Kratice, izrazi in dvoumnosti – kaj je »kej«?- da ne boste nevedneži!
Marjan Kodelja 3. februarja 2017 ob 16:09

Izbira televizorja, ki čim bolj ustreza potrebam, zna biti težavna naloga. Še posebej, ker izdelovalci skoraj vsako leto spreminjajo oznake, imena in po možnosti še kaj. Če na primer o novih telefonih slišimo predvsem olepševalne pridevnike, pa je svet televizorjev poln kratic in oznak, včasih tudi z dvoumnim pojmovanjem. OLED, ULED, QLED, ELED, kako naj se človek znajde?

S tem smo se hočeš nočeš morali sprijazniti in odkrito povedano, to tehničnim zanesenjakom ne povzroča pretiranih sivih las. Drugače pa se lahko počutijo običajni kupci, ki pridejo v trgovino v dobri veri, da bodo hitro kupili nov televizor, kajti stari je ravno odšel rakom žvižgat, potem pa so primorani poslušati razlago kratic in oznak, pri čemer se jim o pomenu pol njih niti ne sanja.

Najprej nekaj o ločljivosti

Menda naj bi bilo naslednje že vsem bolj kot ne jasno. Najprej je bila razločljivosti HD, ki pomeni, da ima zaslon 1280 x 720 pik (zato tudi 720p), nakar je prišla polna HD-razločljivost. V pikah 1920 x 1080 (1080p). Velikost zaslona (diagonala) pri tem ne igra nobene vloge. Razlika v številu pik na prvi pogled ni velika, vendar je na zaslonu prvega tipa slab milijon drugega pa dobra dva milijona pik. Še enkrat več, kar kajpada vpliva na kakovost prikazane slike.

Čeravno je večina televizijskih programov, ki so nam dostopni, v najboljšem primeru polne razločljivosti HD, pa se novejši televizorji ponašajo z ultra visoko razločljivostjo (UHD), ki jo največkrat označujejo kar 4K. Termina sta si sicer majhno v laseh. 4K izvira iz filmskega sveta in označuje »sliko« ločljivosti 4096 x 2160. Ta ima v vodoravni ravnini več kot štiri tisoč pik, zato oznaka »K« – kilo oziroma številčno 1024. 4 krat 1024 pa znese natanko 4096. Televizorji 4K pa imajo sliko ločljivosti 3840 x 2160 pik (UHD), kar dejansko pomeni, da bi bila pravilna oznaka, ako bi uporabili enake vatle, 3,75K. Ker ni »seksi« so si tudi izdelovalci televizorjev izposodili izraz 4K, ki po njihovem pomeni štirikrat višjo razločljivost od polne HD. Nekaj logike je v tem. Zaslon ima namreč 8 milijonov točk. Še ena primerjava je na mestu. Po vodoravni ločljivosti je trikrat večja od slike HD (720p) in dvakrat večja od polne HD (1080p), kar bi pomenilo, da je edina pravilna oznaka, ki sledi tradiciji oznak televizorjev, UHD (2160p)

UHD ali 4K (slednji v reklamne namene) pa vseeno pomeni, da obstaja majhna razlika v razmerju slike, ki jo »snemajo« digitalne 4K kamere in razmerju, ki ga prikaže televizor. Ampak slednje je za večino uporabnikov skoraj nepomembno. Še en izraz smo lani lahko zasledi in sicer Ultra HD Premium. Zopet gre za majčken reklamni trik, s katerim so izdelovalci hoteli poudariti odliko televizorja, saj ta nima le najboljše slike (UHD, HDR), zmožnostjo prikaza več barv (večji barvni razpon), temveč tudi kakovostni zvok.

HDR, oziroma kot bi gledali skozi okno

Razvoj sijalk za zaslonom je pripeljal do večje svetilnosti, zaslonov pa do točke, ko so ti sposobni prikazati boljšo črno piko kot nekaj let nazaj. V večini primerov, a ne vedno, pa sta tudi kakovost črne pike in večje število prikazanih barv, ki so tudi bolj pravilne, prav tako povezana z načinom delovanja, tehnologijo ter postavitvijo prej omenjenih sijalk. A da ne bi preveč dolgočasili. HDR je enostavno razumeti. Več podrobnosti v sliki, ker so hkrati vidne podrobnosti tako v temnejših kot v svetlejših delih slike. Da pa je mogoče, mora imeti zaslon večjo svetilnost in biti sposoben prikazati višje kontrastno razmerje. Je pa razumljiv vsaj cilj in to tezo boste vse pogosteje slišali. Želijo, da pogled na zaslon televizorja omogoča enako kakovostno vizualno izkušnjo kot pogled skozi okno.

Pri sliki HDR je ključna je svetilnost zaslona. Televizorji, ki jih lahko označimo kot HDR, potrebujejo svetilnost nad 1000 kandel. Za primerjavo omenimo, da ima opoldanska sončna svetloba svetilnost 1,6 × 109 cd/m2. Druga pomembna lastnost televizorja, ko govorimo o prikazu videa HDR, je kontrastno razmerje. Ne dinamično, s katerim nas prepričujejo trgovci, temveč realno. Kontrastno razmerje je povezano s svetilnostjo, saj pomeni razmerje med najbolj temno in najbolj svetlo točko, ki ju zaslon lahko prikaže, ni pa vse odvisno od nje. Težava zaslona LCD je pronicanje svetlobe skozi sendvično strukturo, zato težko prikaže perfektno črno točko.

Od LCD do LED

Ob zori ploskih televizorjev je bilo preprosto. Bodisi so bili zasloni s tekočimi kristali (LCD) ali pa plazemski. Ti so izumrli, ko se je izkazalo, da so za odtenek energijsko preveč potratni. Od tedaj so (skoraj) vsi televizorji »LCD«, pa čeprav imajo vse mogoče oznake. Značilno zanje je svetlobno telo za zaslonskim panelom, brez katerega slike ne bi bilo. Najprej je bila hladna fluorescentna sijalka, zato so bili televizorji za današnje pojme debeli. Ko je to zamenjala sijalka iz svetečih diod, so televizorji prek noči dobili oznako LED. Bili so tanjši, ker je bila sijalka manjša, pa še na rob zaslona so jo premaknili, tehnično pa se nič drugega ni kaj dosti spremenilo.

Kvantne pike in QLED

Od tedaj do danes je bilo še nekaj »dodelav« sijalke. Ako so bile prve narejene tako, da so modro »ledico« (ta je od vseh najbolj svetla) prevlekli, da je oddajala belo svetlobo, so kasnejše izvedbe prinesle prevleko iz bolj eksotičnih snovi. Delčki premera nekaj nanometrov, ki obsevani s svetlobo, oddajo svetlobe v točno določeni barvi (valovni dolžini), da se je rodila tehnologija kvantne pike. Čemu vse to? Ker je bela svetloba postala bolj bela in ne »umazana« kot prej, zato so bile prikazane barve bolj naravne in bolj žive. Sony je tehnologijo skril v znamki Trilumiuos, Samsung pa do letos v kratici SUHD, drugi pa so uporabili kakšno drugo oznako. A šlo je za eno te isto. Napredek v sijalki v ozadju zaslona.

Podobno je tudi letos, ko Samsung uvaja oznako QLED, ki je na prvi pogled (preveč) podobna kratici OLED, ki pa označuje v temeljih drugačno zaslonsko tehnologijo. Tudi tokrat gre za napredek v tehnologiji sijalke, rezultat pa je še več barvnih odtenkov in bolj svetla slika, primernejša za vsebino HDR.

Za nekatere nedosegljivi

Razen plazemskih zaslonov, ki smo jih uspešno pospravili na smetišče zgodovine, je OLED zaenkrat edina zaslonska tehnologija, ki je sposobna prikazati perfektno črno, hkrati pa je tudi energijsko varčnejša od zaslonske tehnologije LCD. Vrsto let pa se sooča z enako težavo. Izdelava panelov je zahtevna in tako predraga, morebitne bližnjice pa le zmanjšujejo teoretično kakovost slike.

Zakaj, ni tako težko razumeti. Večina televizorjev, tudi oni z oznako QLED, so v osnovi televizorji s tekočimi kristali. Njihova naloga je spreminjanje polarizacije svetlobe, katere vir je sijalka v zadnjem delu. »Pika« torej prepušča ali blokira svetlobo. Za razliko od tega principa je vsaka pika zaslona OLED svoj izvor svetlobe. Bodisi sveti ali ne. Zato je črna pika bolj črna od pik tekmecev, posledično pa je pri teh televizorjih hitrejše tudi prižiganje in ugašanje pik, tako imenovani čas osvežitve, zaradi česar je manj težav pri prikazu hitrih prizorov. Vsaj v teoriji, kajti v praksi je precej težav. Še vedno je namreč težko izdelali pravi RGB OLED zaslon, pri katerem je vsaka pika narejene iz organske sveteče diode v eni izmed treh osnovnih barv (rdeča, zelena in modra).

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
4 komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja