Koliko bo roaming v EU odslej brezskrben, bo odvisno od tvojega operaterja
Matjaž Ropret 9. junija 2017 ob 14:25

Naslednji četrtek se bo uresničila ena glavnih obljub z začetka mandata aktualne evropske komisije. Konec bo dodatnega plačevanja za uporabo mobilnega telefona v tujini. Ker pa imajo skoraj vse tovrstne zadeve drobni tisk, tudi ta ni izjema in zato sledi pregled pravil in morebitnih zank.

Operaterji si že zgodovinsko drug drugemu zaračunavajo, če prenašajo govor ali podatke med omrežji. Kar nazadnje plačamo končni uporabniki. Pri izletih v tujino smo bili nekoč navajeni izjemno visokih cen in še zdaj naletimo nanje, če odidemo izven Evropske unije. Ker pa so telekomunikacije regulirana panoga, tem podjetjem pogosto (a ne vedno) tako za domače kot za čezmejne storitve  neodvisne agencije ali politika določa najvišje dovoljene cene. In tako je pred enajstimi leti takratna evropska komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding z zvitimi argumenti predlagala uredbo o znižanju cen roaminga v EU, jo uspela skozi postopek spraviti v rekordnem času in poleti 2007 je začela veljati. Po desetletju zniževanja cen je prišel čas za dokončno ukinitev, ki pa ni popolna.

Od četrtka (15. junija) naprej bodo tako za klice kot za kratka sporočila veljale domače cene oz. v naročnino vključene količine. Vse minute, ki so zakupljene z naročnino, tudi če jih je neskončno, bo mogoče porabiti v tujini. Malo drugače pa bo pri prenosu podatkov. V osnovi bodo tudi tam veljale domače cene, vendar bodo operaterji lahko uveljavljali t. i. načelo poštene uporabe. To bo prišlo v poštev pri naročniških paketih z neomejenimi (takih v Sloveniji skoraj ni) ali bistveno večjimi količinami gigabajtov, kot bi jih uporabnik lahko kupil po veleprodajni ceni.

Realno bodo na začetku vsi paketi s tremi ali več gigabajti imeli omejitev, razen pri operaterjih, ki se bodo odločili drugače. Od slovenskih je tak A1, ki bo naročnikom brez dodatnih stroškov dovolil v tujini porabiti vse megabajte iz naročniških paketov. Sicer pa mora vsak uporabnik od svojega ponudnika dobiti obvestilo, koliko prenosa podatkov ima na voljo v tujini brez doplačila. Od te količine naprej se megabajti plačujejo po ceni, ki jo določa uredba. Do konca leta je ta 7,70 evrov plus DDV. Več o računanju, koliko mobilnega interneta imaš na voljo znotraj EU, smo že pisali, še en prispevek na to temo pa sledi prihodnji teden.

A tudi pri klicih ni popolne svobode. Ker so se že takoj pojavili strahovi, da bi preprodajalci množično ponujali kartice SIM (naročnine) iz držav, kjer so te precej cenejše, bodo lahko operaterji spremljali obnašanje uporabnikov. Kdor bo v štirih mesecih več kot pol časa preživel v tujini in tam porabil več kot pol v naročnino vključenih količin, bo od operaterja lahko dobil opozorilo in napoved zaračunavanja storitev (največ po veleprodajni ceni). Nato bo imel 14-dnevni pritožbeni rok, da pojasni, kako in kaj. Zadeve se bodo verjetno reševale individualno.

Kaj konkretno bodo glede tega počeli operaterji, bomo šele videli, prvi indici pa pravijo, da bodo najprej opazovali, kaj se bo dogajalo, in ukrepali šele, če bi zadeva eskalirala. Kdor bo na začasnem delu v tujini ali denimo na študentski izmenjavi, bo verjetno lahko svojemu ponudniku dokazal, da je upravičeno v tujini. Ali že vnaprej ali pa v pritožbenem roku. In izmenjave običajno ne trajajo dosti dlje od štirih ali petih mesecev, kolikor je dolg en semester. V vsakem primeru ni več konkretnega razloga za kupovanje kartice SIM v drugi državi. Razen mogoče za več prenosa podatkov.

Ta pravila veljajo v vseh državah članicah Evropske unije in še v treh državah evropskega gospodarskega prostora (EGP) – v Liechtensteinu, na Islandiji in na Norveškem. Povsod drugod imajo operaterji še vedno popolno svobodo za oblikovanje cen gostovanja. Za Slovence so še posebej pereče republike nekdanje skupne države. Hrvaška je v EU, vse ostale niso. Nekateri operaterji ponujajo določene opcije ali pakete s količinami za te države, kot je npr. Svobodni L pri A1 (za Srbijo in Makedonijo), drugi ne. V Evropi je oaza z visokimi cenami še Švica, na drugih celinah pa je gostovanje večinoma še dražje. Povsem svoje območje so tudi križarske ladje, tudi tam je treba biti pozoren na cene, ki so praviloma zelo visoke.

Še vedno velja, da morajo telekomunikacijska podjetja uporabnike obveščati, ne samo o cenah, ampak tudi o porabi. Ob dosegu 80-ih odstotkov mora naročnik dobiti sporočilo in ko doseže celotno mesečno kvoto, prav tako. Da se lahko odloči, ali bo storitve v tujini uporabljal naprej in jih dodatno plačal, ali bo izključil telefon. Ostaja tudi limit 60 evrov, načeloma nihče za gostovanje v EU in EGP ne bi smel dobiti višjega računa. Čeprav še vedno poslušam pripovedi, da se to dogaja.

V regulacijo ne sodijo niti klici iz Slovenije v tujino. A tudi tu nekateri operaterji v določenih paketih že ponujajo določeno količino vključenih minut, po navadi v iste države, kjer velja uredba. Za klice drugam je morda na voljo kakšna opcija ali pa se je treba sprijazniti s cenami, kakršne so. In iskati alternative.

Se torej po novem lahko sprostimo ali je treba še na kaj paziti? Znotraj EU oz. EGP ni pomembno, pri katerem operaterju gostuješ, uredba velja za vsa omrežja. Kličeš in esemesaš lahko brez skrbi, ker imaš zagotovo v paketu dovolj minut in sporočil. Za prenos podatkov pa se lahko popolnoma sprostiš samo pri tistih operaterjih, ki ne uveljavljajo poštene uporabe – do izpolnitve mesečne kvote. Pri drugih pa je treba biti malo oprezen, koliko megabajtov porablja nalaganje spletnih strani, osveževanje družabnih omrežij ali zemljevidi. Da ne govorim o glasbi in predvsem videu. Ampak o tem več v naslednjem članku o roamingu.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Sorodno

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja