Kako se je v slabih petintridesetih letih svet obrnil na glavo: Televizorji
Marjan Kodelja 11. septembra 2017 ob 06:47

Televizor je bil, poleg radia, dolga desetletja edini vir družinske zabave. Bil je velik, težak in neroden. Predvsem zato, ker je imel vgrajeno velikansko katodno cev. Ta zaradi načina delovanja ni mogla biti ne manjša ne lažja, predvsem pa ne plitvejša. Če ste imeli takega z diagonalo 72 centimetrov ali pa celo dva televizorja, ste ne le spadali v takratno elito, ampak ste morali imeti tudi precej robustno pohištvo, ki je lahko zdržalo težo tudi več kot 40 kilogramov. Še zanimivost: ko ste kupovali nov televizor, večinoma jugoslovanskih blagovnih znamk, ki jih danes ni več, vas je kar prodajalec prijavil v seznam plačnikov prispevka za javno televizijo. Plačilo je bilo vezano na televizor, ne na družino ali posameznika, in če ste imeli doma dva, je bilo treba plačevati dva prispevka. Temu ste se lahko izognili le tako, da je prišel k vam delavec RTV, ki je star televizor »zapečatil«, običajno tako, da je s kleščami prerezal napajalni kabel, ga dal v vrečko, to pa »zapečatil« z lepilnim trakom oziroma ustreznimi »uradnimi« nalepkami. Nič, kar se ne bi dalo popraviti z malo izolirnega traku. A tako je takrat bilo.

Katodna cev. Foto Wikipedia

Nič bolje ni bilo s programi, ki so bili na voljo. Terno so zadeli ljudje v obmejnem področju, ki so lahko gledali avstrijske in italijanske programe, madžarski so bili tisti čas precej slabši od jugoslovanskih, drugi pa smo se morali zadovoljiti s programi, ki se jih je dalo spremljati s strešno anteno. Programi in distribucijska omrežja so bili analogni, o digitalizaciji so se v tistem času šele začeli pogovarjati. Digitalna doba se je dejansko začela šele leta 1998 s prvim Astrinim satelitom, ki je oddajal digitalni signal. Pred tem so tudi sateliti oddajali analogni signal, in kdor je imel tedaj dovolj znanja in denarja, da si je v tujini kupil satelitsko anteno in ustrezen sprejemnik, je lahko spremljal »ogromno« tujih programov. Vsi drugi smo morali počakati na kabelska omrežja. V Rušah pri Mariboru, na primer, je leta 1985 približno tri tisoč gospodinjstev lahko prek kabelskega omrežja spremljalo okoli petnajst programov.

Kabelska omrežja so »podjetni« posamezniki začeli v večjem obsegu graditi konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v blokovskih naseljih, tako da so od stanovalca prejeli »predplačilo«, ki je pokrilo strošek napeljave koaksialnega kabla, običajno kar po zraku med bloki, v bloku pa je bila napeljava skupna. Ko je blok dobil kabelski »priključek«, so lahko neprimerno več programov gledali vsi stanovalci. Tisti, ki so dali avans in nato plačevali naročnino, kot tudi tisti, ki tega niso naredili, saj se je kabelski signal običajno pripeljal na skupni vod prejšnje skupne strešne antene bloka. V iskanju »bližnjic« smo bili dobri že tedaj. Pa ne le uporabniki. Enako velja tudi za ponudnike kabelske televizije v tistem času, ki so se dolgo časa požvižgali na avtorske pravice. Tuje programe so kradli s satelitov in jih distribuirali po omrežju. V naslednjih letih je število kabelskih priključkov v Sloveniji hitro naraščalo in zgodnja devetdeseta leta so pomenila razcvet kabelskih komunikacij v Sloveniji. Kar je na koncu pripeljalo do združevanja ponudnikov, tako da danes trg kabelske televizije obvladuje praktično en ponudnik (Telemach), in postopne legalizacije te ponudbe. Čas televizijskih piratov se je tako končal. Kabelska omrežja so konkurenco dobila šele leta 2003, ko je Siol, takrat samostojno hčerinsko podjetje, danes pa del Telekoma Slovenije, uvedel storitev televizije IP.

Skoraj trideset let po rojstvu kabelske televizije pri nas so stvari precej drugačne. Televizijske programe dobimo na dom v digitalni obliki. Televizorji so tanjši, namesto katodne cevi je zaslon v tehnologiji tekočih kristalov, kar pomeni med drugim tudi to, da tudi največji televizorji niso težki kaj več kot deset kilogramov. Je pa zanimivo, koliko smo bili pripravljeni potrpeti za ta tehnični napredek. Dolgo časa je bila kakovost slike zaslona LCD-televizorja namreč precej slabša, z manj kontrasta in manj naravnimi barvami, kot smo jih bili vajeni na zaslonu s katodno cevjo. A pri bistveno večji diagonali, to je tudi treba priznati.

Televizorji so z razvojem postali pametnejši, v sebi imajo celo procesor in pomnilnik in so po tej plati močno podobni računalniku. To pa je prineslo nekaj, kar lahko označimo pravzaprav za absurd. Mislili bi si, da bo nova tehnologija stvari poenostavila, a se je zgodilo ravno nasprotno. Nekoč smo televizor priključili v električno vtičnico in na koaksialni kabel in je deloval. Že prvi kabelski sistemi so zadeve zapletali s tem, da smo morali imeti tako imenovani zunanji S-kanalnik, saj so televizorji omogočali sprejem le do 69. kanala. Ko so prišli na trg televizorji, ki so imeli to vgrajeno, so kabelski operaterji ugotovili, da je tudi sto kanalov premalo, in potrebovali smo tako imenovani hyperband. Ko smo dobili tudi to, pa je prišla digitalizacija in z njo nova zabava. Zaradi različnih distribucijskih formatov smo zdaj bolj ali manj odvisni od raznih dodatnih sprejemnikov (STB-jev) ali kartic CI, namesto enega daljinca imamo dva ali še več, kar še dodatno oteži uporabniško izkušnjo. Ste kdaj poskusili obrazložiti babici ali dedku, kako naj se »sprehaja« med kanali in uporablja najosnovnejše funkcije novih sistemov? Če ste, potem veste, kaj imamo v mislih.

Televizor ni več osrednja zabavna naprava doma. Teh je zdaj več in vse, tako kot televizor so v svojem bistvu namenski računalniki. Igralna konzola za igranje iger, medijski predvajalniki, prenosni računalniki, tablični računalniki, pametni telefoni, vse to so računalniki v malem. Vsebine spremljamo na različnih napravah in na različne načine. Nismo več odvisni od časa, ko je nekaj na programu, želeno lahko pogledamo pozneje ali vsebine poiščemo v internetu. Vse naprave, tudi televizor, so po novem priključene vanj. Po eni strani imamo veliko več možnosti, na žalost pa vse manj časa, da bi v vsebinah tudi uživali.

Kljub temu pa se televizor v svojem bistvu ni veliko spremenil. Tehnološko je drugačen, zmogljivejši, vendar ga ljudje, kljub njegovi »pameti«, še vedno uporabljamo za enako stvar, kot smo ga pred tridesetimi leti in več. Zadnja leta je sicer veliko govora o aplikacijah pametnih televizorjev, vendar raziskave kažejo, da je najboljša »aplikacija« zanj še vedno televizijski program. Ni govora, da bi televizor lahko zamenjal računalnik. Edina večja sprememba v tem obdobju je na žalost cena. Pred tridesetimi leti smo za sprejem televizijskih programov plačevali veliko manj, kot plačujemo danes. Resda imamo na voljo več programov, vendar se je treba vprašati, koliko jih dejansko gledamo.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja