Me je povozil čas, ali je ta, ki to trdi, ozkogleden?
Marjan Kodelja 13. novembra 2017 ob 05:17

Vprašanje je seveda retorično. Nikoli namreč nisem razumel, kaj se plete v glavah neučakancev, ki so pripravljeni čemeti v vrstah za popolnoma nepotrebno stvari. Razumem, če gre za splošno pomanjkanje dobrin, tudi sam sem se v rajnki Jugoslaviji na priprošnjo staršev prestopal v vrstah za kavo, banane in pralni prašek. Ampak za nov telefon. Čemu? Pa saj bo že čez mesec ali dva na voljo za vse. Z dovolj globokimi žepi. Morebiti pa se hranijo z občutkom slave, lažne pomembnosti in nevoščljivih pogledov, ki jih bodo deležni kakšen mesec ali dva.

Pred kratkim sem padel v zanimivo debato s prijateljem, deklariranim ljubiteljem vsega “jabolčnega”. Njegovo mnenje je kristalno jasno. Vse razen Appla je “krš”, vprašanje je le, ali si ga lahko ali pa ne moreš privoščiti. Rad bi verjel, da ker se ne strinjam v celoti z njim, me ni povozil čas, kot meni on, temveč, da nimam plašnic na glavi in na svet tehnikalij pač ne gledam tako ozko.

Nobenim utvar si ne delam, da Applovi izdelki niso kakovostnejši od vsaj dobre polovice naprav na trgu. Oni pač nadzirajo vse, torej od načrtovanja strojne opreme, nadzora kakovosti izdelave, pa čeprav jih ne sestavljajo v svojih tovarnah, prek operacijskega sistema, aplikacij in programov, celo do tega, kako jih uporabljamo. Nič novega ne bom povedal, da vse deluje v sozvočju. Bolje kot pri tekmecih. Ampak so zaradi tega ti slabši? Stvar debate. Argumentirane, ne čustvene. Spominjam se namreč časov hip po prelomu stoletja, ko sem imel možnost v živo spremljati Steva Jobsa. Ta je tisti čas predstavlja iBooke, plastične prenosnike kričečih barv. In čeprav se še ni vedelo, ali bo Apple preživel ali propadel, je polna dvorana vernikov navdušeno jedla iz njegovih rok. Ni bilo niti še iPoda, kaj šele iPhona, se je pa že takrat videlo, da teh ljudi nič ne more premakniti od njihove vere. Ja, vere, brezpogojnega zaupanja in čaščenja.

Če stvari pogledamo podrobneje, brez nevoščljivosti in religioznih vernikov, potem je nekaj zadev na dlani. Na več let starem prenosniku skoraj brez težav deluje najnovejši operacijski sistem, baterija pa se tudi ni toliko izrabila, kot na podobnih windows mašinah. iPhoni zdržijo enako dolgo kot androidni telefoni z za nekaj deset odstotkov nižjo kapaciteto baterije, na papirju manj zmogljiv procesor pa poganja telefon bolj mehko in hitreje. Pregledovanje fotografij v galeriji iOS-a je hitrejše kot v sorodni aplikaciji na Androidu. Zagovorniki vsega Applovega bi znali našteti še cel kup zadev, ki po njihovo delujejo bolje. Marsikaj drži, ampak dostikrat gre tudi za primerjavo jabolk in ribeza. Apple preprosto nima prenosnikov nižjega in srednjega cenovnega razreda, cene se začnejo konkretno prek tisočaka. Primerjati baterije teh pa nima pravega smisla. Kar pa se tiče telefona. Hitrost in gladkost delovanja ni zgolj odvisna od zmogljivosti procesorja, temveč k temu veliko doda tudi fine nastavitve strojne opreme, sistema in uporabniškega vmesnika.  In to je pač pri Applu bolje narejeno.  Oziroma bi moral Google, če bi želel enako, zapreti svoj sistem ter takisto nadzorovati vse. Dobili bi še en zaprt sistem, ponujali bi le telefone višjega cenovnega razreda in tako naprej. Tega pa si večina ne želi. Še več. Tudi prijatelj iz uvoda hkrati vsako svoj napravi “jailbraika”, da mu služi tako, ko si on želi.

Če pogledam nazaj, vidim določen vzorec. Apple (skoraj) nikoli ni prvi predstavil neke tehnologije. Gotovo pa jo je prvi vgradil v napravo, ko je bila ta zrela, ko je preživela otroške bolezni in ko je bilo jasno, da ima uporabniško vrednost. Na nek način je dostikrat prvi predstavil nekaj, kar je imelo rep in glavo. Kombinirajmo to s kakovostnejšo izdelavo in dobro poprodajno podporo, no vsaj v velikih državah, kjer ima svoje lastne trgovine, pa je jasno, zakaj ima med kupci ugled, kot ga ima. Vse to pa nekaj stane in cene so, kot pač so. In bodo, dokler bo dovolj ljudi pripravljeni plačati, kolikor zahtevajo.

Ampak tudi to še ne pomeni, da je vse drugo “krš”. V resnici je daleč od tega, res pa je, da razmišljajo drugače. Količina je zanje pomembnejša, to pa dosežeš z ugodnejšo ceno.  Manj kakovostnejša izdelava, manj poprodajnih dejvnosti, manj skrbi za uporabnike … no vsaj za blago nižjega cenovnega razreda. Kar pa se tiče paradnih modelov, so nekateri najmanj enakovredni Applovim. Ampak ne le v zmogljivostih, obliki in uporabniški vrednosti, temveč tudi v ceni. Zanemarimo “objekt X”, za katerega Apple res zahteva veliko, ampak cene za iPhone 8 so podobne cenam za Galaxyje S, LG-je, Huaweije. Nekaj podobnega bi lahko zapisal tudi za prenosnike. Tisti za med par sto evrov pa do tisočaka se ne morejo primerjati z Macbooki, lahko pa so oni za več kot jurja in pol! Prijatelj ima torej prav. Gre za to, kaj si lahko privoščiš in kaj ne. Ampak ni nujno, da je tisto ta drago le Applovo!


Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm

Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.

Marjan Kodelja - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja