Še posebej za montiranje videa in urejanje fotografij je enotna široka površina izjemnega pomena in res naredi razliko. Mogoče sta za kakšen drug tip uporabnika dva monitorja čisto ustrezna možnost, ampak osebno mi je en ultraširok veliko bolj pri srcu. Še toliko bolj zaradi krivine, ki res približa robove zaslona. Pri dveh monitorjih ali tudi enem ravnem je tisto ob robu že precej oddaljeno je dejansko treba premakniti glavo in pogledati od bliže. Pri ukrivljenem je vse dovolj blizu oči. Še vedno pa ni kakšnega opaznega popačenja. Prej obratno, ko se človek navadi dela na ukrivljenem monitorju, se mu vse na ravnem zdi čudno. Seveda pa ukrivljenost pride do izraza šele pri taki širini. Manjši ukrivljen monitor ima precej manj smisla.

Matrika VA (vertical alignment) ima določene prednosti, pa tudi slabosti. Ponuja zelo črno črno in dobra kontrastna razmerja, pa tudi široke vidne kote. Barve so precej živahne, ne pa nujno tako pravilne kot pri zaslonih z matriko IPS. Največja težava pa so odzivni časi, ki so neprimerni za igre. Pri meni ta težava odpade, ker imam za igranje konzolo, priključeno na televizor. Pravilnost barv res ni vrhunska, a je dovolj dobra za moje zahteve in potrebe. Grafični oblikovalci se bodo pač morali ozreti za kakšnim drugim (verjetno dražjim) modelom. Zaslon je svetel in živahen, ostrina je dobra in da se ga kar spodobno nastaviti, bolje kot nekatere LG-jeve modele, pri katerih nikoli nisem bil zadovoljen s prikazom besedila. Vidni koti so odlični, črnina tudi, edino, kar temu ekranu res manjka, je malo dodatnega dinamičnega razpona. Če hoče uporabnik ohraniti pravo črnino, se v njej izgubi nekaj tistega, kar recimo na fotografijah ni povsem črno. Občasno se opazi, ampak ni drastično. V splošnem vse ostale dobre lastnosti takega monitorja več kot odtehtajo nekaj manjših nepravilnosti pri prikazu.

Oblikovno in funkcionalno temu izdelku težko kaj zamerim. Roba okrog samega zaslona je malo in zadeva izgleda kar atraktivno, čeprav ne gre za kakšen oblikovalski presežek. Stojalo je masivno in ekran je mogoče nastavljati tako po višini kot po naklonu. Za priklop na računalnik ali drugo napravo je na voljo en priključek displayport in dva hdmi. Kot vedno je pri zaslonih s tako ločljivostjo potreba ustrezna grafična kartica z izhodom, ki zna poslati naprej tako ločljivost. Če ima računalnik izhod displayport, ne bi smelo biti težav, mnogi izhodi hdmi ali dvi pa so omejeni na 1920 x 1200, zato je treba biti previden. Na zadnji strani so še štirje vhodi USB 3.0, kamor je mogoče priključevati zunanje diske, ključe, telefone, … Dva od teh izhodov lahko tudi polnita naprave s takim tokom, kot običajni polnilnik, ampak takrat ne deluje prenos podatkov. V monitor sta vgrajena zvočnika, ki sploh nista napačna. Imata kar uravnotežen zvok in sta primerno glasna. V mojem primeru delujeta samo, če zvok speljem neposredno iz grafične kartice čez izhod displayport (torej po istem kablu kot sliko). Ko sem ju hotel priključiti na drugo zvočno kartico v računalniku, z običajnim kablom s priključkom 3,5 mm, zvoka ni bilo.

Cene za monitor S34E790C se v Sloveniji gibljejo med približno 850 in 930 evri. Zagotovo se da dobiti tudi kaj cenejšega podobno velikega, tudi z ločljivostjo 4K, ampak od 34-palčnih ukrivljenih modelov je Samsungov med cenejšimi. In kljub temu nima večjih pomanjkljivosti. Mogoče komu bolj ustreza 27 ali 32-palčni monitor z večjo višino, zame pa je dodatna (ukrivljena!) širina nekaj najboljšega, kar so mi lahko ponudili. Gledano zgolj po kakovosti slike sem na svoji delovni mizi verjetno že imel kakšen boljši zaslon, ampak nobenega, ki bi se ga tako razveselil vsakič, ko se usedem predenj.

Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja