Kitajci (še ne) prihajajo
Matjaž Ropret 19. aprila 2017 ob 10:28

Sprehod po razstavnih prostorih letošnjega sejma MWC v Barceloni ni potrdil domnev. Mislili smo namreč, da obstajajo dobri razlogi za vzpon kitajskih proizvajalcev na mesta med peterico najbolj uspešnih. Tam sta namreč samo še na vrhu korejski Samsung in ameriški Apple, nato pa sledijo Huawei, Oppo in Vivo. Dobri razlogi v smislu kakovostnih in inovativnih izdelkov. Pa nisem videl kaj veliko, večinoma zelo podobne telefone kot drugod, in tudi dosti precej povprečno zastavljenega in izdelanega pofla.

Takih prizorov kitajskega pofla je na sejmih še vedno precej.

Ob tem, ko se v svojih težavah in tehnoloških trendih izgubljajo nekoč pomembni proizvajalci (HTC, Sony, …), se je odprl prostor za druge, ki so ga večinoma zasedla kitajska podjetja. Pač zaradi cenovne prednosti in ekonomije obsega, saj malokdo drug lahko sploh upa na kakšen resen dobiček iz tega posla. Če celo konglomeratom s proizvodnjo vseh možnih sestavnih delov, kot sta LG in Sony ne uspeva, imajo drugi vstopniki še toliko manj možnosti. Razen, če se v navezi s kitajskimi proizvajalci zanašajo na nekoč kultne blagovne znamke ali prodajajo v svoje barve preoblečene kitajske izdelke, kar pa je spet dokaj neizvirno in tudi ne more prinašati posebnega zaslužka.

Pa vendar v našem koncu Evrope od kitajskih ponudnikov telefonov zares uspeva samo Huaweiju, vključno s podznamko Honor. Ponekod na stari celini in tudi v ZDA je kolikor toliko uspešen še ZTE in v prosti prodaji tudi Oneplus.  Nekako napol se vsake toliko časa, do naslednjega polovičarskega poskusa začne truditi Coolpad. Njegov lastnik LeEco je imel silne ambicije onkraj Atlantika, a so bolj ali manj že izpuhtele v visokih dolgovih in pretiranem zapravljanju sposojenih milijonov. Med drugim so morali odpovedati prevzem uspešnega ameriškega proizvajalca televizorjev (v osnovi pa zbiralca množice uporabniških podatkov) Vizio. Lenovo vsaj glede kvalitete, če že ne glede prodaje, pokonci drži Motorola. Prej omenjeni Oppo nekaj prodaja v Evropi in celo sponzorira nogometni klub Barcelona, a težko trdimo, da je prav zares prisoten na trgu. Viva ni. Xiaomijeve telefone uvažajo različni trgovci, ampak to ni uradna prodaja. In precej podobno je z vsemi ostalimi znamkami.

Huaweijevi modeli, ki se po marsičem že lahko primerjajo z najboljšimi korejskimi in ameriškimi, pa tudi kakšna občasna stvaritev Xiomija (skoraj brezrobi Mi Mix) ali Oppa (telefon z notranjim zumom) so navdajali z optimizmom, da kitajska falanga ne prinaša samo večinoma slabših in cenejših kopij že znanega, ampak tudi kaj svežega, tehnološko prebojnega, vznemirljivega, drugačnega, boljšega. Pa se to upanje nekako še ni udejanjilo. Že res, da imajo kitajski telefoni vse boljše zaslone, fotoaparate in procesorje, da premorejo izjemno natančno branje prstnih odtisov in da so lahko izdelani iz kakovostnih materialov, toda trende še naprej večinoma narekujejo Korejci, Američani in občasno Japonci.

Le peščico kitajskih proizvajalcev je mogoče po videnem v Barceloni in realnem svetu uvrstiti v prvo ligo. Še nekaj jih izdeluje solidne telefone, vsi ostali so zgolj bolj ali manj slabi. Tako strojno kot tudi programsko. Nadgradnje Androida so zelo vprašljive, varnostni popravki še bolj, mahinacije z uporabniki in njihovimi podatki pa skorajda niso. Velika verjetnost namreč obstaja, da je na telefonu (pred)naložena kakšna sumljiva programska oprema, ki na tak ali drugačen način pošilja informacije na strežnike nekje na Kitajskem.

Tudi zadnji paradni izdelki niso najboljši obet, da od teh proizvajalcev res lahko pričakujemo »naslednjo veliko reč.« Huawei P10 je zelo dober in simpatičen, težko pa bi rekel, da je v čem inovativen in da prekaša tisto, kar imajo ponuditi ostali v tem ali višjem cenovnem razredu. In če je ta izdelek kopija enega drugega,  po katerem še vedno stremijo vsi v branži, je povsem novi Xiaomi Mi6 na pogled kopija kitajskega konkurenta. Kar že ne daje upanja na kakšen presežek in verjetno ne bo nobene večje škode, če tudi tega modela uradno ne bo pod Alpe in na zahodno stran Panonske nižine. Ker če bi prišel, zaradi vseh prilagoditev, (po)prodajne podpore in zaledne mašinerije, ki je potrebna za nemoteno trženje izdelka na posameznem trgu, pa tudi zaradi ureditve intelektualne lastnine cena ne bi bila niti približno tako ugodna kot je ob sivem uvozu.

Tudi Coolpad in Oneplus ugotavljata, da sta lahko cenovno konkurenčna samo ob internetni prodaji in distribuciji iz centralnega evropskega središča, gverilskem marketingu in spet enotnem evropskem servisu, kamor pokvarjeni telefoni s hitro pošto hodijo iz vseh držav. Ampak na tak način se pač ne da delati večje prodajne zgodbe. To je lahko samo motnja na trgu, skupaj s sivim uvozom in telefoni z Ali Expressa in drugih internetnih trgovin tista korekcija, ki velikane drži v pozornosti, da se ne razlezejo preveč, da gredo z razvojem naprej in da ne napihnejo cen v previsoke višave, kar že tako ali tako poskušajo početi.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja