Kakšna zelena referenčna država neki?
Marjan Kodelja 27. septembra 2016 ob 10:02

Minister Boris Koprivnikar je menda na turističnem obisku obljubljene dežele dobil potrditev, da zgodba Zelene referenčne digitalne Slovenije dobiva vse več podpornikov. O čem govori, ko Slovenije ne tako, ne drugače ni zanimiva za nobeno od velikih korporacij? Apple niti svojega sistema iOS ni prevedel v slovenščino, kaj šele, da bi naredil kaj več. Za Netflix pa smo država, v kateri je po njihovo dovolj ponuditi zelo omejeno število naslovov serij in filmov, brez lokaliziranih podnapisov in sinhronizacije. Nehajmo se slepomišiti. Če želimo, da bomo za tujce zanimivi, moramo najprej pomesti pred lastnim pragom.

Ampak kar se tiče digitalizacije smo še daleč! Zadnjič me je namreč zmotilo, ker me imajo »javne« ustanove za poštarja. Sin ima sistematični pregled v javnem zdravstvenem domu, ki je blizu njegove srednje šole, svojega zdravnika pa v drugem. Torej so mu šolniki v roke potisnili list papirja, ki ga naj izpolni njegov zdravnik. Znajdi se, kakor se znaš. Ideja je, da starš (ali otrok) odnese ta kos papirja do svojega zdravnika, oziroma njegove sestre, potem onadva izpolnita vprašanja in ga pošljeta zdravniku, ki bo pregled opravil. Kajpada po tekočem traku, s kar se da malo skrbi. Zdaj pa naj mi nekdo pri zdravi pameti razloži, zakaj sem tu vmes sploh potreben. Kot brezplačni »pismonoša«, ali pa me le želijo spraviti ob pamet. Oba zdravstvena domova kot tudi šola so javni, mi jih plačujemo. Vse bi se morali zmeniti, ne da bi bilo treba meni karkoli storiti. Če niso povezani informacijski sistemi, če ne vedo, kdo je osebni zdravnik, naj me vprašajo po elektronski poti in jim bom povedal. Sin mora na pregled prinesti zdravstveno izkaznico, torej bi po logiki stvari moral zdravnik prek sistema videti podatke, do katerih je upravičen. Če jih ne, potem naj nehajo govoriti o digitalizaciji zdravstvenega sistema.

Takih zgodb pa je v Sloveniji nešteto. Fotografije za dokumente še vedno dobimo v fotografskem studiu, kjer jih natisnejo na papir, redki imajo tudi povezavo v sistem in jo pošljejo v digitalni obliki. Če ne, imajo oni referenti tam skener. Katerega leta smo? 1900 ali kaj? Pa ni problem v tem, je nekje drugje. Namesto, da bi država bila servis državljanom, da bi pomagala reševati probleme, od nas pričakuje, da poznamo zakone, predpise in akte, da pridemo pripravljeni z vsem, kar referenti potrebujejo, če pa kaj manjka, potem boste že šli in našli. Saj imate dovolj časa, kajne!

Kaj pa je vrli minister menil pod oznako »zeleno«, se mi tudi približno ne sanja. Električnih avtomobilov ne spodbujamo dovolj, kot bi jih morali, še manj gradnjo vetrnic ter sončnih elektrarn. Občutek imam, da je vse zagnanost zamrla, birokratske prepreke pa so tako ali tako že pregovorne. Je pa vsaj ena stvar dobra. Morda se je imel minister možnost zapeljati s Teslo ali pa poklicati Uber limuzinski prevoz. Ne da si pretirano želim Uber v Sloveniji, temveč zato, da bo imel možnost spoznati, da mora država slediti razvoju in ne obratno! Torej, ne mi govoriti, da ni zakonske podlage za delitveno ekonomijo. Politiki in javno uslužbenci so plačani, da jih oblikujejo. Eno leto je menda medresorska skupina iskala načine posodobitve zakonov, ki bi legalizirali delovanje Airbnb. Pa niso bili soglasni in niso naredili ničesar. Kot vedno v takšnih primerih. Nič ne pomaga tarnati in iskati vse mogoče izgovore. Če »država« ni sposobna razumeti pomena dobrih idej, ki se kljub vsemu rojevajo v slovenskem gospodarstvu, naj jih vsaj ne ovira!

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov za edicije skupine Media24.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja