Moje leto v Applovem svetu
Matjaž Ropret 13. aprila 2016 ob 13:15

Decembra 2014 sem v operaterski »razprodaji« kupil iphone 5s. Cena za telefon s 64 GB prostora za podatke (16 GB pač ne bi kupil) je bila znižana za vsaj 200 evrov, moje razmišljanje pa približno tako – telefon je še vedno dovolj sodoben in vsestranski, da bom z njim lahko počel vse. Ima čitalec prstnih odtisov, kakovosten fotoaparat in iphone je (bil) bolj zanesljiv pri povezovanju zunanjih naprav čez bluetooth (ur, zapestnic, slušalk, zvočnikov, …) kot androidni  telefoni. Skoraj natančno eno leto kasneje sem jabolčni telefon prodal in kot primarni vseopravilni žepni računalnik znova začel uporabljati nekaj androidnega. Se mi je torej iphone v tem času zameril, mi ni dal tistega, kar sem od njega pričakoval, sem pogrešal android? Ah, nič od tega, ker pa sem vseeno najbrž eden redkih, ki so najprej prešli na iphone, in potem jabolčni svet znova zapustili, lahko delim svoje izkušnje, kaj mi je bilo všeč, kaj me je motilo in kaj mogoče še vedno pogrešam.

V osnovi se je 5s izkazal skoraj tako, kot sem pričakoval, da se bo. Navsezadnje sem ga ob prihodu na trg resno preizkusil in tudi kasneje sem ga še imel v rokah. Predvsem mi je bil všeč kot glasbena naprava, zaradi dobre reprodukcije zvoka, bogatega nabora vsebin (glasbe in podcastov) ter večinoma lično in funkcionalno izdelanih aplikacij. Nasploh se mi je zdelo, da je marsikatera aplikacija za ios zasnovana z več okusa in sloga kot isti naslov za android. Kar še posebej velja za igre, tam je ios v gromozanski prednosti tako glede ponudbe kot izgleda, res pa je večina kakovostnega tudi krepko plačljivo. Čitalec prstnih odtisov je bil praktičen in zanesljiv, četudi kot predstavnik prve generacije še nekoliko počasen. Fotoaparat je prav tako večinoma dobro opravljal svojo nalogo, saj je zelo, zelo redko zgrešil nastavitve – ročnih pač ne ponuja. A vseeno so se marsikdaj pokazale omejitve dokaj majhnega tipala z že nekoliko preživeto razločljivostjo 8 megapik. In seveda so v tem času vsi najboljši telefoni prešli na video 4K, moj iphone pa je bil omejen na full HD.

Z urami in drugo povezljivo navlako res ni bilo težav. Poleg tega se nam je v stanovanju nabralo že nekaj naprav s priključkom lightning, ki so prišle prav predvsem za poslušanje podcastov. Pa tudi za priročno polnjenje telefona. Za snemanje Tehnokamre na terenu sva si z Lenartom omislila »bubice« rode smartlav+, ki primarno delujejo z iphonom, če imaš srečo in ustrezen prilagojevalnik še s kakšnim namenskim snemalnikom zvoka. Imel sem tudi nekaj drugih dodatkov, kot so leče za fotoaparat, baterijski in zaščitni ovitek ter ovitek s prostorčkom za dve plačilni kartici. V glavnem, več kot dovolj razlogov, da bi ostal v Applovem ekosistemu. Če bi me potegnila še Applova naročniška pretočna glasba (apple music), ki ponuja kar ugodno družinsko naročnino, bi bil verjetno pečen v jabolčnem zavitku. A nas zadeva nekako ni navdušila s svojo zmedo.

Pa še verjetno najlepši iphone do zdaj je bil 5s. Vsekakor vrhunsko oblikovan in izdelan telefon. Prestižen kos hardvera. Pa vendar so se na njegovem steklu prehitro poznale prask(ic)e. In tudi sicer izdelek ni blestel v čisto vsem. Baterija že tako ni bila nikakršna rekorderka, toda kakšna naloga, kot je bilo sinhroniziranje podatkov z rekreativno uro ali snemanje z omenjenim mikrofonom, je odstotke napolnjenosti dobesedno pilo. Nekatere aplikacije sem moral vedno ročno zapirati, da niso v ozadju v nekaj urah pojedle več deset odstotkov baterije. Kot vedno prej me je motilo, da glasbe na telefon nisem mogel nalagati neposredno, ampak čez itunes, ki je po mojem mnenju še vedno eden najslabše zamišljenih in napisanih programov v zgodovini računalništva. V njem urediti knjižnico (izvajalce, naslove, …), saj temelji na metapodatkih, ne na mapah na disku, bi mi verjetno vzelo nekaj mesecev, če ne let.

Vseeno pa je bil glavni razlog, da sem začel razmišljati o drugem telefonu, velikost (no, majhnost) 5s. Kar zdaj na povsem enak način opažam pri novem (starem) modelu iphone se. Začelo me je hudo motiti, da ravno na telefonu, s katerim daleč največ komuniciram, delam največ tipkarskih napak. Najbrž zato, ker se vse bolj navajam na velike pet- in večpalčne zaslone, in so črke na tipkovnici, ki jo lahko prikaže štiripalčna diagonala, preprosto – majhne. In za gledanje videa je bil mali zaslon smešna opcija v primerjavi z nečim večjim, kar sem vedno nosil s seboj. Videi na tubi in drugod enostavno niso zaživel tako kot na večjih zaslonih. Živimo v času videa, ki draži in razvaja vse naše čute, kar pa na majhnem, skoraj igračkastem iphonu, ne pride do izraza. Celo z se v roki, čeprav je hardversko bistveno izboljšan v primerjavi s 5s, se počutim kot da bi s časovnim strojem šel vsaj dve leti nazaj.

Tako sem se po prihodu 6s odločil, da malega 5s prodam in si kupim večji iphone. Nato je med čakanjem na pravo barvo telefona (64 GB, seveda), s Kitajske prišel oneplus x, ki sem ga naročil iz čiste radovednosti. In me s svojo obliko ter lepim in uporabnim softverom dovolj prevzel, da sem vsaj za nekaj časa črtal nov jabolčni nakup, a se vseeno poslovil od svojega pet es.

V treh mesecih od slovesa nisem pogrešal kaj dosti tistega, kar iphone dela drugačen. Še najbolj izgled določenih aplikacij, podcastovsko superiornost jabolčne platforme, čitalec prstnih odtisov in njegovo integracijo v sistem in še kakšno malenkost. Rednejše nadgradnje sistema kot na androidu so mi na koncu mojega leta z iphonom že rahlo presedale, saj je bila vsak teden vsaj ena. Telefon pa je razvil čudno napako, da zadnje tri mesece nikakor nisem mogel narediti varnostne kopije, ne neposredno v icloud ne v itunes.

Odkar ga nimam več, sem dobil potrditev, da je danes podobno kot pri računalnikih že precej nepomembno, kateri operacijski sistem poganja vse skupaj. Na obeh glavnih platformah se da početi bolj ali manj vse, vsaka pa ima nekatere svoje edinstvene lastnosti. Toda dobra kombinacija platforme, strojne opreme in dodatnih programskih zmožnosti lahko da atraktivno možnost v katerem koli svetu. Za kupca, ki ni obremenjen z znamkami, napisi, barvami ali filozofsko-religioznimi vzgibi, je izbira kar pestra. V androidnih koncih pestrejša kot v jabolčnih, kjer ti mora biti všeč točno tisti model izbrane velikosti. Kot rečeno, mali (prej 5s, zdaj se) je res premajhen, veliki plus pa malo prevelik. Vmesna možnost je sicer čisto v redu, ampak je vedno težje upravičiti sto ali dvesto evrov pribitka na androidne modele, ki ponujajo še kakšen bonus. Recimo vodoodpornost, daljše trajanje baterije, možnost vstavljanja pomnilniške kartice, brezžično polnjenje, višjo razločljivost zaslona (VR! :)) in še kaj.

Moj naslednji osebni telefon – oneplus x s preveč povprečnim fotoaparatom je medtem že odšel od hiše – zelo verjetno ne bo iphone. Splošna kakovost telefonov je tako napredovala, da obstajajo atraktivne alternative. Trenutno celo bolj primerne za moje potrebe. Upam pa, da me Apple kdaj kasneje spet premami. Ker bo to pomenilo konkreten napredek in nekaj vznemirljivo novega. Komaj čakam.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja