Mnogoizbna ropotala
Marjan Kodelja 16. marca 2016 ob 13:49

Tolikšnega razočaranja pa že dolgo ne. Po lastni krivdi, saj smo pričakovali preveč oziroma nekaj popolnoma drugega. Zvočniki, ki se ponašajo z nazivom mnogosobni, so se namreč izkazali za povprečno kakovostne brezžične zvočnike, ki znajo predvajati glasbo iz enega vira.

Naziv mnogosobni je zelo neoprijemljiv, pa tudi zlorabljen. Pamet nam veleva, da so taki zvočniki, ki jih postavimo po sobah, povežemo v domače omrežje, nato pa z aplikacijo in telefonom dirigiramo, v katerih ritmih naj se tresejo. Preprosto za uporabo in izvedljivo, saj imamo vire glasbe na več napravah v domačem omrežju ali zunaj v storitvah pretočne glasbe. In takšni zvočniki tudi obstajajo. Hkrati pa se z istim nazivom kitijo tudi zvočniki, ki se med seboj povežejo v hitro sklenjeno omrežje, največkrat Wi-Fi Direct, predvajajo pa glasbo iz vira, na katerega priključimo glavnega izmed njih. In se zelo hitro soočimo s težavami ter omejitvami.

Brezžična omrežja imajo svoje zakonitosti. Verjetno smo najboljše mesto za usmerjevalnik domačega omrežja iskali dlje časa, da je omrežje pokrilo čim več prostora. Nekje pod stropom, v sredini stanovanja. V krajnih sobah imamo slabši signal, a omrežje zadovoljivo dobro deluje. Ko v to omrežje priključimo zvočnike, potem smo prepričani, da bodo povsod približno dobro delovali. Tega pa ne moremo reči za zvočnike, ki se povežejo med seboj, mimo domačega omrežja. Eden je na svojem mestu v dnevni sobi, drugi v otroški sobi, vmes je veža ter nekaj zidov in niti približno se ne povežeta. Čeprav je neposredna razdalja med njima manj kot deset metrov. Morda bi stvar celo delovala, če bi med njima postavili še en zvočnik. Kaj pa če za to ni potreb ali, še huje, možnosti? Je že res, da je tovrstno povezovanje za večino ljudi preprostejše, a če ne deluje, kar obljublja, potem vse skupaj nima prav nikakršnega smisla.

Od primernih mnogosobnih zvočnikov pričakujemo tudi več možnosti izbiranja virov. Ne le, da kot papagaji ponavljajo, kar predvaja eden izmed njih, ampak tudi, da vire poljubno izbiramo in jih tudi hitro spreminjamo. Tudi na primer, da iz prvega zvočnika doni ena skladba, iz drugega pa druga, pa čeprav sta obe iz istega vira, na primer omrežnega skladišča glasbenih datotek. Morda pričakujemo preveč, a to so po našem mnenju pravi mnogosobni zvočniki. Vse drugo pa so le brezžični zvočniki, ki so se sposobni med seboj bolj ali manj učinkovito povezati, da predvajajo isto.

Na kaj paziti?

Prvo je mnogosobni zvočnik predstavilo podjetje Sonos, trenutno pa jih je na trgu, kolikor želite, saj jih ponujajo vsi izdelovalci, ki so tako ali drugače povezani z digitalizacijo in zvokom. Posledično pa je treba biti previden, ko se začnemo zanimati zanje. Razlike med njimi so in prvo, kar je pomembno, je kvaliteta zvoka. Vsak kmet hvali svoj krompir in tako je tudi tu. Ni ga zvočnika, ki ne bi po njihovem bil najboljši. Realnost pa je drugačna. Preveriti moramo frekvenčni razpon zvočnika, kako poln je zvok in ali lahko ročno nastavljamo base in visoke frekvence tudi v primerih, ko morda zvočnik že ponuja nastavitve za različne glasbene stile.

Izzy je Philipsov odgovor na pojav mnogosobnih sistemov, vendar mu do takšnega naziva še veliko manjka. Kot prvo se zvočniki med seboj povežejo prek lastnega omrežja, zaradi česar imamo veliko težav, ko jih postavljamo po sobah. Dobro delujejo le, če se med sabo »vidijo«, torej med njimi ni ovir, kar v praksi pomeni, da so v isti sobi. To pa nima večjega smisla. Res je sicer, da je povezovanje v skupino do petih zvočnikov preprosto in stvar pritiska dveh gumbov v pravilnem zaporedju in časovnem intervalu. Napredne nastavitve, kot je na primer sprememba, kateri zvočnik je glavni, pa že zahtevajo branje navodil. Ko so zvočniki v skupini, moramo vseeno pri vsakem posebej nastavljati jakost zvoka, kajti ta funkcija med njimi ni sinhronizirana.

Ugotovitve na kratko:

Večji zvočnik BM50 ima vgrajen radijski sprejemnik in predvajalnik zgoščenk, poleg nekaj malega priključkov in obveznega vmesnika bluetooth. Na videz ni nič posebnega, predvajanje zvoka pa je solidno. A slabše, kot bi pričakovali, saj zvočnik ne spada med manjše. In mimogrede, tudi ne med cenejše. Ni nujno, da je glavni v sistemu, kot tudi ne, da v njem sploh je.

Ni dvoma, da je manjši BM5 videti lep in kompakten zvočnik bluetooth. Kar pa se tiče zvoka, tu lepota stopi v ozadje. Nič posebnega, zelo povprečni srednji toni, predvsem pa vse slabši zvok, ko povečujemo glasnost. Lahko pa jih v skupino povežemo pet, če najdemo razlog, zakaj bi jih želeli imeti več in še povezane med sabo.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja