Legend of Zelda in Switch najbolj udarna kombinacija ta hip
Marjan Kodelja 12. marca 2017 ob 17:36

Zadnje mesece sem bil doma skoraj vsak dan bombardiran z navdušenimi besedami o Nintendovi igralni konzoli. Lahko si mislite od koga. Nekritično navdušenje je bilo mogoče zaslediti tudi na spletu, pa čeprav konzole tedaj še nihče ni imel v rokah, kaj šele, da bi se z njo poigral. Ostal sem hladen, kajti tehnične zmogljivosti niso obetale ničesar pretresljivega, hkrati pa sem se s hibridnimi izdelki že velikokrat opekel. Tokrat pa me je mati modrosti pustila na cedilu. Konzola, kljub manjšim težavam, izpolnjuje obljubljeno, skupaj z novo različico ene boljših video iger vseh časov pa je pravzaprav ubijalska kombinacija. Malce pa vseeno boli, da je oboje skupaj stalo 410 evrov.

Konzola je hkrati »fiksna«, priključena na televizor ali monitor, in prenosna. Morda boste pomislili: »ne tič, ne miš«, a ni čisto tako. Je pa najprej prenosna igralna konzola, čemur je podrejeno skoraj vse in zaradi tega neposredna primerjava s Playstation-om ali Xbox-om nima nobenega smisla. Poganja jo »prilagojen« sitem na čipu Tegra (Nvidia), je oblike za današnji čas »debele« tablice s 6,2-palčnim zaslonom in razločljivosti 720p, drugi tehnični podatki pa so nekje v povprečju. To velja tudi za 32 GB podatkovnega polnilnika, ki ga je moč razširiti s pomnilniškimi karticami (mikro SD). Igre so bodisi prenesene s spleta, v tem primeru je dodatna kartica nuja, ali na fizičnem nosilcu, ki ga »vtaknemo« v dodatno le njemu namenjeno režo.

Za kako robustno se bo izkazala?

»Tablica« je dovolj robustna, vgrajena baterija pa zadošča za tam do tri (uradno do šest) ure igranja. Na levem in desnem robu so nosilci, na katere »pripnemo« desni in levi del igralnega krmilnika, kadar jo želimo uporabljati kot prenosno konzolo. Drugače sta na nosilcu, ki ju spremeni v dokaj uporabni krmilnik, ki pa se vseeno v ergonomičnosti ne more meriti z »enovitim«, kakršnega imata Playstation in Xbox. Obstaja tudi takšen, vendar ga je treba dokupiti. Zanimivo bo videti, kaj se bo s priključki dogajalo po letu dni igranja in neštetega spreminjanja »konfiguracij«.

Upajmo, da so zadevo dodobra preizkusili, kajti ne bom ravno srečen, če bo postala neuporabna, ker so se plastični nosilci in »kontakti« na tablici izrabili. Iz enakega razloga bi bilo morda bolje, če bi bila baterija preprosto zamenljiva, kar pa na žalost ni! So pa že našli slabost, mesto antene v levem delu krmilnika, zaradi česar naj bi ta izgubljal brezžično povezavo. Zadeva je podobna aferi pri iPhonu 4 in je rešljiva tako ali drugače. Eni so ga odprli in premaknili anteno, česar sicer ne priporočam, spet drugi pa trdijo, da se jim to ne dogaja, ako krmilnik prav primejo in antene ne zakrivajo z dlanjo.

Doma in že naslednji hip na poti

Poleg konzole je v »kompletu« še priključna postaja. Ta »tablici« ne doda zmogljivosti, omogoča pa povezavo na televizor v razločljivosti 1080p prek kabla HDMI. Ko je v njej, pa se tudi polni. Lepota pa je v naslednjem. Igro igramo na domačem velikem zaslonu, kot bi jo na kakšni od onih »fiksnih« konzol, nakar pride družinski član z večjo močjo odločanja, ter nas odžene iz dnevne sobe. Konzolo vzamemo iz »postaje« ter nadaljujemo z igranjem. Hipno, torej takoj in brez zamika. Nobenega ponovnega zagona igre ali česa podobnega. Edina razlika je, da sedaj gledamo na manjši zaslon, kot smo prej. Še konfiguracije krmilnika nam ni treba spreminjati, saj je na hrbtišču plastični nosilec, ki drži »tablico« v navpičnem položaju, ko jo postavimo na mizo. Kajpada pa lahko krmilnika namestimo nanjo ter jo uporabimo kot »običajno« prenosno konzolo. Nekako je to tisto, o čemer sem prej najbolj dvomil in kar se je izkazalo za njeno največjo prednost.


Nekaj skepse pa mi je kljub navdušenju ostalo. Konzole niso nekaj, kar bi menjali na leto ali dve. Želimo si, da bodo njene zmogljivosti zadostovale za nekaj let. »Procesor« je bil razvit že pred časom, res pa je, da njegove zmogljivosti niso zanemarljive. Ne nazadnje vsi vemo, da zmogljivost mobilnih naprav izpred dveh ali celo treh leti v celoti zadostijo tudi današnjim nalogam. Ampak vse bo odvisno od iger. Ako bodo te zahtevale večje zmogljivosti, razločljivost 4K ali celo še kaj v smeri dodane in navidezne resničnosti, potem znamo zapasti v cikel vsakoletne predstavitve novega modela konzole. Česar pa si kot kupec gotovo ne želite. In če že moram zapisati, potem se mi zdi, da konzola ni ravno odporna na prihodnost. Ampak zaradi Zelde je to drugotnega pomena.

Dih divjine

Nisem strokovnjak za video igre, pa še to zaradi enega razloga. Bojim se jih kot hudič križa, kajti ko se zanjo zagrejem, je ne morem izpustiti iz rok. Imam pa dolg spomin in jasno mi je, da če obstaja od leta 1986 in je doživela, če sem prav preštel, 19 reinkarnacij, potem v nobenem primeru ne more biti slaba. Opazovanje sina pa je to le še potrdilo. Ne mislim napisati recenzije igre »The Legend of Zelda: Breath of the Wild«, ampak priznam, pritegnila je moje zanimanje. Ima vse potrebne atribute. Igra akcije in avanture, kjer je glavni lik postavljen v odprt fantazijski svet, ne da bi natančno vedel, kaj mu je storiti, razen, da mora na koncu premagati glavnega »šefa«. Pot vsakega igralca je drugačna, nepredvidljiva, med tem pa srečuje like, rešuje probleme ter se uči na svojih napakah. Ali drugače. Če jo končamo in začnemo igrati od začetka, bo pot do cilja drugačna, zagotovo pa bomo odkrili nekaj novega, česar prvič nismo. Nič čudnega torej, da nekateri govorijo o urah igranja, ki so ga že vložili vanjo.

Ta hip je nabor iger za konzolo boren, veliko jih je v nastajanju. Nekaj jih obljubljajo za poleti, druge pa bodo na voljo šele konec leta. Med njimi kar nekaj z znanimi Nintendovimi liki, pa tudi nekaj iger drugih založnikov. Obljubili so, da bodo z nadgradnjo omogočili brskanje po spletu, trenutno konzola nima brskalnika ter dostopa do digitalnih storitev, kot je na primer Netflix. Čeprav je kot kaže Zelda trenutno glavni magnet, pa nam logika govori, da je uspeh konzole predvsem od iger, ki bodo šele na voljo in bodo ljudem dovolj zanimive, da se bodo odločili za nakup še ene konzole poleg svojega Playstationa ali Xboxa.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja