LG Q6: Šahist med navdušenjem in frustracijo
Matjaž Ropret 19. septembra 2017 ob 12:11

Z vsako tehnološko novostjo je tako, da prej ali slej najde pot v množičnost, vse je samo vprašanje časa. Kadar pa niti ne gre za velik preboj v tehnologiji, ampak bolj za oblikovalski trend, smo lahko prepričani, da bo šlo precej hitro. LG je eden od tistih, ki poskušajo vnovčiti prehod na »polnozaslonske« telefone in zato v nižji oz. srednji cenovni razred pošilja model Q6.

Ne trdim, da je stanjšati robove okrog ekrana trivialno. Če to ne bi bilo tehnološko zahtevno, ne bi trajalo praktično celo desetletje od začetka pohodov pametnih telefonov z zasloni na dotik in brez fizične tipkovnice. Toda zdaj je to možno izvesti in ni več nazarensko drago, zato LG koncept iz G6 prenaša še v cenejši Q6. Ostali še nekoliko čakajo in na nek način branijo ekskluzivnost svojih telefonov z zasloni čez (skoraj) celotno sprednjo površino. Da pa raztezanje do skrajnih robov vendarle še pomeni določene kompromise, če reč ne stane vsaj šeststo evrov, se pri tem konkretnem izdelku tudi kar dobro pokaže.

S sprednje strani je Q6 res zelo podoben kot LG-jev paradni telefon. Nad zaslonom je zgolj zvočnik, pod njih emblem proizvajalca, v vogalih je zaslon nekoliko posnet, da ni povsem pravokoten in usklajen z enako zaobljenimi robovi ohišja. Na zadnji strani je zadeva malo drugačna, saj je tukaj plastika namesto bolj prestižnega stekla in zgolj ena dioda za »bliskavico«. Izgled je vsaj odzadaj ceni primeren, mogoče celo malo zaostaja za konkurenco v tem razredu. Zaslon je seveda nekaj posebnega. Ločljivost je nekakšna raztegnjena Full HD, razmerje stranic pa precej uporabno, če so aplikacije prilagojene. A vse niso, med njimi na žalost youtube (vsaj v času testiranja je bilo tako). Zaslon je živahen, ni pa pretirano svetel.

Na pogled bi mogoče ta model res kdo lahko zamenjal za Q6 in tudi proizvajalec bi ga rad postavil višje, kot v resnici sodi. Največja ovira pri tem je glavni procesor oz. sistem na čipu. Qualcommov Snapdragon 435 je iz nižjega zmogljivostnega razreda. In četudi se je skupaj s tremi gigabajti delovnega pomnilnika večino časa kar sposoben prebijati skozi vse želje uporabnika, mu občasno vendarle poide sapa, počasneje obdeluje fotografske naloge, preklaplja med množico odprtih aplikacij ali izrisuje množico grafičnih elementov v akcijski igri. Napredek v primerjavi s prvimi procesorji iz družine Snapdragon 4xx izpred nekaj let je enormen in LG bi se skoraj izmazal s to varčevalno odločitvijo, pa mu vseeno ne dam prav. Telefoni s procesorji enega razreda višje, kot je Snapdragon 625 ali Samsugov Exynos za telefone serije Galaxy A, tečejo opazneje lepše, bolj odzivno, z manj občasnega zatikanja. Za zahtevane denarce bi srce moralo biti zmogljivejše, kot je pri bolj ali manj vseh konkurentih, ali pa bi morali v LG-ju spustiti ceno.

Podobno lahko rečem za fotoaparat. Tipalo s 13 milijoni točk in objektiv z zaslonko f/2,2 obetata solidne rezultate in jih večinoma tudi dostavljata. Fotografije same po sebi niso napačne. Nezgrešljivo izdajajo telefonsko poreklo, a jih niti slučajno ne bi mogel označiti za slabe. Jim pa manjka »življenja«, vse skupaj pogosto izpade nekako bledo, tudi detajlov je manj kot pri marsikaterem drugem telefonu in v slabi svetlobi je veselja hitro konec. Video je zaradi premalo zmogljivega čipovja omejen na polno visoko razločljivost, nobenega 4K, in tudi ne izstopa po kakovosti.

Kar dobro pa se odreže baterija, tudi dva dneva konkretne uporabe bi se dalo iztisniti iz nje. Glede na strojno zasnovo to niti ni tako presenetljivo. Zato pa je toliko bolj presenetljiv zvočnik. Na žalost negativno. Za telefon, ki s svojim razmerjem zaslona kar kliče h predvajanju ur in ur videa, je zvočnik naravnost porazen. V maniri telefonov izpred petih let je na zadnji strani, dinamično izjemno omejen in hreščeč. Postavitev seveda predpostavlja, da bo ali pridušen na mizi ali pokrit s prsti. Zunanji zvočnik ali slušalke so nujna oprema za kakršen koli »kinematografski« užitek s tem telefonom. Na srečo so vsaj izhod za slušalke pri LG-ju pustili.

Večini kupcev bo verjetno vseeno, a zame je nepotreben kompromis pri izbiri komponent tudi vključitev starega priključka micro USB. Če telefoni s tako modernim izgledom in aspiracijami nimajo novejšega in zdaj že skoraj nujnega USB-C, potem je jasno, da je proizvajalec varčeval pri njihovem snovanju in izdelavi. Prav izbira polnilnega priključka je eden najboljših pokazateljev.

Hvalabogu sta vključena NFC in tudi radijski sprejemnik, kar ni več tako zelo pogosta lastnost. Manjka pa prepoznava prstnih odtisov. G6, ki prav tako na sprednji strani nima prostora za čitalnik, se z njim ponaša zadaj. Tudi na bolj praktičnem mestu kot Samsungove galaksije. Toda v Q6 ga niso vgradili in namesto tega omogočili prepoznavo obraza. Že mesec ali dva pred novim iPhonom X. Vendar na precej bolj osnovni ravni, saj za biometrično odklepanje skrbi zgolj sprednji fotoaparat, kakšnega sofisticiranega nabora tipal, projektorjev, svetilnih elementov in še česa tu pač ni. Pa kljub temu zadeva deluje skoraj šokantno dobro. V najmanj osmih od desetih poskusov je hipno odklenila zaslon. Celo v temnem prostoru večinoma ni bilo težav in tudi, kadar je bil telefon na mizi ali omari, se je bilo treba samo malo skloniti nadenj. To res vzame več časa kot odklepanje s prstom, če je čitalnik spredaj, a vseeno ni pretirano nadležno. Zato pa zadeva odpove na soncu (ob nošenju sončnih očal) in v resni temi. Ne glede na večinoma pozitivne izkušnje je odklepanje s prstnim odtisom še vedno bolj priročno, hitrejše in povzroča manj potencialnih težav.

O LG-jevi programski opremi ne bom pretirano razpredal. Lepo je, da je v osnovi na telefonu dokaj aktualna različica Androida, upamo seveda tudi na nadgradnje. Prav tako je lepo, da se lahko uporabnik odloči za klasičen predal z aplikacijami namesto iOS-ovskega razporejanja vseh ikon na domače zaslone. In kakšna od dodatnih funkcionalnosti je mogoče celo uporabna, denimo prilagajanje vrstice s tipkami na dnu zaslona. V splošnem pa je to še vedno najmanj estetska, najbolj baročna preobleka tega operacijskega sistema, ki jo sicer izboljšujejo, a bi bilo vseeno bolje, če bi se je znebili in uporabili svetlobna leta modernejšo Googlovo osnovo.

LG Q6 je tako telefon, ki ne najbolj spretno šahira med tem, da uporabnika navdušuje in v naslednjem trenutku frustrira. V cenovnem razredu okrog 400 evrov v prosti prodaji oz. čez deset evrov na mesec pri operaterju zdaj že upravičeno pričakujemo telefone brez prevelikih pomanjkljivosti, kot je tu zvočnik ali zmogljivostno nezadosten procesor.

LG se na žalost pri snovanju svojih telefonov vse prevečkrat osredotoči samo na eno lastnost (tokrat zaslon, kdaj drugič baterija, tretjič fotoaparat), ostale pa nekoliko preveč zanemari. Ampak pametni telefoni so danes vsestranske naprave, ki morajo biti vsaj približno dobre v vsem. Najmanj, kar pričakujem, je uravnoteženost vgrajenih komponent. Tudi gorsko kolo z odličnim okvirjem, a povprečnim menjalnikom in vzmetenjem me ne zanima, raje se odpovem ogljikovim vlaknom za okvir na račun boljših ostalih  komponent. Zaslon brez robov in razmerje, ki da ozek in dolg telefon, sta fini lastnosti. Velika škoda pa je, da jima vse ostalo ne sledi na podobnem nivoju. Glede na gibanje cen modela G6 je ta bistveno boljša izbira.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja