Kako se je v slabih petintridesetih letih svet obrnil na glavo: Sklepanje prijateljstev
Marjan Kodelja 16. oktobra 2017 ob 06:15

Pred tridesetimi leti je bilo spoznavanje novih, podobno mislečih prijateljev drugačno. Predvsem ni potekalo tako hitro, kot poteka danes. Bili smo omejeni na skupine, ki so nastajale vzporedno z odraščanjem. Prve stike smo navezali s sosedi, nato smo se »družili« s sošolci, ko smo bili malce starejši, smo vstopali v družbene skupine podobno mislečih (fotografska, ribiška, radioamaterska, taborniška in druga društva) in si delili podobne interese. Kdor je veliko potoval, je morda spoznal prijatelje v drugih državah in z njimi vzdrževal stike prek pisem in redkeje prek telefona. Naročali smo se na biltene društev in se družili na srečanjih. Naše društvene mreže so bile majhne, počasi smo sklepali nove povezave, morda pa so bili zato stiki pristnejši.

Prvi računalniki so začeli spreminjati svet. Čeprav še ni bilo interneta oziroma ta še ni bil na voljo običajnim ljudem, nas je radovednost gnala, da smo pisali ljudem doma in v tujini, ki jih sploh nismo poznali, v upanju, da bomo izvedeli, kaj se dogaja na računalniškem področju, ali da nam bodo pomagali rešiti težave, s katerimi smo se pri uporabi računalnikov in pri programiranju spoprijemali. Računalniške revije so spodbudile izmenjavo mnenj, tudi prek pisem bralcev, malih oglasov, in povezale ljudi, ki jih je programiranje veselilo. Ni še bilo forumov niti številk za tehnično pomoč velikih podjetij, zato ni bilo redko, da je bralec pisal v uredništva računalniških revij in bil pripravljen čakati mesec dni, da je dobil bolj ali manj dober odgovor. Velikokrat smo težavo rešili sami, tako pridobljeno znanje pa je bilo kakovostnejše, vseeno pa smo bili veseli odgovora, ko smo ga končno prejeli. Internet je stvari obrnil na glavo. Zaradi njegove hitrosti zdaj pričakujemo odgovore na vsako svoje vprašanje takoj, pa če je to še tako čudno oziroma nepomembno. Nismo več pripravljeni čakati, še manj pa smo se pripravljeni poglobiti v podrobnosti, rešiti težavo sami, zato velikokrat tudi ne vemo, kako rešitev deluje in zakaj tako deluje.

Internet oziroma splet je možnosti sklepanja povezav z ljudmi z vsega sveta obrnil na glavo. Iz sistemov komunikacije med uporabniki enega velikega računalnika oziroma pozneje iz zaprtih društvenih mrež članov, kot so bili na primer študenti ene univerze, so nastale globalne društvene mreže. Opišemo lahko tri generacije spletnih družabnih mrež. V prvi generaciji so spletne strani, iskalniki in imeniki (na primer Yahoo in Google), ki na enem mestu združujejo vse, kar morate vedeti. Tem so sledile družabne mreže, vključno s Facebookom, ki so druženje postavile na novo raven, s tem ko so svojim uporabnikom dale v roke preprosta orodja za sklepanje novih poznanstev in samopromocijo.

Zadnja generacija (tretja) pa so mreže, ki se osredotočajo na unovčevanje mobilnih platform – uporabniki so nenehno vključeni v mrežo prek svojih mobilnih naprav. Zgodovina nas uči, da je prehajanje mreže v naslednjo generacijo skoraj nemogoče. Google doslej nikoli ni resneje ogrozil Facebooka, najbolj znanega predstavnika druge generacije, zato lahko pričakujemo, da tudi ta ne bo uspešen pri prehodu v tretjo, mobilno generacijo. Primer tretje generacije mrež je recimo Instagram. Facebook ga je sicer kupil, a to ni spremenilo njegovega poslovnega modela. Facebook je še vedno družabna mreža, ne pa mreža mobilnih telefonov. Facebook lahko kupi kup mobilnih mrež, a bo še vedno spletna stran. S tem naj bi bilo zasejano seme njegovega zatona. Čisto mogoče je, da se bo tudi Facebooku zgodilo, kar se je zgodilo Yahooju in mreži MySpaceu. Ne bo propadel, še vedno bo služil denar, vendar se bo zagotovo pojavilo nekaj novega, nekaj, česar še nismo videli, kar bo očaralo uporabnike in prevzelo primat.

Zaradi družabnih mrež prijateljstev ne sklepamo le hitreje, hitreje se širijo tudi informacije. Stiki, ki jih ustvarjamo, pa na žalost niso tako globoki. O spletnem prijatelju vemo le tisto, kar nam je pripravljen povedati. Vsak pa se rad prikaže v lepši luči, boljši, kot v resnici je. Ne vidimo ga, zato si o njem ne moremo ustvariti mnenja na podlagi njegove neverbalne komunikacije (govorica telesa, oči). Družabne mreže lahko ustvarijo pristen občutek pripadnosti skupnosti podobno mislečih, vendar ne morejo biti zamenjava pristnega stika med dvema prijateljema in pogovora iz oči v oči.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja