Lenovo Yoga 910: Išče se idealen računalniški križanec
Matjaž Ropret 7. februarja 2017 ob 18:17

Ni skrivnost, da mi je Yoga že od začetka všeč. Sem tudi še vedno zadovoljen uporabnik čisto prve generacije tega prenosnika, ki je prinesel nekaj svežega vetra v svet računalništva. Istočasno pa me tudi frustrira, da Lenovo neprestano nekaj spreminja in išče novo formulo, tako da so pri vsaki naslednji inkarnaciji nekatere zadeve boljše, nekatere prej posrečene pa gredo na slabše. Nič drugače ni niti z Yogo 910, že peto po vrsti.

Linija Yoga ima zdaj kup predstavnikov, vsakemu prenosniku z vrtljivim pokrovom pri Lenovo pritaknejo to oznako. Ampak tukaj se osredotočam na tiste, ki sodijo v originalno družino, na naslednice čisto prve iz leta 2012 (predstavljena je bila septembra na sejmu IFA v Berlinu). Ta je prinesla inovativne tečaje zaslona, ki so omogočali odpiranje za 270 stopinj, torej povsem naokrog. Imela je prijetne materiale ohišja, še posebej okrog tipkovnice. In zelo lep zaslon na dotik, čeprav ločljivost s 1600 x 900 ni bila vrhunska. Pestilo pa jo je tudi nekaj težav. Ventilator je bil preglasen in trajanje baterije povprečno. Dvojka je prinesla še lepši zaslon, z že skoraj previsoko ločljivostjo 3200 x 1800 (se pravi podvojeno v vsaki smeri), več zmogljivosti, manj vsiljiv ventilator, manjšo maso, pa tudi že malo manj ugledno plastiko in nič kaj daljšega trajanja baterije. Zato so pri Yogi 3 Pro prešli na ultravarčni procesor core m, kar je bila kapitalna napaka, saj so prej povsem zgleden računalnik spremenili v lahko konjenico za le osnovne naloge. Res je baterija zdržala dvakrat dlje in prenosnik je bil še lažji, ugajal pa je malokomu. Osebno mi še zdaj ni všeč, da so s to generacijo tudi opustili res izvirne tečaje (»pante«) in prešli na mehanizem obračanja zaslona iz urarskega sveta, ki ne pripomore niti k izgledu niti k priročnosti. Prej je bilo vse skupaj nekako skrito, magično, zdaj pa se zobnike opazi na kilometer daleč in še zaslon je zaradi njih bolj odmaknjen od uporabnika. Lenovo, prosim za vrnitev originalnega koncepta, ki je bil res kul in izviren. No, kakor koli. Lanska Yoga 900 je vsaj popravila izbiro procesorja in zadevo spet vrnila v resne tirnice. Ni pa prinesla kakšne druge resne novosti. Kaj pa letošnja Yoga 910?

Hja, nekaj napredka je. Zaslon je večji, namesto 13,3 je zdaj diagonala 13,9 palcev. Pri tem pa prenosnik ni nič zrasel, samo roba okrog zaslona je manj. In ločljivost je še večja – 4K. Kar se mi zdi popolnoma odveč pri taki velikosti ekrana in glede na to, kako Okna in programi zanje obravnavajo višje ločljivosti. Obstaja tudi različica z ločljivostjo Full HD in čeprav je nisem preizkusil, bi kupil to. Videi in fotografije na zaslonu 4K sicer izgledajo krasno, ima pa ta ekran še eno težavo. Dinamični razpon je dokaj majhen, zato se marsikaj izgublja v črnini. Pred časom sem za Samsungov široki, ukrivljeni monitor zapisal, da ni ravno prvak v dinamiki, ampak je odličen v primerjavi z zaslonom 4K v Yogi 910. Večja in izboljšana je tudi sledilna ploščica. V bistvu je ena najboljših, kar sem jih kdaj uporabljal. Res natančna, odzivna, fina. Novost je čitalnik prstnih odtisov, ki deluje povsem enako kot na telefonih. Uporabnik nanj nasloni prst in vstopi v Okna (funkcionalnost Windows Hello). Sistem je s 16 GB pomnilnika in modernim diskom SSD (512 GB v testnem prenosniku) ob procesorju core i7 (7500u) hiter.

Priključka USB-C žal nista enakovredna.

Ampak tu pridejo na vrsto nekatere slabosti. Hitrost je na voljo samo občasno. To se še posebej opazi pri kakšnem obdelovanju videa. Nekaj časa vse deluje bliskovito, potem pa se malo ustavi, ko začne kar glasno zavijati tudi ventilator. Sumim, da je zračenja v tankem ohišju enostavno premalo za tako zmogljiv procesor in ga zato mora sistem občasno nekoliko zavreti, dokler se ne shladi dovolj. Podobno kot pri zaslonu bi tudi tu rekel, da je najbolje sestopiti za stopničko in poseči po procesorju core i5, ki nedvomno zahteva manj agresivno hlajenje in tako lahko bolj konstantno deluje pri višjih obremenitvah. Glede tega se ni kaj dosti spremenilo že od prvih procesorjev i7 naprej. Primerni so za debelejše prenosnike z boljšim hlajenjem, v tanjših pa se bolje obnesejo malce manj zmogljivi i5. Trajanje baterije se je skupaj s konkretnim procesorjem vrnilo na nekdanje solidne, a nič izjemne ravni. Več kot štirih ur dela z enim polnjenjem ne pričakujte.

Za razliko od odlične sledilne ploščice je s tipkovnico šlo na slabše. Tipkam manjka nekaj mehkobe in hoda. Da se tipkati, kakšnega užitka pri tem početju pa ni. Lenovo je opustil svoj polnilni priključek za univerzalni USB-C (dejansko prenosnik polni tudi telefonski polnilnik, samo malo počasneje), kar bi bilo v redu, če ne bi mimogrede (spet) napravil nekaj čudnih potez. Tovrstna priključka sta dva, oba na levi strani, ampak samo eden za polnjenje in samo eden (drugi) za priklapljanje zunanjih naprav, v čemer ne vidim nobenega smisla, če naj bi USB-C opravljal vse naloge. Na desni je še standardni vhod USB in zraven izhod za slušalke. Ne najboljša založenost s priključki, pa še omejena uporaba teh, ki sploh so. Poleg tega je izginil čitalnik pomnilniških kartic. Proizvajalci še naprej dajejo prednost formi pred uporabnostjo in kar nočejo razumeti, da je za vse, ki se resno ukvarjajo s fotografijo in/ali videom, ta čitalnik življenjskega pomena. To je še vedno najboljši, najlažji in najhitrejši način prenašanja datotek s fotoaparata ali kamere na disk. Koliko večji, debelejši in dražji bi bil prenosnik, če bi čitalnik imel? Vsak mm, gram ali evro bi odtehtal nerodnost z zunanjim čitalnikom.

Yoga je tanka in dobro izdelana, ampak hladna.

Tako je to z Yogo. Še vedno jo imam rad, ampak z vsako naslednjo generacijo malo manj. Najnovejša je hladna, industrijska, ne premore šarma, ki ga ima moja enica. Za manj kot dva tisoč evrov je prenosnik s procesorjem i7, 16 GB pomnilnika, 512 GB diska SSD, zaslonom 4K in maso 1,38 kg med boljšimi tovrstnimi ponudbami na trgu. Različica z bolj posrečenim procesorjem i5 in zaslonom Full HD za tisočaka in pol tudi ni predraga. Ampak še vedno čakam na Yogo, ki bo izpolnila vse ali vsaj večino mojih želja, ne pa ob izboljšavah vedno znova prinašala tudi taka in drugačna poslabšanja.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja