Kako sem “mulca” spravil iz hiše
Marjan Kodelja 11. julija 2016 ob 10:12

Mobilna igra Pokemon Go je v manj kot enem dnevu postala najpopularnejša aplikacija na svetu, pa čeprav si jo lahko iz tržnice naložijo le srečniki v državah, kjer je na voljo. Niantic Labs se je za omejenost odločil, ker se je zbal sesutja strežnikov. Prej ali slej bo igra na voljo tudi nam, a če ne morete počakati, potem jo najdete tukaj! Preverjeno deluje!

Pokemon Go je mobilna igra, ki uporablja načelo dodajanja navideznih predmetov v pogled resničnega sveta (način dodane ali AR resničnosti). Sprehajamo se po mestu in kar naenkrat se na zaslonu pojavi obvestilo, da se v bližini nekaj skriva. Preklopimo na pogled kamere in res tam poleg drevesa čepi ljubko malo bitje. Pa nanj vržemo žogo, da ga ulovimo. Naprej pa, kakor znate. Igra je dovolj pametna, da nam dobro oteži igranje. »Pasme« pokemonov niso po okolici razmetane naključno. Ene bomo našli le na točno določenih mestih, zato bo treba potovati. Tisti, ki ljubijo vodo, se zadržujejo le okoli rek, jezer ali morja, žoge, brez katerih jih ne moremo uloviti, pa bomo našli le v okolici pomembnejših zgradb. Lahko jih seveda kupimo za trdni denar, saj igra spodbuja nakupe znotraj aplikacije za lažje, predvsem pa hitrejše igranje. Ulovljene nato treniramo, razvijamo ter nadgrajujemo, da se v ringu pomerijo s »prijateljčki« drugih igralcev.

Še preden je igra izšla, se je o njej govorilo na dolgo in široko. Pokemoni so tudi po dvajsetih letih še vedno priljubljeni. Zdaj, ko je zunaj, pa so se pojavile tudi čudne zgodbe. Roparji v okolici »pokestopov« (tam dobimo pripomočke za igranje) prežijo na v zaslone zatopljene igralce, eden od njih je hotel pokemona iskati na policijski postaji, pa mu niso dovolili vstopa, trgovci svarijo, da ne bodo puščali ljudem v trgovine, če tam ne mislijo ničesar kupiti in tako naprej. Že dolgo nobena mobilna igra ni tako obnorela ljudi ko ta!

Dolgo sem igro zanemarjal, kajti ni je bilo v tržnici, zato me ni zanimalo. Končno pa sem le hotel izvedeti, »kaj za vraga« in kot veste, nič ni nemogoče, četudi to avtorji želijo, pa sem naložil apk. Prav zabavno je hoditi okoli in »loviti« pokemone, morda me malce moti, da se pojavljajo le v naseljih, ne pa v neokrnjenih prostranstvih planin in gozdov. Med nabiranjem gob ali lezenjem navkreber me namreč niti eden ni zmotil. Še bolje, kajti igra potrebuje stalno povezanost v internet. Ampak zadeva je postala zanimiva, ko je moj najstniški sin nekaj brskal po mojem telefonu. Ga gledam ter se zaderem, »wtf, kaj te briga moj telefon, pusti ga na miru«, on pa, »Kaj, ti imaš Pokemone Go«. Da skrajšam. Od konca šole, tega pa je že tri tedne ni pomolil nosa iz hiše, če ni bilo ravno nujno. Visel je non stop na računalniku ali telefonu, dobro, dovolim mu, saj prej zaradi šolskih obveznosti zanju ni imel veliko časa. In tako je na Youtubu izvedel vse o igri, več kot bom jaz kadarkoli vedel. V petek sem mu poslal povezavo do igre, v soboto je moral z mano na Dolenjsko, v nedeljo pa je cel dan iz hiše hodil. Dlje je bil zunaj, kot prej v treh tednih skupaj. Pa sem mu neprestano težil, naj gre kam, saj je najstnik in ni zdravo, da je več čas doma. Moje teženje ga ni premaknilo, igra pa ga je. Torej. Dosegla je namen in mulca prisilila, da gre ven in hodi okoli kot nor. Bom videl, koliko časa bo tako.

 

Avtor Marjan Kodelja
mm

Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.

Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja