Kakšen mora biti nov pametni telefon v letu 2017?
Matjaž Ropret 4. aprila 2017 ob 16:44

Cenejši telefoni postajajo vse boljši in dobri mobilniki se počasi cenijo, čeprav na vrhu proizvajalci dvigujejo cene. Pa vseeno ni vse tako lepo, še vedno je vmes veliko plevela in ob nakupu je treba biti pozoren na marsikaj. Verjamemo, da naši testi konkretnih modelov pomagajo pri odločanju, tule pa je seznam nujnih in malo manj nujnih lastnosti (androidnih) pametnih telefonov v letu 2017.

Nujno mora imeti

Najmanj 2 GB delovnega  pomnilnika – Absolutno nujna sta vsaj dva gigabajta pomnilnika. Ne nasedaj obljubam proizvajalcev, da reč lepo deluje tudi z gigabajtom ali pol ali celo samo enim gigabajtom, ker so prazne. Ob vse večji požrešnosti Androida in aplikacij sta dva gigabajta spodnja meja. Za hitro delovanje fotoaparata so potrebni trije gigabajti in tudi nasploh taka količina blagodejno vpliva na hitrost telefonov, ki nimajo najhitrejših procesorjev.

Minimalno 16 GB podatkovnega pomnilnika – Za shranjevanje podatkov je spodnja meja 16 GB, ki pa se kar hitro pomika k 32 GB. Tako ali tako je treba od tega odšteti od pet do osem gigabajtov, ki jih zasedejo operacijski sistem in prednaložene, neodstranljive aplikacije. Če telefon nima možnosti za razširitev s pomnilniško kartico microSD, potem nujno 32 GB.

Procesor, ki ni iz najnižje serije – Pri procesorjih se izogibaj vsemu s Snapdragonom 2xx in nižjerazrednim štirijedrnim Mediatekom. Niti Huaweijevi Kirini iz serije 65x niso zmogljivostno nič posebnega, a vseeno v kombinaciji z dovolj pomnilnika še sprejemljivi. Enako velja za Qualcommov Snapdragon 430 ali Mediatekov X10 in X20. Pomik v srednji razred s Snapdragonom 6xx, Kirinom 9xx ali Samsungovim Exynosom 7880 bi že moral zagotavljati dovolj moči za gladko delovanje kakšno leto ali dve. Še posebej Snapdragon 625 je res čudovit srednjerazredni procesor, saj telefoni z njim ne kažejo nobene podhranjenosti, baterijska vzdržljivost pa je odlična.

Čitalnik prstnih odtisov – Mogoče bo kdo temu nasprotoval, češ da se da živeti tudi brez biometrične prepoznave. Seveda se da, tudi brez pametnega telefona se pravzaprav preživi, čeprav v vse več okoliščinah težko. Ampak ko se uporabnik navadi na enostavnost odklepanja telefona in občutljivih aplikacij s prislanjanjem prsta in tudi na varnost, ki jo to prinaša, ne more več nazaj na vtipkavanje kod ali risanje vzorcev. In kar se tiče varnosti. Šestmestna koda, povezana s prstnimi odtisi, daje milijon možnih kombinacij. Tudi računalnik bi jo ugibal pol dneva in verjetno bi se telefon že zdavnaj prej popolnoma zaklenil, preden bi nekdo uspel preizkusiti vse možne kombinacije.

Visoka ločljivost zaslona – Pri diagonalah do vključno pet palcev je še sprejemljiva običajna visoka ločljivosti (720p), pri večjih mora biti minimalno polna visoka ločljivost (1080p). Nekateri manjši telefoni in še posebej kakšni robustni modeli imajo še vedno ločljivosti 854 x 480 in podobne, še naprej pa se pojavljajo tudi poceni veliki telefoni z diagonalo 5,5 palcev in ločljivostjo 720 x 1280 (720p). Oboje takoj črtaj z nakupovalnega seznama, ker tak zaslon res ne izgleda lepo. Besedilo je nazobčano in slika daleč od jasne. Pri večjih zaslonih AMOLED je priporočljiva ločljivost QHD (1440p), ker imajo vsi tovrstni zasloni matriko, kjer si dve zaslonski piki delita modri in rdeči podpiki, kar pomeni, da je zgolj zelena v »celotni« ločljivosti, ostali osnovni barvi pa v nižji in je tako efektivno ločljivost takega zaslona bližje Full HD.  Seveda pa je jasno, da višja cena prinaša tudi večjo kakovost zaslona. Ne samo ločljivost, ampak še barvno pravilnost in živahnost, svetilnost, vidne kote in vse ostalo. Pa zelo verjetno tudi bolj odporno steklo čez sam ekran.

Bluetooth 4.0 ali več – Ta postavka ne potrebuje obrazložitve in tudi ni zares relevantna, ker jo večina telefonov izpolnjuje. Vse »pametne« naprave za povezovanje zahtevajo vsaj bluetooth 4.0.

NFC – Tu je situacija prej slabša kot pri bluetoothu. Nekateri proizvajalci v cenejših modelih še vedno izpuščajo brezstično tehnologijo NFC in tako prihranijo kakšen dolar. Češ, saj tega ljudje ne uporabljajo. Ker tudi ne morejo, če nimajo. Spoznavanje z drugimi napravami, slušalkami ali zvočniki bluetooth, fotoaparati in še čim je res mogoče opraviti tudi drugače. In od plačilnih sistemov je v Sloveniji ta čas res uporabna samo ljubljanska Urbana. Ampak kdo ve, mogoče pa kmalu dobimo Android Pay, Samsung Pay ali kakšno drugo obliko plačevanja s telefonom, mogoče se bodo zbudile Slovenske železnice ali avtobusni prevozniki in takrat bodo vsi modeli brez NFC-ja na suhem. Izogibaj se jim!

Zadostna kapaciteta baterije – Številčno jo je seveda težko opredeliti, ker je poraba odvisna od procesorja, veliko in drugih karakteristik zaslona in še marsičesa. Vseeno pa pri manjših telefonih ne bi smela biti manjša od 2600 mAh, pri večjih pa ne od 3000 mAh. Še bolje je, če že za »običajno« velikost telefona velja ta druga kapaciteta, pri velikih pa se pomakne na 3500 mAh in več. Fina dodana vrednost je tudi hitro polnjenje, saj drugače traja precej dolgo, da steče toliko toka v baterijo.

Sodoben fotoaparat – Pri fotoaparatu smo že večkrat poudarili, da megapike še zdaleč niso. Precej bolj pomembno je vse kaj drugega, od kakovosti optike, velikosti tipala, do vrednosti zaslonke, optičnega umirjanja slike in procesiranja. Toda vseeno je razvoj šel tako, da so ob prehodu na novo generacijo tipal z več megapikami nehali razvijati staro. Zato v splošnem velja, da so fotoaparati z osmimi milijoni točk bolj od tistih s petimi milijoni, in tisti s 13 megapikami boljši od tistih z osmimi. Danes skoraj ni več izgovora, da bi telefon zadaj imel tipalo z osmimi ali bognedaj s samo petimi milijoni točk. Spredaj je prav tako pet milijonov že postala spodnja meja sprejemljivosti. Optični umirjevalnik je dobrodošel, ni pa nujen za fotografiranje v običajni svetlobi. Dvojni fotoaparat je še manj nujen in resno vrednost prinaša predvsem, če ponuja različni goriščnici. Vse ostalo je zgolj v večjo ali manjšo pomoč trikov, ki jih sistem tako ali tako doseže s programsko opremo.

Snemanje visokorazločjivostnega videa – Za snemanje videa je seveda standard razločljivost Full HD (1080p), na manj ne pristajam več. Glede na vse večjo razširjenost televizorjev 4K je fino, če je podprta tudi ta možnost, se je pa treba zavedati, da procesorsko manj zmogljivi telefoni pri 4K slabše umirjajo in nasploh snemajo slabše kot pri Full HD, zato bo slika sicer lahko izgledala lepša, a mogoče ne tako gladka. Tudi snemanje s sprednjim tipalom naj bo 1080p.

Aktualna različica Androida in sprotni varnostni popravki – Mnogi telefoni še zdaj, ko je Google pri različici 7.1.2 prihajajo na trg z Androidom 6.0 ali 6.1. Pri novem bi res moral biti Nougat (7), ne več Marshmallow (6), ker cenejši potem ne bo dobil več kot ene nadgradnje. In pozanimaj se, kako ažuren je proizvajalec z mesečnimi varnostnimi popravki. Če je že ob nakupu zadnji popravek star nekaj mesecev, je to slaba popotnica.

Fino je, ampak lahko se preživi tudi brez

Čim manj programske navlake – Na to na žalost kupci nimamo veliko vpliva, lahko pa se odločamo za tiste modele, ki imajo čim bolj “čist” uporabniški vmesnik in čim manj prednaloženih aplikacij, ki jih ni mogoče odstraniti. Vsa ta navlaka zgolj upočasnjuje telefon, pa še skrajno neestetska je po navadi.

Priključek USB-C – Novi »konektor«, ki ni več tako nov, še vedno ni povsem prevladal. Kljub očitnim prednostim, kot je simetričnost, možnost hitrejšega prenašanja podatkov in polnjenja z večjim tokom. Njegova implementacija poviša stroške in marsikateri cenejši telefon še vedno predstavijo s starejšim priključkom micro USB. Fino je preiti na USB-C, vendar to po mojem mnenju še ni med odločilnimi dejavniki pri odločanju o nakupu.

Dober zvočnik (ali dva) – To lastnost je težko preizkusiti in iz specifikacij je nikakor ni mogoče razbrati. Glej pa vsaj na to, da zvočnik ni na zadnji strani ali kakšni drugi poziciji, kjer ga je mogoče zlahka pokriti in zadušiti njegovo glasnost. Še boljša opcija sta stereo zvočnika, ki pa nista prav pogosta.

Izhod za slušalke – Ni pravega razloga, da tega v telefonu ne bi bilo in ta poteza proizvajalcev večinoma prinaša samo nerodnosti, skoraj nobene prednosti. Da se bolje sliši? Ne me hecat. Zvok je valovanje, nekje ga je treba spremeniti iz digitalne v analogno obliko, zato digitalni izhod prav nič ne pripomore k izboljšanju zvočne podobe.

Vodotesnost – V višjem cenovnem razredu je to lani postala že skoraj obvezna lastnost. Nižje po cenovni lestvici je večinoma ni zaslediti, je pa seveda dobrodošla, ker varuje pred uničenji telefonov ob padcih v straniščne školjke in še kam.

Zamenljiva baterija – Khm, skoraj noben dražji telefon je nima več. Prevladale so druge lastnosti, kot so izgled, priročnost, vodoodpornost in čim večja kapaciteta. Že v starih časih je bilo pogosto težko najti kakovosten primerek nadomestne baterije, danes pa še toliko bolj – za tiste telefone, ki so še zasnovani na tak način. In načini varčevanja z baterijo, hitro polnjenje in zunanje baterije (angl. powerbank) so rešili večji del težav z integriranimi baterijami.

Brezžično polnjenje – Zadeva se iz različnih razlogov (počasnost, itd) ni prijela, je pa lahko fina, če imaš denimo polnilnik integriran v stojalo monitorja, v avtu ali si veliko v kakšnih prostorih, kjer je taka opcija za polnjenje na voljo.

Kovinsko in/ali stekleno ohišje – Plastika počasi izginja, mnenja o tem pa so deljena. Občutek je pri kovini zagotovo boljši, zadeva izgleda bolj šik in dražja, je pa lahko tudi manj trpežna, ker plastika vseeno bolje absorbira padce. Vseeno bi se izognil »plastik-fantastik« izdelkov in v vsakem primeru bo telefon zelo verjetno v ovitku, zato naj bo vsaj osnova taka, kot se spodobi.

Brezžična omrežja s 5 GHz in standardom ac – Če imaš omrežni usmerjevalnik, ki vse to podpira in ustrezno hitro povezavo v internet, potem je smiselno gledati na te lastnosti. Drugače pa se bo vsak telefon povezal v wi-fi.

Podpora dvema karticama sim – Vse več telefonov, še posebej kitajskih proizvajalcev, ima dve reži za kartici sim, kar pomeni, da ni treba naokrog prenašati dveh telefonov, če imaš dve številki (domačo in službeno). Omejitev je po navadi ta, da druga kartica zasede prostor za pomnilniško kartico, le redki so modeli, ki naenkrat sprejmejo vse troje. In prenos podatkov deluje samo z eno naročnino naenkrat.

Tukaj se ne bom spuščal v še nekatere podrobnosti, kot so čim manjši robovi okrog zaslona, zaslonska razmerja 2:1 in podobne novotarije, ki so tako ali tako zaenkrat rezervirane za dražje modele in nimajo prave zveze z osnovnimi, vstopnimi specifikacijami, ki bi jih moral izpolnjevati vsak pametni telefon. Prav tako naj se vsak sam odloči, kako pomemben mu je servis v Sloveniji in ali je pripravljen telefon kupiti na spletu, brez da bi ga prej pogledal v trgovini. V vsakem primeru pa naj izpolnjuje čim več zgornjih pogojev, da ne bo že čez nekaj mesec z obžalovanjem treba spet razmišljati o novem.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm

Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od leta 2009 do letošnje jeseni urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani.
Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.

Matjaž Ropret - prispevki
1 komentar
  • Če še ne veste, huawejev kirin 6xx se kosa z snapdrsgon 6xx, huawei kirin 9xx pa z snapdragon 8xx. Mogoče so za par procentov slabši. Kirin 650 pa dejasko krepko premaga snapdragon 617, kateri velja celo za dražjega… snapdragon 625 bi bil malo boljši od kirin 650, ker je snapdragon grajen na 10nm, kirin pa na 16nm.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja