Kdaj bom lahko gledal olimpijske igre po svojem programu?
Matjaž Ropret 11. avgusta 2016 ob 10:47

Prvi dnevi olimpijskih iger v Riu so samo še bolj razgalili vso neprilagojenost klasične televizije sodobnemu gledalcu. Prenosi so prava muka. Še najmanj zaradi slabih nastopov slovenskih športnikov in tudi ne toliko zaradi res nesrečne časovne razlike – brazilsko prizorišče je pet ur za nami – in terminov, ki so prilagojeni ameriškim gledalcem (tekme ob desetih zvečer in ob polnoči, kar pri nas pomeni ob treh ali petih zjutraj). Športni navdušenci trpimo, ker na nacionalka predvaja vse tisto, česar nočemo gledati, do tistega, kar bi si radi pogledali, pa se pretolčemo le težko ali pa se sploh ne.

Kakšno reč se res da pogledati za nazaj, čeprav mukotrpno, ker se RTVS še vedno ne drži elektronskega programskega vodiča. In nekaj prenosov in posnetkov so ertevejevci skrili na spletni program MMC, ki se ga da videti v brskalniku in v mobilni aplikaciji. Toda kakovost slike RTV-jeve spletne televizije (4d.rtvslo.si) je za leto 2016 milo rečeno – skromna. Ob tem, da za predvajanje znotraj brskalnika zahteva kup vtičnikov, medtem ko recimo prenovljeni tv2go operaterja T-2 brez težav predvaja sliko HD (720p) brez nameščanja česarkoli. Bolje je na telefonu ali tablici, kjer je slika HD, ni pa ogled celotne košarkarske tekme na petinpol palčnem zaslonu kakšen velik užitek. Medtem pa se na velikem zaslonu v dnevni sobi vrti ragbi ali vaterpolo. Ampak OK, okusi so različni, so tudi gledalci, ki imajo raje vaterpolo od košarke. Razumem in sprejmem. Kar pa je ob vseh napravah, povezljivosti in tehničnih možnostih res žalostno, je dejstvo, da si TV-programa iz Ria de Janeira ne moremo oblikovati po svoje. Na zahtevo, če uporabim uveljavljen izraz.

Verjamem in facebookova časovnica mi to potrjuje, da ne bi bil edini pripravljen odšteti tudi nekaj deset evrov za ogled OI po svoje. Odpreš namenski app, izbereš šport in klikneš predvajaj. V visoki razločljivosti ali, še bolje, v 4K. Tudi na televizorju, vsaj čez protokol google cast, če že ne neposredno, ne samo na tablicah ali telefonih. Če pri vseh prenosih ni komentarja, preživim. In seveda podatkovni tok za izbrano tekmo lahko teče kadarkoli, v živo ali čez tri dni. Na tak način delujejo aplikacije glavnih ameriških lig (MLB, NBA, NFL), res pa pri vseh teh slika še ni čisto na ravni zahtev sodobnega gledalca. Ampak taki načini prodajanja vsebin so očitno možni samo pri zasebnih športih (lige so v lasti klubov, ki imajo konkretne in znane lastnike z imeni in priimki) in cene so visoke. Za celo sezono ameriške košarke je bilo treba v Sloveniji nazadnje plačati približno 150 evrov, v zahodnoevropskih državah pa 200 evrov. Nedavno se je v Avstriji, Nemčiji in Švici pojavila storitev DAZN, ki za deset evrov na mesec obljublja angleški nogomet in kopico drugih športov.

Paketna prodaja in distribucija

Rio2

Za velike športne dogodke, ki jih prirejajo razraščene, skorumpirane mednarodne »zveze«, so taki prenosi zaenkrat nepredstavljivi. Te organizacije televizijske pravice še naprej prodajajo po desetletja starem sistemu. V televizijskem svetu še vedno kraljuje en pristop – paketni. Pravice za prenose velikih dogodkov se prodajajo v paketih, pri olimpijskih igrah za več olimpijskih ciklov naenkrat. Kupijo jih lahko le velike televizijske hiše s precej denarja. Ki potem celoten paket iztržijo pri oglaševalcih, prodajanje posameznih športov ali paketa za gledanje na zahtevo pa nikomur ni v interesu. Ni jim treba. Za zdaj je še dovolj gledalcev, navajenih klasičnega načina. Poleg tega so OI na sporedu enkrat na štiri leta in ljudje gledajo, kar jim pač ponudijo televizijske hiše. Olimpijskim igram se ni treba vedno znova, teden za tednom boriti za gledalce. Na vseh platformah in distribucijskih kanalih.

Spremeniti se bo verjetno moral celoten sistem. Zaradi omenjenega paketnega pristopa je televizijske programe še vedno mogoče dobiti samo v kompletih oz. paketih. Pri operaterju ni mogoče poljubno izbrati programov, ki so vključeni v naročnino. Operaterji jih pri izdajateljih lahko dobijo samo, če podpišejo, da jih bodo naročnikom ponujali skupaj, ne morejo jih ločiti. Če hočete dva najbolj gledana programa, vzemite še štiri manj pomembne. V podobni situaciji so televizijske hiše v pogajanjih s hollywoodskimi studii. Za vsako filmsko uspešnico morajo predvajati še dva ali tri t. i. b filme. Tiste, ki zaradi nekvalitete obidejo kinodvorane in gredo direktno na dvd-je ali celo samo na TV.

Kdaj se utegne zadeva zamajati in korenito zasukati? Mogoče čez nekaj let, če bo gledanost klasične televizije dovolj upadla in se bo število naročnikov pri kabelskih (in IP TV) operaterjih dovolj znižalo, še posebej v ZDA. Ko bo kritična masa ljudi, ki zadeve spremljajo pretežno z naročninami na storitve na zahtevo, pa naj bodo to filmske (netflix, …), športne ali kakšne druge, dovolj velika, se bodo morda dinozavri zganili. Vendar primer glasbene industrije kaže, da se vsem še vedno kolca po »dobrih starih časih«, ko so lahko prodajali albume na fizičnih nosilcih, čeprav je že zdavnaj prevladalo pretočno poslušanje, s storitvami kot so deezer, spotify in druge. Nekaj pa je jasno. Če kaj, bomo nekoč dobili večje udobje in izbiro. Ceneje pa vse skupaj ne bo, kvečjemu dražje. Ker bomo takrat plačevali vsako zvrst vsebine posebej in »premijski dogodki«, kot so OI, bodo zahtevali še dodatno pretakanje evrov s kreditne kartice na račune globalnih ponudnikov ali njihovih lokalnih zastopnikov.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja